Jedro

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi prve alineje točke B) 107. člena ZKZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, ker se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen. V prvem odstavku 4. člena ZKZ je predpisano, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Pri tem se je inšpektor oprl na svojo pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ tožniku, solastniku kmetijskega zemljišča s parc. št. 144 in 145, obe k.o. ..., naložil, da mora zaradi rabe kmetijskega zemljišča za namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitve prejšnjega stanja odstraniti z dela kmetijskega zemljišča parc. št. 144, k.o. ... osebno vozilo znamke A, z zahodnega dela parc. št. 145, k.o. ... poravnati navoženo zemljino, odstraniti gugalnico, večjo leseno klop, manjšo leseno lopo na kolih, otroška igrala in leseno lopo z ležalniki ter zagotoviti uporabo celotnega kmetijskega zemljišča v obravnavane namene (1. točka izreka). Rok izvedbe je 10. 8. 2020 (2. točka izreka). O možnih stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (3. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil 2. 6. 2020 opravljen nadzor na omenjenih zemljiščih. Tedaj je bil med drugim na osrednjem delu travnika parkiran avtomobil znamke A brez registrskih tablic, na zemljišču na kupu nasuta zemljina, ki bi morala biti poravnana, na parceli postavljena lesena gugalnica, pa tudi velika lesena klop, hiška na kolih, ki najverjetneje služi kot igralnica, in lesena lopa z ležalniki. Navedeno preprečuje rabo zemljišča v kmetijske namene skladno s prvim odstavkom 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Tožnika in drugega solastnika (B. B. ) je prvostopenjski organ pozval k izjasnitvi in prejel dva odgovora; prvega je poslal tožnik, drugega pa, po pooblastilu drugega solastnika, prav tako tožnik, vsled česar je organ kot zavezanca določil tožnika. Vsled tožnikove izjave organ pojasnjuje, da se kmetijsko zemljišče lahko skladno z zakonom uporablja le za kmetijske namene, obravnavani zemljišči pa se v večini za to dejansko tudi uporabljata. Parkiranje osebnega vozila, kot je to ugotovil že sam tožnik, ni v skladu s prej cit. določbo, enako nasipavanje zemljine in spreminjanje reliefa, saj je to določeno v členih 78-81 ZKZ. Na zemljiščih je bila izvedena nezahtevna agromelioracija, in sicer nasipavanje rodovitne zemlje, ki pa jo je treba poravnati. Samo odlaganje na kupih pa ne predstavlja nezahtevne agromelioracije, temveč nasipavanje, ki zahteva odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije, ki pa je tožnik nima. Zato je najbolj enostavno in ekonomično, da se teren poravna. Igrala, lope in ležalniki ter njihovo postavljanje ne predstavljajo namenske rabe kmetijskega zemljišča, temveč rabo za namen počivanja in igranja, pri čemer pa tožnik že ima postavljeno lopo za shranjevanje. Glede drv organ sledi tožniku in bo šlo za kršitev, če bodo tam ostala dalj časa.

3. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V svoji obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 4. člena ZKZ ter prvo alinejo točke B) 107. člena ZKZ. Ugotavlja, da tožnik prvostopenjsko odločbo izpodbija le v delu, ki se nanaša na odstranitev gugalnice, klopi, lop, igral in ležalnikov. Pritožbene navedbe, da je gugalnica pritrjena na „ogrodje za plezalke“, ker v bližini ni dreves, ne vzdrži resne pravne presoje, enako ugotavlja za veliko leseno klop, za katero meni, da se gotovo ne uporablja v kmetijske namene. Lopa ne služi v kmetijske namene, kot je sicer zatrjeval pritožnik, saj na tem zemljišču že stoji lopa, kjer je shranjeno kmetijsko orodje, lopa z ležalniki pa ni namenjena kmetijski rabi. Zatrjevana uporaba ležalnikov zaradi zdravstvenih težav pa prav tako ne predstavlja predpisane izjeme, poleg tega pa je tudi neprepričljiva (saj ne gre za le en ležalnik).

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter ugotovi, da kršitve niso bile storjene, podredno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je upošteval pripombe inšpektorja in da je sedanje stanje precej drugačno od tistega ob inšpektorjevem obisku: avto je odpeljal, zemljino poravnal, odstranil je veliko klop, gugalnico je odstranil, ogrodje služi kot opora za plezalke, ute z ležalniki ni več, je le še uta za shranilo pridelkov, v uti je parkiran traktor in je odprta, zaščitena je le s prozornimi zastori proti dežju. Hišica na kolih je predelana, peskovnik odstranjen skupaj z igračami, površina pod objektom je zasajena in objekt služi za oporo plezalkam. Ležalnika sta bila dva, zanj in za soprogo za počitek med delom (tožnik navaja svoje zdravstvene težave), sedaj sta umaknjena. Sedanja raba objektov, razen hišice na kolih, je nedvoumno kmetijska; pa še ta hišica je povezana s kmetijsko dejavnostjo, saj odraslim omogoča nemoteno delo, ko se otroci v njej igrajo; neposredno pa služi za plezalke in zaseda le 0,01 % površine parcele. Odstranitev teh objektov pomeni nesorazmeren ukrep za popravo takratnega stanja, trave, ki pod temi objekti ni mogla rasti, pa je manj kot za 3 EUR. Pojasnjuje, kakšna je situacija na kmetiji, kjer živi (prebivalci, družinski člani), ter navaja, da koristi teh objektov presegajo škodo zaradi zasedenih površin, zmanjšala se bo samooskrba. V dokaz svojih navedb predloži: izpis s spletne strani toženke, ki vzpodbuja k samooskrbi, medicinsko dokumentacijo, fotografije s terena, zapisnik, svoje pripombe k zapisniku ter svojo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5. Toženka v celoti prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev, ki jo je podala v svoji (drugostopenjski) odločbi. Glede tožbenih navedb o nesorazmernosti odrejenega ukrepa pa navaja, da sporni objekti na mestu, na katerem se nahajajo, že po definiciji ne morejo omogočati pridelovanja kmetijskih pridelkov v večji meri, kot če jih tam ne bi bilo. To možnost bi lahko dopustili le pri gugalnici, vendar pa zaradi namena tega objekta ni mogoče pričakovati, da bo tudi v bodoče služil kot opora za plezalke.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno obrazložil tudi pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje, kot sledi.

8. Uvodoma sodišče kot pravno nerelevantne za odločitev zavrača tožbene navedbe o tožnikovem zdravstvenem stanju in v zvezi s tem predložene dokaze, o prebivalcih na tožnikovi kmetiji in njihovem sodelovanju pri opravilih, o posledicah izpodbijane odločbe za samooskrbo idr. posledicah ter v zvezi s samooskrbo predložene dokaze. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana na podlagi prve alineje točke B) 107. člena ZKZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, ker se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen. V prvem odstavku 4. člena ZKZ je predpisano, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Pri tem se je inšpektor oprl na svojo pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

9. Sodišče prvenstveno ugotavlja, da tožnik dejansko ne nasprotuje očitku o nenamenski rabi zadevnih zemljišč oz. celo priznava, da so se sporni predmeti na zadevnih kmetijskih zemljiščih nahajali; še več, navaja celo, da je (pretežno) izvršil, kar se mu z izpodbijano odločbo nalaga: - odstranil je avto, - zemljino je poravnal, - veliko klop je odstranil, - odstranil je gugalnico, ohranil je ogrodje, - leseno lopo z ležalniki je odstranil, ostala je le uta za kondicioniranje pridelkov s traktorjem in delno zastrta, - lesena lopa na kolih je predelana, - peskovnik z igračami je odstranil. Pri tem pa sodišče pojasnjuje, da tožbena navedba o tem, da je sedanje stanje drugačno kot v času ogleda, za sodno presojo izpodbijane odločbe ni relevantna. Organ namreč odloča na podlagi dejanskega stanja, kakršno je obstajalo v trenutku izdaje prvostopenjskega (izpodbijanega) akta (načelo zakonitosti - 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru); da je to dejansko stanje bilo takšno, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa tožnik v tem upravnem sporu ne zanika. Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, pa na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.

10. Ali je tožnik izpodbijano odločbo izvršil pravočasno in v celoti ali ne, tj. ali je ustrezno, da je dejansko stanje ob vložitvi tožbe takšno, kot ga tožnik opisuje (da je ohranil ogrodje od gugalnice kot oporo za plezalke; tudi hišica na kolih je predelana v oporo za plezalke, služi pa tudi igri otrok; da je ohranil uto, ki pa je odprta in le delno zaščitena s prozornimi zastori, v njej se kondicionirajo pridelki in se nahaja traktor), pa ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu. Izpodbijana odločba se namreč nanaša na naložitev obveznosti tožniku, preveritev ustreznosti tožnikove izpolnitve naloženih obveznosti pa bo lahko predmet morebitnih nadaljnjih, tudi izvršilnih postopkov. Zato se kot nerelavntni za odločitev v tem upravnem sporu izkažejo tudi tožnikovi dokazi - fotografije, ki prikazujejo stanje v naravi po tem, ko je tožnik že (po lastnih navedbah) izpolnil obveznosti, naložene z izpodbijano odločbo.

11. Pred izdajo izpodbijane odločbe v svojih pripombah ter v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo pa tožnik ni uveljavljal ugovora nesorazmernosti, ki ga navaja sedaj v tožbi, ko trdi, da bi odstranitev spornih objektov pomenila nesorazmeren ukrep, saj trava, ki pod temi objekti ni mogla rasti, ni vredna niti 3 evre. Sodišče zato ta tožbeni ugovor zavrača kot neupošteven iz razloga materialne neizčrpanosti, saj možnost rednega pravnega sredstva glede tega vprašanja v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana.1

12. Glede na navedeno sodišče meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Ker dejansko stanje glede tožnikove uporabe zadevnega kmetijskega zemljišča za druge namene ob izdaji izpodbijane odločbe ni sporno, tožnik pa s tožbo tozadevnega dejanskega stanja izpodbijane odločbe konkretizirano ne napada, je sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 56.