Up-157/95

11.9.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe Zootrans d.o.o., H., ki jo zastopa mag. J. Š., odvetnik v L. na seji senata dne 11. septembra 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba družbe Zootrans d.o.o. zoper sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. U 1484/93 z dne 29.6.1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njena tožba zoper odločbo Republiške carinske uprave št. 02/2-Up/II-545 z dne 28.9.1993. Republiška carinska uprava je s to odločbo zavrnila pritožničino pritožbo, zoper odločbo Carinarnice Maribor 03.04. št. Up/I-944 z dne 20.4.1993, s katero ji je bilo naloženo plačilo 15 % posebne takse za uvoz rabljenega vozila.

Navaja, da je iz naslova vloge tuje osebe, dne 25.3.1993 uvozila in v postopek carinjenja predala tovorno vozilo. Ker vrednost enega izmed tovornih vozil, navedenih v predloženi specifikaciji ni odgovarjala dejanskemu stanju, je carinarnica zahtevala popravek specifikacije opreme, tako, da se vanjo vnese nižja vrednost. Zaradi popravljanja specifikacije je bila carinska deklaracija vložena šele dne 31.3.1993. Ker pa je dne 27.3.1993 stopila v veljavo Uredba o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil (Uradni list RS, št. 15/93 - v nadaljevanju: Uredba), ji je bila za to vozilo v postopku carinjenja odmerjena taksa. Pritožnica meni, da za zaplete in zamudo ni kriva, tako da bi bilo krivično in zoper načelo zaupanja v pravo in pravno državo, če bi obveljala odločitev Vrhovnega sodišča. Hkrati meni, da Vrhovno sodišče napačno tolmači vprašanje nastanka obveznosti plačila carine. Skladno z 19. in 22. členom Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90 p.b. - v nadaljevanju: CZ) naj bi obveznost plačila carine nastala z dnem, ko gre blago čez carinsko črto in le, če je na ta dan v veljavi predpis, ki nalaga uvozno dajatev.

Pritožnica meni, da so bile z zavrnilno sodbo Vrhovnega sodišča, ki je presodilo, da so bili s tem, da se je znesek carine in drugih uvoznih dajatev ugotavljal po stanju blaga in po predpisih, ki so veljali na dan vložitve carinske deklaracije, predpisi pravilno uporabljeni na ugotovljeno dejansko stanje, kršene določbe 2., 14., 74. in 155. člena Ustave. Pritožnica od zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin posebej utemeljuje le kršitev 74. člena Ustave. Ker je bil uvoz opreme tujega sovlagatelja prost, tako v času sklepanja družabniške pogodbe leta 1992, kot tudi v času pridobitve potrdila o prostem uvozu in tudi na dan samega uvoza, naj bi carinska obremenitev pomenila poseg v pritožničino svobodo gospodarske pobude, saj naj bi zmanjšala njeno konkurenčno in pridobitno sposobnost. Predstavljala pa naj bi tudi kršitev načela, da morajo biti vsi pogoji gospodarjenja znani v naprej. Na podlagi navedenega Ustavnemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

B.

Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v prvem odstavku 50. člena določa, da lahko vsakdo, ki meni, da mu je s posamičnim aktom kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina, vloži ustavno pritožbo. Prvi odstavek 53. člena ZUstS določa, da je v ustavni pritožbi potrebno navesti domnevno kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preveri le, ali je z izpodbijanim aktom bila kršena kakšna od v Ustavi navedenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavno sodišče tako v okviru preizkusa ustavne pritožbe ni ocenjevalo zatrjevanih kršitev 2. člena (načelo zaupanja v pravo) in 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) Ustave, saj ti določbi ne vsebujeta človekovih pravic. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev teh, ne pa tudi kršitev splošnih ustavnih načel. Te navedbe v ustavni pritožbi pa kažejo, da je bila vložena predvsem zaradi nezadovoljstva z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča, v kateri naj bi sodišče, po pritožničinem mnenju, zmotno uporabilo pravo. Ustavno sodišče zato dodaja, da ni redno instančno sodišče in da preverjanje pravilne uporabe, tako procesnega kot materialnega prava, kolikor ni v povezavi z določeno očitano kršitvijo človekove pravice ali svoboščine, ni v njegovi pristojnosti.

Zato se tudi v tem primeru z oceno dejanskega stanja in oceno, ali je sodišče pravilno uporabilo pravo, ni ukvarjalo.

Pritožničino zatrjevanje kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave je Ustavno sodišče ocenilo kot neutemeljeno. To načelo zavezuje sodišče k dosledni uporabi zakona. Enakost bi bila tako prekršena, če bi Vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi razsodilo drugače, kot sicer odloča v podobnih zadevah. V čem in glede na koga pa naj bi sodišče pritožnico obravnavalo neenako, le-ta ni navedla.

Neutemeljeno je tudi pritožničino zatrjevanje kršitve 74. člena Ustave (podjetništvo). Dne 12.3.1993, ki ga pritožnica navaja kot dan uvoza rabljenega tovornega vozila, se je skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I) v RS še uporabljal jugoslovanski Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 16/89 in 11/91), ki je v 66.a členu določal, da lahko pravna oseba, vpisana v register za opravljanje poslov zunanjetrgovinskega prometa, uvaža samo nova motorna vozila. Navedena določba je bila uveljavljena z dnem objave Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju v Uradnem listu SFRJ, št. 11/91 z dne 15.2.1991, torej še preden je pritožnica sklenila družabniško pogodbo, tako da se ne more sklicevati na kršitev 74. člena Ustave, saj bi namreč morala vedeti, da je dovoljen le uvoz novih motornih vozil. Uvoz rabljenih motornih vozil je bil možen šele od dne 27.3.1993 dalje, ko je začel veljati Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list RS, št. 13/93 in 66/93). Dne 27.3.1997 pa je začela veljati tudi Uredba, na podlagi katere je bila pritožnici odmerjena posebna taksa za uvoz rabljenega tovornega vozila. Iz pojasnil Uredbe izhaja, da je bila sprejeta (enako kot Odredba o homologaciji vozil, Uradni list RS, št. 14/93) z namenom preprečiti, da bi Slovenija, s sprostitvijo uvoza rabljenih vozil, postala odlagališče tehnično neustreznih in starih vozil. Zaradi tega Uredba tudi ni predvidela nobenih izjem, tako da je bilo potrebno posebno takso plačati tudi v primerih, ko bi bilo vozilo sicer oproščeno plačila carine.

Glede na navedeno, v povezavi z obrazložitvijo v točki 4, se Ustavno sodišče v predmetni zadevi z vprašanjem nastanka obveznosti plačila uvoznih dajatev ni ukvarjalo. V obrazložitvi sklepa o nesprejemu pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe (zadeva št. U-I-148/93 z dne 20. 1. 1994) - (OdlUS III,5) pa je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo, da se po določbi 3. člena Zakona o posebni taksi na uvoženo blago (Uradni list SFRJ, št. 31/70) posebna taksa pobira pri carinjenju blaga, torej na dan vložitve uvozne carinske deklaracije.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Tone Jerovšek in člana mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata dr. Tone Jerovšek