Jedro

Tožnica izvedbo treh referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih oziroma konferencah izkazuje s potrdili Združenja B. o udeležbi, vsakokrat na isto temo. Vendar pa programov nobenega izmed teh treh mednarodnih znanstvenih posvetov, iz katerega bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, ni predložila ne sama tožnica in tudi ne organizator, niti po prejemu številnih pozivov s strani tožene stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog ravnateljice Osnovne šole A. z dne 17. 9. 2015 za napredovanje tožnice v naziv svétnica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožena stranka pri pregledu predloga in predloženih dokazil ugotovila, da je ob vložitvi predloga imela tožnica naziv svetovalka že več kot pet let, da je uspešno končala programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobila dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Pravilnik) izkaže najmanj 7 točk, da pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zahtevanega števila točk v skladu z 2. točko č) razdelka 20. člena Pravilnika, saj potrdil Združenja B. o izvedbi referatov na 6., 9. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B., ki so potekali od 16. - 18. 4. 2008 ter od 20. - 22. 4. 2011 in od 22. - 24. 4. 2015, ni bilo mogoče ovrednotiti, ker je bilo na podlagi prejetih obvestil in anonimnih prijav ugotovljeno, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja B. ni mogoče potrditi, saj je bila tožena stranka v začetku leta 2016 s strani različnih javnosti večkrat pisno in ustno obveščena, da potrdila Združenja B. o izvedbi referata na mednarodnem simpoziju v organizaciji Združenja B. niso verodostojna in da se je od leta 2002 dalje število letno organiziranih "mednarodnih simpozijev" neprestano povečevalo, tako da naj bi jih bilo v letu 2013 in 2015 organiziranih vsako leto pet, ter da so posamezniki, ki so na "simpozij" prijavili prispevek, dobili potrdilo o izvedbi referata, vendar pa jim vsebine prispevka niti ni bilo treba predstaviti, vprašljiva pa je tudi mednarodnost dogodka, ker programi posvetov, iz katerih bi bilo mogoče navedeno ugotoviti, niso javno dostopni. Tožena stranka je tožnico seznanila z navedenimi ugotovitvami in jo z dopisom z dne 3. 2. 2016 pozvala k dopolnitvi vloge, ki jo je tožnica dopolnila dne 22. 2. 2016 s fotokopijami treh nalogov za službeno potovanje z dne 15. 4. 2008, 20. 4. 2011 in 22. 4. 2015 ter računov potnih stroškov, s fotokopijo prijavnega obrazca za 9. simpozij ter opis 6. in 16. znanstvenega posveta ter s časovnim razporedom najema prostorov za 6. in 9. mednarodni posvet in vabilom organizatorja na 16. mednarodni posvet, iz katerega izhaja, da se bo na posvetu odvijala razstava projektov, predstavitev projektnega dela in delavnice v sekcijah, ni pa iz vabila mogoče eksplicitno razbrati, da se bodo na posvetih predstavljali referati. Ker priložena dokazila, niti po dopolnitvi vloge dne 22. 2. 2016, ne izkazujejo izvedbe referata, kot za ovrednotenje določa citirana alineja Pravilnika, je tožena stranka z dopisom z dne 10. 5. 2016 o tem seznanila tožnico ter jo obenem ponovno pozvala k dopolnitvi predloga, ki ga je tožnica dopolnila z izjavo stranke, v kateri tožnica izreka nestrinjanje nad neupoštevanjem priloženih dokazil Združenja B., ter s fotokopijami prve strani zbornika, kazala in kolofona zbornika ter prispevkov za 6., 9. in 16. mednarodni posvet ter fotokopijo gradiva za 16. mednarodni posvet ter s fotografijami, za katere sama navaja, da so bile posnete na 6. in 9. znanstvenem posvetu. Vendar po oceni tožene stranke tožnica z vsemi priloženimi dokazili ni izkazala izvedbe referata na mednarodnem posvetu, kot to za ovrednotenje določa izpostavljena alineja citiranega Pravilnika, kar pa bi lahko potrdil organizator s programom posveta. Tožena stranka je zato s strani organizatorja posvetov Združenja B. pridobila okvirni seznam oziroma program udeležencev za 9. Mednarodni znanstveni posvet Združenja B. od 20. - 22. 4. 2011, iz katerega pa ni razvidna vrsta sodelovanja posameznega udeleženca in tako tudi na podlagi prejetega okvirnega programa oziroma seznama ni mogoče potrditi, da je tožnica izvedla referat. Prav tako iz seznama oziroma programa ni razvidna niti mednarodna raven, kot jo zahteva Pravilnik. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, da tako ni bil ne v predlogu niti v dopolnitvah predložen program posveta, s katerim bi tožnica izkazala samostojno izvedbo referata in na podlagi katerega bi bila izkazana mednarodna raven posveta. Sicer je tožnica z naknadno dopolnitvijo predloga z dne 2. 6. 2016 predložila toženi stranki nekatera dodatna dokazila, ki jih podrobno našteva v nadaljevanju, vendar ugotavlja, da gre le za dela, ki se v skladu s Pravilnikom ovrednotijo po a) in b) razdelku 20. člena Pravilnika, za katera pa je tožnica izkazala zadostno število točk že s samim predlogom z dne 18. 9. 2015. Ker tožnica do dneva odločanja o predlogu za njeno napredovanje le-tega ni dopolnila z dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena strokovna dela, ki se ovrednotijo z najmanj tremi točkami, zato ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno in je zato bilo treba predlog za njeno napredovanje v naziv svétnica zavrniti.

3. Tožnica v tožbi, ki ji prilaga tudi listine, in sicer izpodbijano odločbo (tožbena priloga A2) ter pisne izjave sodelavke C.C. z dne 26. 9. 2016 (tožbena priloga A3), uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Tožnica v celoti nasprotuje zaključkom in odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, saj je toženi stranki s predlogom in z naknadnimi dopolnitvami predložila številne listine, vendar jih tožena stranka, v nasprotju z določili 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni upoštevala in ni izvajala drugih dokazov. Tožnica pa ne razpolaga s programi mednarodnih posvetov, saj gre za listine, s katerimi razpolaga Združenje B. in ne tožnica, ki ji tudi sicer ni jasno in logično, zakaj jo tožena stranka poziva k predložitvi programov, po drugi strani pa zanika dokazno moč drugih listin. Iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka Združenje B. pozivala k predložitvi določenih listin, niti da bi Združenje B. pozvala h kakršnimkoli pojasnilom glede njenih dvomov. S tem ko je tožena stranka od tožnice zahtevala le predložitev navedenih listin, in sicer programov, ki jih tožnica nima, čeprav bi bilo mogoče izvedbo referatov dokazovati tudi z drugimi dokazi (zaslišanje prič, izjava stranke), je bila kršena določba 2. odstavka 164. člena ZUP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Toženi stranki očita, da dvomi v vse listine, ki jih izdaja Združenje B., zato meni, da z listinami Združenja B. izpolnjevanja pogojev sploh ni mogoče dokazovati (kljub dejstvu, da so določeni zaposleni v vzgoji in izobraževanju napredovali ravno na podlagi takšnih potrdil). Tožena stranka pa je kljub temu dodatno pozivala tožnico k predložitvi programa navedenih mednarodnih znanstvenih posvetov Združenja B., čeprav je bilo dokazovanje z omenjenimi listinami očitno že vnaprej obsojeno na neuspeh, drugih priloženih dokazil pa neutemeljeno ni upoštevala. Takšna ravnanja so v nasprotju z zakonom in tudi niso v skladu s 1. odstavkom 7. člena ZUP, češ da ne vzdržijo navedbe tožene stranke, da ni bilo mogoče preizkusiti verodostojnosti predloženih potrdil in da tožena stranka verodostojnosti potrdil niti ni poskušala preizkusiti. Tožnica v dokazne namene, poleg listin, ki se že nahajajo v upravnem spisu, predlaga v tožbi še lastno zaslišanje in zaslišanje prič C.C. ter Č.Č., predsednice Združenja B., ter predlaga, da se pri Združenju B. pridobi dokazila o tem, da je tožnica na predmetnih mednarodnih znanstvenih posvetih sodelovala s samostojnimi referati. V tožbenem zahtevku, ob sklicevanju na določilo 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ji s sodbo z dnem 1. 12. 2015 podeli naziv svétnica, ter toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo vse od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 30. 11. 2016 prereka vse navedbe tožnice, razen kolikor se z njimi izrecno strinja, ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, saj meni, da je izpodbijana odločba izdana v zakonitem postopku, ki ga kronološko podrobno opisuje, ob pravilni uporabi materialnega prava ter pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Uvodoma izpostavlja določilo 4. odstavka 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje (v nadaljevanju ZOFVI), po katerem pogoje, način in postopek napredovanja v nazive določi minister. Na navedeni zakonski podlagi je bil tako izdan Pravilnik, po katerem o napredovanju strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, ki kumulativno izpolnjujejo vse predpisane pogoje, v nazive mentor, svetovalec in svetnik, na predlog ravnatelja ali samega strokovnega delavca, odloča minister, pristojen za šolstvo, sedaj tožena stranka. Ravnateljica šole, kjer je zaposlena tožnica, je dne 17. 9. 2015 vložila predlog za napredovanje tožnice s prilogami, vendar ni izkazala kumulativnega izpolnjevanja vseh predpisanih pogojev, saj s priloženimi dokazili ni izkazana izvedba treh samostojnih referatov na mednarodni konferenci ali kongresu v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, niti mednarodna raven v skladu z zadnjim odstavkom 20. člena Pravilnika, ki je opredeljena s sodelovanjem najmanj treh držav. Tudi z naknadnimi dopolnitvami predloga priložena dokazila ne izkazujejo izvedbe referatov, kot to za ovrednotenje določa citirani Pravilnik, saj tožena stranka vztraja, da tožnica tudi z dodatno posredovano dokumentacijo ni izkazala dejanske izvedbe referatov na navedenih mednarodnih znanstvenih posvetih, temveč samo udeležbo. Tožena stranka je tako od tožnice, pa tudi od organizatorja Združenja B. zahtevala predložitev dodatnih dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, ali je tožnica dejansko izvedla navedene referate, ki se sicer običajno dokazujejo s potrdili izvajalcev posveta, vendar to nikakor ne pomeni, da tožena stranka v primeru, ko se ji poraja dvom, teh podatkov ne bi smela dodatno preverjati, pač pa velja ravno obratno, saj je k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja tožena stranka zavezana na podlagi zakona. Tožena stranka izrecno poudarja, da ne drži tožbena navedba, da tožena stranka ni pozivala Združenja B. na predložitev dokazil, kljub strankinemu dokaznemu bremenu, kar izkazuje tudi elektronska korespondenca z Združenjem B., vendar pa se Združenje B. kasneje ni več odzival in se ni odzval tudi na ponovni poziv tožene stranke, naj Združenje B. kot organizator mednarodnih posvetov predloži programe vseh posvetov, ki jih je organiziral. Tožena stranka prav tako nasprotuje tožbenemu očitku, da je tožnici omejevala možnost dokazovanja na točno določen dokaz, pač pa je zgolj presodila, da predloženi dokazi, med drugim izjave sodelavcev, ne odpravljajo dvoma o resničnosti dejstev, ki jih zatrjuje, in tožnico pozvala k predložitvi dokazil, ki bi ovrgla ta dvom. Tožena stranka je samo predvidevala, da bi s predložitvijo programa posvetov bilo možno odpraviti ta dvom, če bi bilo razvidno, da so na posvetu bili dejansko izvedeni/predstavljeni referati in da jih je tako izvedla tudi tožnica. Nadalje meni, da izvedba dokazov z zaslišanjem navedenih prič ni potrebna, saj se dejstva lahko razjasnijo z listinskimi dokazi, konkretno s programom posveta, predvsem ob upoštevanju tipologije COBISS, vprašljiva pa je tudi verodostojnost predlaganih prič glede na očitne okoliščine obravnavanega primera. V zvezi s tožničinimi tožbenimi dokaznimi predlogi pa tožena stranka izpostavlja ob sklicevanju na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, da strankam ni dovoljeno navajati novih dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, to možnost pa je tožnica imela, predmetna dokazila pa so obstajala že v času odločanja o vlogi za njeno napredovanje, vendar jih tožnica tedaj ni ni predložila, niti po pozivih tožene stranke, tožnica pa niti ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta, zato jih iz tega razloga tudi sodišče ne more upoštevati.

5. Obe stranki vztrajata pri svojih stališčih tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Tožena stranka dodatno v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017 izpostavlja pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, s katero je Upravno sodišče RS v podobni zadevi tožbo zavrnilo, tožnica pa v svojem odgovoru z dne 9. 5. 2017 poudarja, da navedeno še ne pomeni, da bo tudi odločitev sodišča v konkretni zadevi enaka ter izrecno vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in predlogih .

K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Skladno z 11. členom Pravilnika, ki določa pogoje za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem pravilnikom izkaže najmanj 7 točk; med predpisanimi pogoji je naveden tudi dodaten pogoj, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja 1. odstavka 11. člena Pravilnika).

8. Dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ravnatelja oziroma direktorja, povezano z vzgojno izobraževalnim delom v zavodu, se vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika. Kot izhaja iz 20. člena Pravilnika se z eno točko vrednotijo dodatna strokovna dela navedena v a) razdelku, dela navedena v b) razdelku z dvema točkama, v c) razdelku s tremi točkami, v č) razdelku s štirimi, v d) razdelku s petimi, v e) razdelku z osmimi in v f) razdelku z desetimi točkami. Vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka Pravilnika), prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji z dvema točkama (20. točka b) razdelka Pravilnika) in prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige s tremi točkami (4. točka c) razdelka Pravilnika). Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje že samo po sebi kaže, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih vrst strokovnih del, navedenih v razdelku č), ki med drugim točkovno vrednoti na primer uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, nadalje koncertno izvedbo orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave in podobno.

9. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci po povedanem predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav (enako stališče je v podobni zadevi sodišče zavzelo že v sodbi št. II U 358/2016-16 z dne 5. 7. 2017).

10. Tožnica je izvedbo samostojnih referatov na navedenih treh mednarodnih znanstvenih srečanjih izkazovala s potrdili Združenja B., na katerih je navedeno, da Združenje B. potrdila izdaja v skladu s Pravilnikom na željo kandidata v službene namene ter z njimi potrjuje udeležbo tožnice s samostojnimi referati na navedenih dogodkih.

11. Med strankama ostaja sporno, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika ovrednotena s štirimi točkami, to je z izvedbo treh samostojnih referatov na treh mednarodnih znanstvenih kongresih ali konferencah v organizaciji Združenja B. v letu 2008, 2011 in 2015. 12. Tožnica namreč izvedbo treh referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih oziroma konferencah izkazuje s potrdili Združenja B. o udeležbi z referati na 6., 9. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja B. v Ž., ki so potekali od 16. - 18. 4. 2008 ter od 20. - 22. 4. 2011 in od 22. - 24. 4. 2015, vsakokrat na isto temo, in sicer Tehnična ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obliki projektnega dela "Od ideje do izdelka" - Od vrtca do fakultetnega študija. Vendar pa programov nobenega izmed teh treh mednarodnih znanstvenih posvetov, iz katerega bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, ni predložila ne sama tožnica in tudi ne organizator Združenje B., niti po prejemu številnih pozivov s strani tožene stranke.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju omenjenih referatov iz razlogov, ki jih argumentirano navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi omenjenih (treh) referatov, ki ji jih je izdal organizator Združenje B. in ki so bili priloženi k predlogu za njeno napredovanje. Zato je tožnico utemeljeno pozivala na dopolnitev vloge, tako da dokaže, da je navedene tri referate na mednarodnih znanstvenih posvetih Združenja B. v Ž. leta 2008, 2011 in 2015 tudi dejansko izvedla. Predlagateljica napredovanja, oziroma oseba, o katere napredovanju se v upravnem postopku odloča, je namreč tista, ki mora svoje navedbe v vlogi tudi dokazati; hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v predlogu oziroma v vlogi zatrjuje. To je namreč v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

14. Iz izpodbijane odločbe in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica večkrat pozvana na dopolnitev dokazil in sicer na predložitev programa posveta, iz katerega naj bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, s tem pa tiste odločilne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo navedenih treh referatov. Tožnica pa programov navedenih mednarodnih znanstvenih posvetov, ki so relevantni za ovrednotenje zatrjevanega sodelovanja tožnice z izvedbo treh referatov na navedenih mednarodnih znanstvenih posvetih ni predložila, niti jih ni predložil organizator Združenje B., ki ga je tožena stranka prav tako večkrat pozvala k predložitvi navedenih programov. Iz razlogov izpodbijane odločbe, na katere se sodišče na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje, da jih v svoji obrazložitve ne ponavlja, pa prav tako izhaja, da navedene dejanske odločilne okoliščine tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivih tožene stranke na dopolnitev vloge. Tožena stranka je torej, v nasprotju s tožbenimi trditvami o nasprotnem, tudi od organizatorja posveta Združenja B. poskušala pridobiti programe navedenih posvetov, oziroma ustrezna dokazila, vendar neuspešno, saj ji tudi organizator Združenje B. zahtevanih listin ni predložil, tako da ne drži tožbena navedba, da tožena stranka organizatorja Združenja B. ni niti pozvala h kakršnimkoli pojasnilom glede njenih dvomov, oziroma ni presojala tudi ostalih dokazov. Vsekakor pa sodišče ni tisto, ki bi moralo pridobivati dokazila, kot je to predlagala tožnica v tožbi, saj mora trditve v vlogi oziroma dopolnitvi vloge izkazati sama predlagateljica napredovanja oziroma oseba, o katere napredovanju se odloča v upravnem postopku. Pri odločanju o napredovanju se namreč upoštevajo okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Če se namreč kasneje pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, se lahko od predlagatelja napredovanja zahteva več, kot se je pred tem zahtevalo pri odločanju v drugih istovrstnih primerih, kar je prav tako lahko tudi podlaga za različno obravnavanje oseb v istovrstnih postopkih. Enako stališče je sodišče že večkrat izrazilo v številnih primerljivih zadevah, med drugim v sodbah št. I U 1373/2016 dne 4. 4. 2017, II U 358/2016 z dne 5. 7. 2017 in I U 1329/2016-29 z dne 11. 10. 2017, I U 1141/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1291/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1149/2016 z dne 18. 10. 2017 in I U 1384/2016 z dne 8. 11. 2017. 15. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo na nejavni seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave, ki jo je tožnica smiselno predlagala s tem, ko je v dokazne namene predlagala v tožbi lastno zaslišanje in zaslišanje dveh navedenih prič, saj je presodilo, da so bili že v postopku izdaje izpodbijane odločbe dokazi izvedeni in pravilno presojeni (2. alineja prvega odstavka 59. člena v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1) .

K točki 2:

16. Odločitev o tožničinem stroškovnem zahtevku temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Ker je sodišče v konkretnem primeru tožbo zavrnilo, vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.