Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta bili prva pripravljalna vloga in druga pripravljalna vloga tožnika za postopek potrebni, saj gre za pripravljalna spisa, ki sta bila obsežna, v katerih se tožnik vsebinsko opredeljuje do pravno pomembnih vprašanj v predmetnem individualnem delovnem sporu in ne gre zgolj za ponovitev tožbenih trditev. Zgolj dejstvo, da gre za zadevo, glede katere se je vodil vzorčni postopek, in da se tožnik sklicuje na stališče v vzorčnem postopku, na potrebnost pripravljalnih vlog ne vpliva. Tožnik je v navedenih pripravljalnih spisih predlagal tudi dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto zneske iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za obdobje: - od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 v višini 51,53 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 v višini 7,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 v višini 96,64 EUR, od tega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2013 dalje do plačila; - od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 v višini 59,47 EUR, od tega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 321,58 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Sklenilo je, da zaradi delnega umika se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na 8,11 EUR bruto z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo na podlagi pripoznave, ki se nanaša na tožniku priznane stroške postopka (II. točka izreka), vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da pri odločanju o tem, kateri stroški se povrnejo stranki sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Merilo potrebnih stroškov se nanaša na njihovo objektivno smotrnost. Nepotrebni stroški niso le stroški, ki so popolnoma pretirani ali odvečni za postopek, temveč tudi stroški, ki se zdijo koristni le z upnikovega vidika, objektivno gledano pa niso pripomogli k uspehu postopka. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodno prakso (sklep VSL opr. št. I Cpg 1257/2011 z dne 17. 2. 2012, sklep VSM opr. št. I Ip 295/2017, sklep VSL opr. št. I Ip 2888/2013 z dne 24. 9. 2013 itd.). Po mnenju tožene stranke za potrebnost stroškov ne zadošča, da so stroški potrebni, da bi se dosegel končni uspeh v postopku, ampak morajo biti tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, biti morajo torej smotrni. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2018, v zvezi s prvo in drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke, natančno obrazložila svoj ugovor nepotrebnosti vlog in posledično stroškov zanju in ga utemeljevala prav s tem, da tožeča stranka načelu vestnosti in poštenja ni sledila, pač pa je nasprotno podajala pripravljalne vloge zgolj zato, da bi povečala obseg stroškov. Vloga se lahko šteje kot potrebna, če si stranka z njo uspešno zagotovi varstvo svojih pravic. Tožeča stranka s ponavljanjem, kar je predmet spora oziroma kaj so sporna vprašanja (1. točka III. točke vloge), ki jih je tožena stranka navedla že v 1. točki odgovora na tožbo in sicer zapisala, da je nesporno, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času, ni z ničemer pripomogla k odločitvi sodišča v tej zadevi. Bistvo je, da tudi če tožeča stranka prve pripravljalne vloge ne bi podala, zanjo ne bi nastale nobene negativne posledice. Sodna praksa je tudi že izrecno opredelila kot nepotrebno vlogo, v kateri se na široko povzema navedbe iz vzorčnem postopku izdanih odločb (sklep VDSS opr. št. Pdp 465/2011 z dne 16. 6. 2011). Sodišče si mora prizadevati, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški. Z vložitvijo prve pripravljalne vloge se položaj tožeče stranke ni v ničemer izboljšal v smislu trditvenega in dokaznega bremena (tako je odločilo VDSS v sodbi opr. št. Pdp 922/2013 z dne 8. 1. 2014). Prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj naj bi bila vsebina prve pripravljalne vloge tožeče stranke potrebna in posledično stroški zanjo, prav tako ne, zakaj je utemeljeno priznalo 50 točk za umik tožbe, ki ga je moč podati z enim stavkom in zanj torej zadostuje že neobrazložen dopis sodišču, zato je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za obdobje 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010, od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012, za obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 in za obdobje 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 v zneskih navedenih v I. točki izreka sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 321,58 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da so bili stroški prve pripravljalne vloge tožnika z dne 28. 6. 2017 in druge pripravljalne vloge z dne 28. 3. 2018 potrebni stroški, saj meni, da ti vlogi za postopek nista bili potrebni.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali, če sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani del sklepa nima, sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo, katere stroške postopka je priznalo tožniku kot potrebne stroške, v zvezi s stroški prve pripravljalne vloge pa je navedlo, zakaj je štelo, da gre za potrebne stroške.

7. Sodišče prve stopnje se je na ustrezen način opredelilo do vseh trditev tožene stranke, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva tudi o tem, da je strošek prve pripravljalne vloge potreben strošek, saj je tožnik v njej odgovoril na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Tožena stranka s sklicevanjem na vrsto odločb različnih sodišč skuša dokazati, da strošek prve pripravljalne vloge tožnika ni bil potreben. Citirane odločbe se nanašajo na bistveno drugačna dejanska stanja, zato v predmetni zadevi ne pridejo v poštev (zlasti to velja za odločbe, ki se nanašajo na potrebnost stroškov v izvršilnem postopku). V zvezi z odločbo VDSS opr. št. Pdp 465/2011, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba spregledala, da je šlo za strošek sestave pripravljalne vloge, s katero je stranka predlagala le nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi izvedbe vzorčnega postopka, o čemer sodišče odloči po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta bili prva pripravljalna vloga in druga pripravljalna vloga tožnika za postopek potrebni, saj gre za pripravljalna spisa, ki sta bila obsežna, v katerih se tožnik vsebinsko opredeljuje do pravno pomembnih vprašanj v predmetnem individualnem delovnem sporu in ne gre zgolj za ponovitev tožbenih trditev. Zgolj dejstvo, da gre za zadevo, glede katere se je vodil vzorčni postopek, in da se tožnik sklicuje na stališče v vzorčnem postopku, na potrebnost pripravljalnih vlog ne vpliva. Tožnik je v navedenih pripravljalnih spisih predlagal tudi dokaze.

9. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v sklepu ni pojasnilo, zakaj je utemeljeno priznalo kar 50 točk za umik tožbe, ki ga je mogoče podati z enim stavkom in zanj torej zadostuje že neobrazložen dopis sodišču in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo 50 točk za umik tožbe, kar je razvidno iz 3. točke obrazložitve sodbe. Glede na navedeno tudi niso podane očitane bistvene kršitve določb postopka.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijanem delu (366. člen v povezavi z 2. točko 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).