Jedro

Tožena stranka je ekonomski oziroma poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dokazovala s predložitvijo razpredelnice oziroma tabele, ki je samo za poslovno enoto, v kateri je bila zaposlen tožnica, prikazovala podatke o poslovanju za daljše časovno obdobje. Glede ekonomskega razloga je sodišče prve stopnje neobrazloženo zaključilo, da predložena tabela ni prepričljiva, ker je pripravljena zgolj za potrebe te pravde in da bi bil „redni“ izkaz poslovnega izida prepričljivejši dokaz. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Sodišče prve stopnje glede dokazovanja poslovnega razloga ni vezano na nobeno dokazno pravilo in ni mogoče šteti, da je nek dokaz „močnejši“ od drugega. Zato je tožena stranka za to poslovno enoto pravilno sestavila posebno preglednico, iz katere naj bi izhajalo slabo oziroma negativno poslovanje v daljšem časovnem obdobju, kar je tožena stranka navedla kot odpovedni razlog. Bistveno je, da je iz preglednice razvidno poslovanje določene poslovne enote. Zato bi moralo sodišče prve stopnje podatke, navedene v tabeli, natančno analizirati in primerjati z vsemi knjigovodskimi listinami, ki jih je tožena stranka upoštevala pri njeni pripravi ter pojasniti, v katerem delu prihaja do neskladij, napak oziroma nepravilnosti in natančno pojasniti, zakaj ekonomski razlog, kot je naveden v odpovedi, ni podan. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da gre za neprepričljivo listino, ki je tožena stranka ne uporablja v svojem „rednem“ poslovanju, je ostalo dejansko stanje glede ekonomskega razloga v določeni poslovni enoti nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2015, s katero je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi tožnice z dne 6. 5. 2014, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); da tožnici dne 28. 4. 2015 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ampak še traja od 29. 4. 2015 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka II izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za obdobje od 29. 4. 2015 do dneva poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja in ji plačevati osnovno mesečno plačo v bruto znesku 1.680,33 EUR, povečano za zakonsko določene dodatke, zlasti dodatek za delovno dobo, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter nato tožnici nakazati neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plače preteklega meseca, vse v 8 dneh na fiduciarni račun pooblaščenke tožnice (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 471,21 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, na transakcijski račun tožničine pooblaščenke (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje v izreku odločbe ni odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti oziroma s tem v zvezi ni izdalo posebnega sklepa. Zgolj v obrazložitvi je pojasnilo, da se ugovoru ne ugodi, ker je izbirna pravica iz prvega odstavka 8. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) določena v korist delavca in je tožnica izbrala sodišče, ki je splošno krajevno pristojno po sedežu tožene stranke. Sodišče prve stopnje je torej bistveno kršilo določbe postopka, ker o ugovoru ni odločilo v izreku sodbe, saj bi moralo sprejeti sklep in posebno formalno odločitev, pri tem pa upoštevati navedbe in razloge, ki bi jih podajali stranki v vlogah ali na naroku. Opozarja, da je za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomemben samo rezultat poslovne enote A. (PE A.), saj je tožena stranka pričela s sanacijskimi ukrepi v tej poslovni enoti zaradi njenih slabih poslovnih rezultatov. Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni oprlo svoje odločitve na razpredelnico tožene stranke o poslovnih rezultatih PE A., iz katere izhaja negativno poslovanje te enote od marca 2014 do 2015, saj je navedlo, da ga ta razpredelnica ni prepričala. Tožena stranka poudarja, da je do decimalke natančno izkazala poslovni izid v omenjenem obdobju, ki je bil negativen v višini 81.369,82 EUR, pri čemer je posebej obrazložila, da gre za seštevek uradnih knjigovodskih podatkov za poslovno enoto A., kot le-ti izhajajo iz knjigovodskih listin, ki jih je tožena stranka predložila z razpredelnico, ravno zaradi možnosti, da se podatki iz razpredelnice preverijo na najbolj zanesljiv način - torej s podatki iz računov, plačilnih list, obračunov regresa za letne dopuste, računov dobaviteljev, obračunov amortizacije osnovnih sredstev, podatkov o prodajah posameznega prodajalca v posameznem mesecu, računov poštnih storitev in računov za leasing naprav. Podatki v razpredelnici so torej natančen povzetek iz navedenih knjigovodskih listin in so bili sodišču prve stopnje predloženi zato, da se lahko prepriča v pravilnosti podatkov iz razpredelnice. Če bi sodišče prve stopnje te podatke preverilo, ne bi moglo razlogovati, da razpredelnica ni prepričljiva, ker je bila pripravljena samo za potrebe predmetne pravde. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so bistveno bolj prepričljivi izpiski iz rednih evidenc za družbo kot celoto in po posameznih poslovnih enotah. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje povsem brez osnove še ugotovilo, da predložena tabela ne omogoča primerjave poslovnega izida PE A. s toženo stranko kot celoto in z drugimi poslovnimi enotami, posledično pa tudi ni mogoča presoja, ali PE A. dejansko posluje z izgubo. Sodišče prve stopnje je celo razlogovalo, da je tožena stranka med podatki, ki jih je vključila v razpredelnico, lahko vključila (le) tiste, ki ji bodo v prid, zaradi česar tožena stranka s svojim postopanjem ni odvrnila suma neverodostojnosti in ni zadostila dokaznemu bremenu, ki ji ga nalaga zakon. Sodišče prve stopnje sploh ni pregledalo listin, ki jih je tožena stranka posredovala sodišču ali pa predloženih knjigovodskih listin ni pravilno ocenilo. Iz tabele bi lahko opravilo izračun stroškov za posamezni mesec ter ugotovilo, da je imela PE A. negativen poslovni rezultat. Razumljivo je, da se je zmanjševanje stroškov poslovne enote dotaknilo ravno tožnice oziroma, da je tožena stranka sprejela ukrep, da strokovni del nalog delovnega mesta „optometrist“, na katerem je bila razporejena tožnica, prevzame zdravnik oftalmolog, ostala tožničina dela pa so se razporedila med druga delovna mesta v enoti. Delovno mesto „optometrist“ je tožena stranka ukinila, saj je postalo nepotrebno, potem ko so vsi delavci v enoti s posebnim izobraževanjem pridobili znanje in sposobnost določati dioptrijo, kot je to prej izvajala le tožnica. S tem, ko so delavci lahko prevzemali tudi delo določanja dioptrije strank, ni bilo več takšne potrebe po delu optometrista kot pred tem, ko je ta dela opravljala le tožnica. Z ukinitvijo delovnega mesta „optometrist“ in delne prerazporeditve del in nalog na druge delavce, se je znatno racionaliziral delovni proces pri toženi stranki, prišlo pa je tudi do prihrankov in zmanjšanja stroškov poslovanja. Podatki iz AJPES-a o poslovnih rezultatih tožene stranke za zadevo niso pomembni. Tožena stranka je podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz ekonomskega razloga, ker je ukinila delovno mesto, ekonomski razlog pa je dokazovala glede na rezultate PE A., ne pa cele družbe. Ta rezultat pa je lahko izkazala le z izrecnim pregledom vseh poslovnih dogodkov in vseh stroškov v tej enoti in zato je morala izdelati posebno tabelo in hkrati predložiti vse knjigovodske listine, ki so bile podlage za izračun te tabele. Ravnala je v skladu z določbami ZDR-1 o dokaznem bremenu delodajalca. Navaja, da pooblaščenka tožnice na naroku dne 4. 9. 2015 ni navajala samo v zvezi z že podanimi trditvami in navedbami tožene stranke, temveč je postavljala nove trditve in ponujala nove dokaze, kot npr. da delo tožnice sedaj opravlja druga oseba. Pooblaščenec tožene stranke je v zvezi s tem preveril, kako je z delom B.B. v PE A. in izvedel, da je bila ta oseba poslovodja v PE C. do 26. 3. 2015, potem pa je sklenila pogodbo o zaposlitvi za poslovodjo PE C. in za poslovodjo PE A.. Ta oseba sploh ne izvaja del, ki jih je opravljala tožnica pri toženi stranki. Tožnica ves čas postopka ponavlja, da je bil dogodek, ko je dne 27. 3. 2015 prosila tri stranke, naj zapustijo poslovni prostor (ker so v prodajalno stopile pred deveto uro zjutraj), povod za njeno odpoved in da je bila D.D. že pred tem „trn v peti“. D.D. je dejansko tisti, ki vodi poslovanje tožene stranke, E.E. pa je direktorica samo „na papirju“. D.D. nima nobene vloge pri toženi stranki, nobene funkcije, ni zaposlen in tudi ni lastnik družbe. S podano odpovedjo ni imel nič, je pa res, da je bil nekajkrat prisoten, ko so potekali razgovori med tožnico in direktorico tožene stranke o slabih poslovnih rezultatih PE A.. Iz izpovedi tožnice izhaja kar nekaj nelogičnosti, kar bi moralo sodišču prve stopnje vzbuditi sum v verodostojnost njenih navedb. Obstaja tudi nasprotje glede odločilnih dejstev o tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in med samimi temi listinami. Nasprotje obstaja tudi glede dejstev, ki jih je zapisalo sodišče kot ugotovljena dejstva in med izpovedbami tožnice podanimi na zapisnik. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje o ugovoru tožene stranke o krajevni nepristojnosti Delovnega sodišča v F. ni odločilo s posebnim sklepom oziroma v izreku te sodne odločbe, temveč je svoje stališče, da ugovor ni podan, le obrazložilo v razlogih sodbe. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZPP se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče bi se torej moralo izreči za krajevno nepristojno le, če bi štelo, da je tožnica vložila tožbo pred krajevno nepristojnim sodiščem. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi, v skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), ni bilo dolžno posebej odločati o svoji krajevni pristojnosti. V skladu s citirano določbo prvega odstavka 8. člena ZDSS-1 je za odločanje, če je tožeča stranka delavec, pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Ker je v skladu z 48. členom ZPP za sojenje v sporih zoper pravne osebe splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež, je tožnica glede na to, da ima tožena stranka sedež v F., pravilno vložila tožbo pred Delovnim sodiščem v F. ter s tem izkoristila svojo izbirno pravico po prvem odstavku 8. člena ZDSS-1. S tem v zvezi je nepravilno stališče tožene stranke, da je treba sedež tožene stranke šteti v A., oziroma krajevno pristojnost določiti po „sedežu“ poslovne enote.

7. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za delovno mesto „optometrist“ v PE A.. Iz odpovedi izhaja, da se ji pogodba odpoveduje zaradi negativnega poslovanja PE A. v daljšem časovnem obdobju, saj poslovni rezultati te enote, v kateri je delala tožnica na delovnem mestu „optometrist“, ne pokrivajo niti stroškov poslovanja in enota posluje z izgubo. Zato so bili sprejeti sanacijski ukrepi za znižanje stroškov in izboljšanje poslovanja, prišlo je do združevanja del in prerazporeditve delovnih nalog tako, da je strokovni del nalog delovnega mesta „optometrist“ prevzel zdravnik oftalmolog, ostala dela pa so se razporedila na druga delovna mesta v enoti, delovno mesto „optometrist“ pa se ukine. Glede na opisano tožena stranka ni imela več potrebe po delu tožnice na tem delovnem mestu. Iz odpovedi tudi izhaja, da je bilo preverjeno, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji, vendar te možnosti v družbi ni bilo (zaradi majhnosti).

8. ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena opredeljuje poslovni razlog kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Glede na zgoraj navedeno je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov pristopila k drugačni reorganizaciji delovnega procesa, tako da je ukinila tožničino delovno mesto „optometrist“ in njeno delo prerazporedila med zdravnika oftalmologa ter ostale zaposlene v PE A.. Takšna opredelitev razlogov v odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej predstavlja ekonomski in (tudi) organizacijski razlog, saj tožena stranka v odpovedi navaja, da je šlo za ekonomski razlog ter za sprejete sanacijske ukrepe. Za odločitev o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je torej bistveno, da je postalo delo tožnice pri toženi stranki nepotrebno zaradi organizacijskih razlogov po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je ekonomski oziroma poslovni razlog dokazovala s predložitvijo razpredelnice oziroma tabele, ki je samo za PE A. prikazovala podatke o poslovanju za daljše časovno obdobje, od marca 2014 do marca 2015. K temu prikazu je predložila tudi knjigovodske listine, s katerimi je dokazovala, da je v tabeli upoštevano celotno poslovanje oziroma poslovni dogodki, ki se knjižijo s knjigovodskimi listinami. Organizacijski razlog oziroma spremembo načina delovnega procesa pa je dokazovala z zaslišanjem tožene stranke ter tudi z predložitvijo spremenjenega akta o sistemizaciji delovnih mest. 9. Glede ekonomskega razloga je sodišče prve stopnje neutemeljeno oziroma neobrazloženo zaključilo, da predložena tabela ni prepričljiva, ker je pripravljena zgolj za potrebe te pravde in da bi bil „redni“ izkaz poslovnega izida prepričljivejši dokaz. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Sodišče prve stopnje glede dokazovanja poslovnega razloga ni vezano na nobeno dokazno pravilo oziroma a priori ni mogoče šteti, da je nek dokaz „močnejši“ od drugega. Zato je tožena stranka pravilno, predvsem tudi glede na dejstvo, da se ekonomski in organizacijski razlog nanaša izključno na PE A., za to poslovno enoto sestavila posebno preglednico, iz katere naj bi izhajalo slabo oziroma negativno poslovanje v daljšem časovnem obdobju, kar je tožena stranka tudi navedla kot odpovedni razlog. Bistveno je, da je iz preglednice - tabele razvidno poslovanje PE A. in sicer prihodki in odhodki oziroma stroški poslovanja enote. Zato bi moralo sodišče prve stopnje podatke, navedene v tabeli, posebej če jih je štelo za neresnične oziroma neprepričljive, natančno analizirati in primerjati z vsemi knjigovodskimi listinami, ki jih je tožena stranka upoštevala pri njeni pripravi ter pojasniti, v katerem delu prihaja do neskladij, napak oziroma nepravilnosti in natančno pojasniti, zakaj ekonomski razlog, kot je naveden v odpovedi, ni podan. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, torej stališča, da gre za neprepričljivo listino, ki je tožena stranka sploh ne uporablja v svojem „rednem“ poslovanju, je torej ostalo dejansko stanje glede ekonomskega razloga v PE A. nepopolno ugotovljeno. Ker je tožena stranka poslovni razlog ugotavljala le v PE A., za odločitev tudi niso pomembni podatki o poslovanju ostalih poslovnih enot oziroma tožene stranke kot celote. Tudi če je tožena stranka (v celoti) poslovala pozitivno, to ne vpliva na drugačno ugotovitev, da zaradi tega v PE A. ne bi bil podan poslovni razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka je namreč lahko ugotavljala ekonomski razlog ter izpeljala reorganizacijo poslovanja samo v PE A..

10. Tudi če bi bilo poslovanje PE A. uspešno, pa je za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga bistveno tudi, da je tožena stranka poslovni razlog utemeljevala (tudi) z organizacijskimi spremembami. Dokazan organizacijski razlog namreč že sam zase, brez izkazanega ekonomskega razloga, utemeljuje zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka kot delodajalec lahko v okviru svobodne gospodarske pobude sama odloča, kako bo organizirala svoj delovni proces, ukinjala posamezna delovna mesta, razdruževala delovne naloge posameznega delovnega mesta in jih prenašala med ostale zaposlene ter tako optimizirala svojo dejavnost. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne preverja smotrnosti odločitve delodajalca o organizaciji delovnega procesa, pač pa le, ali je zaradi takšne spremembe v organizaciji oziroma v poslovanju delodajalca resnično prenehala potreba po delu delavca na določenem delovnem mestu. V pristojnosti tožene stranke je bila odločitev, da delovno mesto tožnice ukine zaradi tega, ker je mogoče tudi s preostalimi zaposlenimi opraviti vse naloge po njeni pogodbi o zaposlitvi. To pa pomeni zakoniti poslovni razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi s tem v zvezi sprejelo neprepričljive zaključke in sicer, da naj bi bila reorganizacija fiktivna oziroma da naj bi bila sprememba sistemizacije sprejeta na neobičajen način, da tožnica o tem ni bila seznanjena oziroma, da je bila sistemizacija spremenjena istega dne, kot je bila tožnici redno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

11. V tem smislu je sicer mogoče razumeti navedbe tožnice, da je bil (pravi) razlog za izpodbijano redno odpoved dogodek, ki se je zgodil dan pred tem, ko je tožnica od treh strank v prodajalni zahtevala, da zapustijo prodajalno, ker so vstopile pred začetkom delovnega časa prodajalne. Ker pa je tožena stranka izkazala, da je prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta, je na podlagi do sedaj znanih podatkov mogoče zaključiti, da razlog za odpoved ni bil v opisanem ravnanju tožnice, temveč da je bila sporna odpoved (tudi) posledica organizacijskega razloga (poleg ekonomskega razloga). Zato tudi ni mogoče šteti, da bi tožena stranka pri ugotovitvi poslovnega razloga oziroma prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnice kršila prepoved diskriminacije v smislu 6. člena ZDR-1 oziroma tožnici podala odpoved iz neutemeljenega odpovednega razloga v smislu 90. člena ZDR-1. Protispisna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da spremenjena sistemizacija delovnih mest oziroma sprememba Pravilnika o sistemizaciji (B18) še vedno vsebuje opis delovnega mesta tožnice - delovnega mesta „optometrist“. Opisi delovnih mest, tudi tožničinega, namreč predstavljajo posebno prilogo (B19), s katero je tožena stranka dokazovala vsebino del in nalog tako tožnice kot ostalih zaposlenih v PE A., in je zato predložila tudi opis del in nalog za delovno mesto „optometrist“. Ker gre za dve različni prilogi in ker je tožena stranka predložila spremenjen akt o sistemizaciji, v katerem ni več delovnega mesta „optometrist“, je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz listin ne izhaja, da bi nova, torej spremenjena sistemizacija, še vedno vsebovala opis tožničinega delovnega mesta. Zato so tudi nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala spremembe organizacije oziroma da sistemizacija tega ne dokazuje. Zgolj zaradi tega, ker se naroka ni udeležila direktorica tožene stranke, pa tudi ni mogoče šteti, da tožena stranka ni uspela dokazati organizacijskega razloga.

12. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo glede na daljše neuspešno poslovanje PE A. razumno pričakovati, da bi se predstavnik tožene stranke o tem, pred podajo odpovedi, pogovoril z osebo, ki vodi poslovanje enote oziroma ji to vsaj omenil. ZDR-1 ne daje podlage za takšen zaključek, zato takšno ravnanje, tudi če bi bilo dokazano, ne daje podlage za sklepanje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ob upoštevanju navedenega bo torej moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju vsebinsko presojati tako preglednico o poslovanju PE A., ostalo listinsko dokumentacijo v spisu ter poslovni razlog presojati tudi glede na zavzeto stališče pritožbenega sodišča glede organizacijskih sprememb v poslovanju PE A.. Ker je bilo za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke bistveno, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede ekonomskega in organizacijskega razloga, ki sta utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja glede obstoja odpovednega razloga. Zato se je pritožbeno sodišče odločilo, da ne opravi glavne obravnave in ne dopolnjuje dokaznega postopka, temveč zadevo v skladu s 355. členom ZPP vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni namen določbe 355. člena ZPP, da se pred pritožbenim sodiščem izvaja dokazni postopek, ki se ni izvedel pred sodiščem prve stopnje, temveč le, da se odpravijo pomanjkljivosti. Z odločitvijo pritožbenega sodišča bi se strankam tudi odvzela ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).