Jedro

Presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v posledici zloma distalnega dela koželjnice z izpahom zapestja, zloma čolnička v levem zapestju, pretrganja tetive iztegovalke palca leve roke ter udarnine radialnega živca v levem zapestju.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II. in III. izreka spremeni tako, da pravilno glasi: "II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 18.491,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 50,00 EUR od 24. 11. 2008 naprej, - zneska 1.599,86 EUR od 24. 1. 2009 naprej, - zneska 657,92 EUR od 29. 5. 2009 naprej, - zneska 14.429,90 EUR od 11. 7. 2008 naprej, - zneska 1.754,01 EUR od 26. 5. 2009 naprej, vse v 15 dneh pod izvršbo.

III. V presežku (za glavnico 18.523,22 EUR in zakonske zamudne obresti od posameznih zavrnjenih zneskov ter za zakonske zamudne obresti od 1.754,01 EUR za čas od 10. 2. 2009 do 26. 5. 2009) se tožbeni zahtevek zavrne."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom pod točko I. izpodbijane odločbe dovolilo spremembo tožbe. V točki II. izreka je obsodilo toženo stranko na plačilo zneska 18.953,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške v višini 1.208,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Očita mu napačno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo za vse oblike škode. Meni, da je bila že izplačana odškodnina v višini 25.600,00 EUR, valorizirana na 27.161,60 EUR pravična in skladna s sodno prakso. Zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Dodatno dosojena odškodnina odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, na katere je opozarjala že na prvi stopnji in jih ponovno našteva v pritožbi. Napačno je odločeno tudi o materialni škodi zaradi izgube pri plači, ker je upošteven bruto znesek (1.211,04 EUR). Tožena stranka bo ob izplačilu plačala državi akontacijo dohodnine, tožnik je oškodovan le za neto zneske. Sodba je nesklepčna in se je ne da preizkusiti glede dosojenih in zavrnjenih zneskov. Nepravilno je odločeno o obrestih od zapadlih neplačanih obrestih - od zneska 1.754,01 EUR.

3.Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodba nerazumljiva glede dosojenih in zavrnjenih zneskov odškodnine in da se je zato ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Razlogi v točki 14 sodbe so namreč dovolj jasni, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Iz njih izhaja, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo skupno dosojene zneske in valorizacijo že izplačane odškodnine. Odločitev je delno zmotna, ker je pri tem prezrlo, da je treba upoštevati le valorizacijo tistega dela nesporno plačane odškodnine, ki je bila plačana za nepremoženjsko škodo in valorizirani del upoštevati le pri odškodnini za nematerialno škodo (in ne pri celotnem dosojenem znesku). Pritožbi je bilo zato v tem delu treba ugoditi zaradi napačne uporabe materialnega prava in ne zaradi procesnih kršitev, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Ostalih procesnih kršitev pritožba ne konkretizira. Ob uradnem preizkusu sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

6.Tožeča stranka vtožuje odškodnino iz škodnega dogodka - delovne nesreče, ki se je zgodila 15. 3. 2006 pri njenem delodajalcu, zavarovancu tožene stranke, kar med strankama ni bilo sporno. Prav tako ni bilo sporno, da je tožena stranka že pred pravdo 10. 2. 2009 tožniku izplačala zanjo nesporno odškodnino v skupni višini 25.600,00 EUR ter izplačani znesek specificirala po posameznih vrstah škode. Sodišče prve stopnje je odločalo o še sporni vtoževani razliki 32.400,00 EUR za nepremoženjsko škodo z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 naprej, nadalje o še sporni premoženjski škodi za opravljene prevoze v višini 1.599,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2009 naprej, za izgubo pri plači v višini 1.211,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2009 naprej, stroških ortopedskega pregleda v višini 50,00 EUR, z zahtevanimi obrestmi od 24. 11. 2008 naprej ter o obračunanih zamudnih obrestih od izplačanega zneska od dneva zamude do plačila v višini 1.754,00 EUR z zahtevanimi obrestmi od 10. 2. 2009 naprej.

7.Tožbenemu zahtevku za nematerialno škodo je delno ugodilo, zahtevku za materialno škodo s pripadajočimi obrestmi pa v celoti. Pritožba ne izpodbija odločitve o prevoznih stroških (1.599,86 EUR) ter stroških ortopedskega pregleda (50,00 EUR), niti odločitve o dosojenih zamudnih obrestih od navedenih zneskov. V tem delu je sodba pravnomočna.

8.Pač pa je za pritožbo sporna dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo po vseh oblikah škode in v skupnem znesku, dosojena odškodnina za materialno škodo iz naslova izgube pri plači ter zamudne obresti od procesnih obresti.

9.V delu, ko graja višino dosojene odškodnine za nematerialno škodo, pritožba ni utemeljena.

10.Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

11.Po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih v dejanskem pogledu pritožbeno sodišče sprejema in jih tudi pritožba ne izpodbija, je tedaj 54-letni livar v delovni nesreči utrpel zlom distalnega dela koželnice z izpahom zapestja, zlom čolnička v levem zapestju, pretrganje tetive iztegovalke palca leve roke ter udarnino radialnega živca v levem zapestju. Po mnenju izvedenca, na katerega se je oprlo sodišče, je šlo za hudo kombinirano poškodbo leve roke, kjer so bile poleg kosti in sklepov direktno ali indirektno prizadeta tudi mehka tkiva (tetiva, mišice in živci), in sicer tako v predelu zapestja kot prstov. Glede na tako ugotovljeni obseg poškodbe in posledice, ki so ostale tožniku, njegov primer ni primerljiv s primeri iz sodne prakse (priloge B7 do B9), na katere se tudi v pritožbi sklicuje pritožnica. Le na prvi pogled je šlo v pritožbeno izpostavljenih primerih za istovrstno poškodbo (zlom koželjnice, tudi s posledično sudeckovo atrofijo zapestja). Vendar pritožba prezre, da je bila že tožnikova poškodba kostnih delov obsežnejša (poleg zloma koželjnice tudi zlom kosti v zapestju), dodatno pa je bilo ugotovljeno še pretrganje tetive palca in poškodba živca v levem zapestju. Tako primerjava dosojenih odškodnin v teh primerih (ko je bilo dosojeno od 25 do 33 povprečnih neto plač v RS) ni primerna. Primerjavo je treba iskati s hujšimi primeri, tako v skupnem znesku, kot za posamezne vrste škode. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, jo je prvo sodišče opravilo pravilno in tožnikov primer z dosojeno odškodnino primerno umestilo med odškodnine, ki jo v podobnih primerih dosojajo sodišča. 1

2.Za telesne bolečine je tožnik ob nesporno že izplačanem znesku 7.500,00 EUR uveljavljal še 16.500,00 EUR (skupno 23.000,00 EUR). Sodišče mu je dosodilo še 7.500,00 EUR (oziroma skupno 15.000,00 EUR). Pritožnica vztraja, da je bil že izplačani znesek zadosten. Nima prav. Ugotovljeno bolečinsko obdobje je trajalo ves čas zdravljenja (več kot dve leti). Obsegalo je bolečine različne intenzivnosti (razlogi na strani 4 sodbe: hude 7 dni, stalne zmerne štiri mesece, nato občasne zmerne, ki mu ostajajo še zdaj). Tudi dveletno zdravljenje je bilo dolgotrajno. Potekalo je tako hospitalno (dve operaciji, prvič z devetdnevno hospitalizacijo), kot ambulantno. Prvo sodišče je pravilno opozorilo in upoštevalo tudi ostale nevšečnosti, ki so ga spremljale (razlogi v točkah 6 in 7 sodbe, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje in jih zaradi ekonomičnosti ne ponavlja. Glede na ugotovljeno trajanje bolečinskega obdobja in njegovo intenzivnost ter upoštevaje ugotovljene nevšečnosti je odškodnina v višini 15.000,00 EUR oziroma dosojena razlika 7.500,00 EUR primerna in pravična, pritožbeno zavzemanje za znižanje pa neutemeljeno.

13.Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik uveljavljal 27.000,00 EUR, glede na izplačani nesporni znesek 15.000,00 EUR vtoževal še razliko v višini 12.000,00 EUR, sodišče pa mu je dosodilo še 6.000,00 EUR (kar skupno z izplačanim zneskom znaša 21.000,00 EUR). Pritožnica meni, da je dodatno določena odškodnina neutemeljena, ker je tožnik desničar, poškodovana pa je bila njegova leva roka. Tega dejstva prvo sodišče ni prezrlo (razlogi v točki 8 sodbe). Pri odmeri odškodnine ga je primerno upoštevalo. Ob ostalih ugotovljenih objektivnih posledicah in duševnih bolečinah, ki jih zaradi njih trpi tožnik, pa ne dopuščajo znižanja dosojene odškodnine. Na podlagi izvedeniškega mnenja je namreč ugotovljeno, da so tožnikove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 35 %. Zaradi hude trajne funkcionalne okvare levega zapestja in vseh prstov levice, zlasti palca in kazalca (slaba gibljivost levega zapestja, izguba moči v njem in v vseh prstih, zelo slab pincetni prijem vseh prstov - zlasti palca in kazalca, kar vse je še poslabšano zaradi poškodbe radialnega živca in ostalih mehkih tkiv, kar je opisal izvedenec, je tožnik oviran na vseh področjih. Ne zmore prejšnjega poklicnega dela (ugotovljena invalidnost tretje kategorije, za 50 % zmanjšana delovna zmožnost, razporeditev na lažje delo in nato upokojitev) niti težjih fizičnih del na domači kmetiji. Tožnik namreč ne more več dvigovati in nositi bremen nad 5 kg, izvajati del dvoročno, niti finih in grobih opravil, kjer je potrebna natančnost, hitrost, moč in pincetni prijem. Za vse to je leva roka po ugotovitvah prvega sodišča povsem neuporabna in lahko služi le še kot podpora pri delu z desnico. Oviran je tudi pri vsakdanjih aktivnostih (umivanje, oblačenje, preprosta vsakdanja opravila), nenazadnje pa tudi v prostem času, ker je moral opustiti planinarjenje in kolesarjenje, kar mu je pred nesrečo nudilo zadovoljstvo. Z njegovim zaslišanjem je dokazano, da zaradi vsega navedenega trpi duševne bolečine. Pravilno je opozorilo prvega sodišča na dolgotrajnost bolečin, ki jih bo moral trpeti, saj ga je poškodba prizadela pri 54 letih, ko bi moral biti še pri polnih delovnih in splošnih življenjskih močeh, stanje pa je dokončno, kar pomeni, da izboljšanja ni mogoče pričakovati. Tudi v tem delu se zato pritožba zaman zavzema za znižanje dosojene odškodnine.

14.Za strah je tožnik zahteval 2.500,00 EUR, ob že prejetem znesku 800,00 EUR vtoževal še 1.700,00 EUR, sodišče pa mu je dosodilo še 1.400,00 EUR (400,00 EUR za primarni strah in 1.000,00 EUR za sekundarni strah), kar skupaj z že izplačanim zneskom znaša 2.200,00 EUR. Pritožbene navedbe o trajanju in intenzivnosti ugotovljenega strahu ne držijo. Primarni strah, čeprav kratkotrajen, je bil po ugotovitvah prvega sodišča namreč intenziven. Zaradi načina poškodbe (ko je tožnikovo roko potegnilo v delovni stroj, iz katerega je ni mogel rešiti sam), mu je upravičeno verjelo, da se je tedaj zbal celo za svoje življenje. Sekundarni strah pa ni trajal le 6 mesecev, kot zmotno meni pritožba, pač pa celo leto. Po 6 mesecih intenzivnega sekundarnega strahu (dokler se zlom ni zarasel) je namreč po ugotovitvah prvega sodišča, oprtih na izvedeniško mnenje, zaradi neuspešne, a obsežne fizioterapije, dodatnih poškodb (zlom navikularne kosti v zapestju) in posttravmatske osteodistrofije skeleta leve roke trajal še nadaljnjih 6 mesecev. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pa je dosojena odškodnina povsem primerna in je ni treba zniževati.

15.Ne držijo niti pritožbene navedbe o skaženosti, češ da tožnika videz roke ne moti in da gre za malo vidno skaženost. Sodišče je ugotovilo ravno obratno (razlogi na strani 6 sodbe), pritožbeno sodišče pa mu pritrjuje. Samo se je namreč z neposrednim ogledom prepričalo o spremenjeni barvi poškodovane roke in vidnosti brazgotin na njej, s tožnikovim zaslišanjem pa, da je zaradi tega prizadet, saj jo skuša skriti pod dolgimi rokavi. Upoštevaje objektivno ugotovljene posledice, potrjene tudi z izvedeniškim mnenjem (modrovijolična barva leve roke, dve brazgotini v zapestju - dolgi 12 cm in 8 cm) ter drugačen videz leve roke zaradi atrofije malih mišic ter njegove subjektivne prizadetosti mu je z dosojeno odškodnino 1.000,00 EUR (poleg že izplačanih 800,00 EUR) namenilo pravično zadoščenje. Pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da bi ga znižalo.

16.Za celotno nepremoženjsko škodo je torej prvo sodišče tožniku ob nesporno že plačanem znesku za nematerialno škodo v višini 24.100,00 EUR namenilo še 15.900,00 EUR (skupaj 40.000,00 EUR). V času sojenja je to predstavljalo približno 41 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji (julij 2011: 974,91 EUR; Ur.l. RS, št. 75/2011). Po oceni pritožbenega sodišča je to primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse (na primer II Ips 896/2006 in II Ips 478/2002, kjer sta bili dosojeni sicer nekoliko višji odškodnini, a je bila poškodovana desna roka; pa tudi z II Ips 87/93 in II Ips 741/2005). Tako se izkaže, da je odškodnina primerna glede na ugotovljene konkretne okoliščine na strani tožnika in primerno umeščena med ostale primerljive primere iz sodne prakse. Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

17.Pri končnem obračunu odškodnine za nematerialno škodo (in celotnega vtoževanega zneska) pa je sodišče napačno upoštevalo valorizacijo celotnega že plačanega zneska 25.600,00 EUR, namesto pravilnega zneska 24.100,00 EUR. Nepravilno jo je tudi odštelo od celotnega dosojenega zneska namesto od ugotovljene odškodnine za nematerialno škodo (razlogi v točki 14 sodbe). Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče samo opravilo valorizacijo izplačane odškodnine za nematerialno škodo in ugotovilo, da dne 10. 9. 2009 izplačani znesek 24.100,00 EUR v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (8. 7. 2011) predstavlja znesek 25.570,10 EUR (valorizacija je sestavni del te sodbe). V tem delu je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in dosojeno odškodnino za nematerialno škodo znižalo na 14.429,90 EUR (40.000,00 EUR - 25.570,10 EUR). V dosojene zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode, ki tečejo po odločitvi prvega sodišča od 11. 7. 2008, pa ni posegalo, ker v tem delu ni bilo pritožbe.

18.Pritožba je utemeljena še v delu, ko izpodbija dosojeno odškodnino zaradi izgube pri plači. Tožnik je vtoževal prikrajšanje za mesece januar, februar in marec 2009 po 403,68 EUR, in sicer v bruto znesku. Sodišče mu je v celoti ugodilo kljub pravilnim ugovorom tožene stranke, da je oškodovan le za zneske, ki bi jih prejel neposredno (neto zneski), ne pa za zneske, ki jih mora na podlagi izplačane odškodnine že tožena stranka zanj plačati državi. Prvo sodišče v zvezi s tem ni v celoti presodilo listin v spisu - tožnikovih plačilnih list za mesece november 2008 (po kateri je neto plača pred razporeditvijo na nižje delovno mesto znašala 684,44 EUR) in plačilnih list za vtoževane mesece, ko je bila plača nižja za 257,00 EUR v februarju 2009 (znašala je 427,44 EUR) oziroma po 200,46 EUR v marcu in aprilu 2009, ko je znašala po 483,98 EUR (priloga C1). Ker so imele stranke možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi tretje alineje 358. člena ZPP tudi v tem delu lahko ugodilo pritožbi in samo spremenilo izpodbijano odločitev. Dosojeni bruto znesek 1.211,04 EUR je na podlagi zgornjih listin, znižalo na ugotovljeno izgubo pri plači v višini 657,92 EUR. Zoper obrestni del tudi v tem delu ni bilo pritožbe. Od spremenjenega zneska tečejo zamudne obresti od 29. 5. 2009 naprej, kot je odločilo že prvo sodišče. 19.Pri odločitvi o plačilu neplačanih obresti od izplačanega dela odškodnine (znesek 1.754,01 EUR) je napačno uporabljeno materialno pravo 381. člena OZ. Od neplačanih obresti je namreč mogoče zahtevati zamudne obresti le od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena šele 26. 5. 2009. Zato je izpodbijana odločitev, da obresti tečejo že od 10. 2. 2009, zmotna. Pritožbeno sodišče jo je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP torej spremenilo tako, da tečejo šele od vložitve tožbe.

20.Po navedenem je bilo treba zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč glede dosojenega zneska in valorizacije spremeniti še končno dosojeni znesek, ki ga mora po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča in z upoštevanjem pravnomočno dosojenih zneskov tožena stranka še plačati tožeči stranki (18.491,69 EUR namesto napačno dosojenega zneska 18.953,31 EUR). Posledično je bilo treba spremeniti še zavrnjeni znesek (18.529,22 EUR namesto napačnega 18.061,60 EUR). V ostalem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Zaradi spremembe sodbe namreč ni bilo treba posegati niti v stroškovno odločitev prvega sodišča. Pritožba je v tem delu nekonkretizirana, uradni preizkus pa je pokazal, da je odločitev pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Ker se je uspeh strank po spremenjeni odločitvi spremenil le za 1 %, kar bistveno ne vpliva na že dosojene stroške, sklepa o stroških pritožbeno sodišče ni spreminjalo.

22.Končno se je treba opredeliti še do pritožbenih stroškov. Pritožnica sicer navaja, da jih priglaša, a jih ne konkretizira. Zato o njih niti ni bilo mogoče odločiti. Ker pa je s pritožbo uspela le v zanemarljivem znesku, v pretežnem delu pa z njo propadla, do pritožbenih stroškov tudi ni upravičena (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona).