Jedro

Če je bilo v nesreči udeleženo samo eno vozilo in je to vozilo registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča, je treba uporabiti zakonodajo države registracije vozila, če oškodovanec nima prebivališča v državi, kjer se je zgodila prometna nesreča.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba v III. in IV. ter V. točki spremeni tako, da se glasi: „III. Tožena stranka Z., d. d., je dolžna tožeči stranki Ž. Z. plačati za premoženjsko škodo znesek 887,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2010 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od 40,00 EUR od 11. 11. 2010 do 18. 10. 2012, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

IV. Višji tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.536,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje, da ne bo izvršbe.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku nepremoženjsko škodo v znesku 15.435,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2010 dalje do plačila (točka I), višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode je zavrnilo (točka II), toženo stranko je še obsodilo na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 986,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2010 dalje do plačila in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 40,00 EUR od 11. 11. 2010 do 18. 10. 2012 (točka III), višji tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka IV) ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 2.710,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 3. člena Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (2), pri tem pa je zmotno uporabilo določbo 4. člena konvencije, ki določa, da 3. člen konvencije ne velja v primeru, če je bilo v prometni nesreči udeleženo le eno vozilo. Nesreča se je zgodila v Nemčiji, ki ni ratificirala konvencije in je podpisnica Londonskega sporazuma. Prvo sodišče bi moralo uporabiti določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (3), ki v prvem odstavku 30. člena določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, to pa je kraj, kjer se je zgodila prometna nesreča. Tudi Londonski sporazum se izrecno sklicuje na pravni red kraja, kjer se je zgodila prometna nezgoda. V Nemčiji velja splošno pravilo lex loci delicti commissi. Če je nesrečo povzročilo neznano vozilo odgovarja nacionalni biro države kraja nesreče, po načelu uporabe prava kraja nesreče. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi o višini materialne škode moralo uporabiti nemško pravo, prisojena odškodnina pa je občutno previsoka tako po slovenski, kot tudi po nemški sodni praksi. Tožnik se je zavedal nesreče v trenutku, ko je videl luči reševalnega vozla, zato je bil strah ob škodnem dogodku kratkotrajen, saj je bil tožnik očitno do prihoda reševalcev nezavesten. Tožnik tekom postopka ni dokazal, da opravlja delo varilca, saj je šlo podjetje, v katerem je delal, v stečaj. Tožnik ni pojasnil, kje je zaposlen in ali še naprej opravlja delo varilca, sodišče pa je sledilo izpovedbi tožnika. Višina prisojene odškodnine za nematerialno škodo odstopa od sodne prakse, kar potrjuje tudi odločba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 615/2011. Tožnik je toženi stranki posredoval dokumentacijo, iz katere izhaja, da se je poškodoval pri smučanju. Obseg škode pa je bil znan šele po izdelavi izvedeniškega mnenja. Zamudne obresti po nemški sodni praksi se priznavajo šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik ni zatrjeval, da bi prijatelju za tujo pomoč kaj plačal. Tožnik živi v samskem domu, kjer si sostanovalci medsebojno pomagajo. Storitve negovalcev so podvržene javnim dajatvam, zato je določena urna postopka za tujo pomoč, ki jo je določilo prvo sodišče, previsoka. Sodišče je tožniku priznalo tudi prevozne stroške v Terme Zreče, Splošno bolnišnico Celje in v ZD Velenje, skupni znesek kilometrov pa se ne ujema s priznanimi stroški sodišča. Sodišče je tožniku priznalo prevozne stroške, čeprav iz zdravstvenega kartona ne izhaja, kdo ga je žigosal in kakšen pregled je opravil v ZD Velenje. Prvo sodišče je priznalo tožniku prevozne stroške za pregled v ZD Velenje dne 21. 7. 2010, čeprav je to v času, ko ni več nosil steznika in gre za čas, za katerega je prvo sodišče navedlo, da tožnik do prevoznih stroškov ni upravičen. Odmerjeni stroški po kilometrini v višini 0,37 EUR za km ne upoštevajo, da so takšni stroški podvrženi javnim dajatvam. Tožnik ni bil nepokreten, lahko bi uporabljal javni prevoz, poleg tega pa navedenih stroškov tožnik tudi ni dokazal. Nepravilna je tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov, ker je sodišče tožniku priznalo nagrado za posel po tar. št. 2200. 3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Konvencija v 3. členu določa, da se za civilno nepogodbeno odgovornost, ki izvira iz prometne nesreče, uporablja zakonodaja države, v kateri se je pripetila nesreča. 4. člen konvencije pa določa izjemo, če je bilo v nesreči udeleženo samo eno vozilo in je to vozilo registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča. V takšnem primeru je treba uporabiti zakonodajo države registracije vozila in velja za odgovornost nasproti žrtvi, ki je bila potnik, če je njeno običajno prebivališče v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, kjer se je pripetila nesreča. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo v konkretnem škodnem dogodku udeleženo v prometni nesreči samo eno vozilo, ki je bilo registrirano v Sloveniji, zato je treba uporabiti slovensko pravo. Izjema iz 4. člena konvencije se uporablja, če je bilo v škodnem dogodku udeleženo samo eno vozilo. Konvencije je bila sprejeta iz razloga, da olajša oškodovancu uveljavljanje pravice do odškodnine, s tem, da se uporablja pravo, ki velja v državi, kjer se je zgodila nesreča, če je v nesreči udeleženih več motornih vozil, ki so registrirana v različnih državah. V primeru, če pa je v nesreči udeleženo le eno vozilo, je pravo kraja, kjer je vozilo registrirano v tesnejši zvezi z odškodninskim razmerjem oškodovanca, kakor pa pravo kraja, kjer je škoda nastala. Sodna praksa je že večkrat izpostavila, da 11. člen Konvencije tudi določa, da se konvencija uporablja tudi takrat, če država, kjer se je zgodila nesreča ni podpisnica konvencije (4), zato ni odločilna okoliščina, ali je Nemčija podpisnica konvencije. Okoliščina, da tožnik ni vložil zahtevka na podlagi sporazuma o zeleni karti (Londonskega sporazuma), kjer je določeno, da za nematerialno škodo, ki jo utrpijo udeleženci v nesreči, ki jo povzroči neznano vozilo, odgovarja nacionalni biro države kraja nesreče, pa v ničemer ne vpliva na pasivno legitimacijo tožene stranke in na uporabo slovenskega prava, glede na določbo 4. člena konvencije.

5. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi bil tožnik ob škodnem dogodku v nezavesti in da se ne bi spominjal škodnega dogodka. Prav nasprotno, iz zdravstvene dokumentacije in iz izpovedbe tožnika izhaja, da je bil ob škodnem dogodku pri zavesti. Potek prometne nesreče potrjuje ugotovitve prvega sodišča, da je bil tožnik ob nesreči v smrtnem strahu, ki je trajal dalj časa, imel je tudi strah za izid zdravljenja, zato je prvo sodišče tožniku priznalo primerno odškodnino za strah.

6. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik kvalificiran fizični delavec, ki je opravljal težja fizična dela, ki pa jih po mnenju izvedenca več ne more opravljati, saj je zaradi posledic poškodb sposoben le še za lažja fizična dela. Pri tožniku so bile ugotovljene številne omejitve v vsakdanjem življenju, saj je gibljivost ledvene hrbtenice zmanjšana za 20%, zlomljeno vretence se je zaraslo v deformiranem položaju v srednjem in sprednjem delu, kar povzroča tožniku bolečine in ga omejuje v gibljivosti. Iz navedenih razlogov tožnik ni več sposoben za težje fizične aktivnosti pri svojem poklicnem delu, omejen je pri hoji in športu, tožnikovo zdravstveno stanje pa se bo le še poslabševalo. Tožniku je bila zato utemeljeno priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR.

7. Enak znesek odškodnine je bil priznan tožniku tudi za telesne bolečine, pri čemer je prvo sodišče utemeljeno dalo poseben poudarek hudim telesnim bolečinam in tudi trajanju telesnih bolečin ter številnim nevšečnostim tekom zdravljenja. Prisojena odškodnina je primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih (5).

8. Iz sodne prakse izhaja, da se je odškodnina za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih priznavala v višini 22 povprečnih neto plač, kar pa je tudi višina odškodnine, ki je bila priznana tožniku.

9. Izvedenec je določil obdobje, v katerem je tožnik potreboval tujo pomoč, prvo sodišče pa je mnenju izvedenca utemeljeno sledilo. Tožniku so pomagali prijatelji oziroma sosedje, ocenjena višina pomoči po urni postavki 4,00 EUR pa je v skladu s sodno prakso in je bistveno nižja od cenika storitev družb, ki takšne storitve opravljajo v okviru poslovne dejavnosti. Prvo sodišče je zato pravilno določilo obseg škode za tujo pomoč, ki je tožniku nastala.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo tožniku tudi prevozne stroške, vendar je pri tem neutemeljeno priznalo stroške za kilometrino v višini 0,37 EUR/km, treba pa bi bilo tudi upoštevati, da bi tožnik po določenem obdobju rehabilitacije lahko uporabljal tudi javni prevoz oziroma imel nižje stroške, kar še posebej velja za prevoze v Velenju, zato je sodišče tožniku priznalo prevozne stroške, kot se priznajo za prevoze na delo v višini 0,18 EUR/km. Tožniku niso bili priznani stroški za pregled na Zdravstvenem domu Velenje z dne 21. 7. 2010, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo zdravljene v Zdravstvenem domu Velenje potrebno le dokler je tožnik nosil tritočkovni steznik, to pa je bilo do konca junija 2010. Ostali prevozi do ZD Velenje so bili potrebni, vključno z dnevoma 4. 3. 2010 in 26. 4. 2010, saj so v kartonu navedeni datumi, če pa ni natančnega opisa zdravniškega pregleda, to ni dokaz, da se zdravniška pregleda nista izvedla, posebej glede na izvedeniško mnenje in opisan potek zdravljenja tožnika. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so bili potrebni prevozi v Celje šestkrat po 53 km, kar znese 318 km, za enkrat v Zreče in nazaj 68,4 km in za osem prevozov v ZD Velenje po 3 km, kar znese 24 km oziroma skupaj 410,4 km. Tožnik je zato upravičen do povrnitve prevoznih stroškov v višini 73,87 EUR. Od navedenega zneska je treba odšteti 40,00 EUR, ki jih je tožena stranka za prevoze že plačala tožniku, tako da je tožnik upravičen do zneska 33,87 EUR.

11. Iz naslova materialne škode je tožnik upravičen do tuje pomoči v višini 854,00 EUR in za prevoze v višini 33,87 EUR, kar skupaj znese 887,87 EUR.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo tožniku obresti od poteka trimesečnega roka od prejema odškodninskega zahtevka, saj je v navedenem obdobju imela tožena stranka na razpolago ustrezno dokumentacijo, iz katere bi lahko ugotovila obseg škode Tožena stranka zato neutemeljeno zatrjuje, da se je seznanila z obsegom škode tožnika šele po izdelavi izvedeniškega mnenja. Iz zdravstvene dokumentacije tudi izhaja, da je le pri enem zdravniškem izvidu prišlo do napake v opisu škodnega dogodka, zato pritožbene trditve, da je tožnik posredoval dokumentacijo, iz katere izhaja, da se je poškodoval pri smučanju in ne v prometni nesreči, ne opravičuje tožene stranke pri zamudi s plačilom odškodnine. Tožena stranka je bila po pozivu tožnika na plačilo odškodnine v zamudi, sodišče prve stopnje pa je pri tem pravilno upoštevalo trimesečni rok od vložitve odškodninskega zahtevka in po navedenem roku priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od premoženjske in nepremoženjske škode.

13. Deloma je bila utemeljena pritožba glede povrnitve pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku za odškodninski zahtevek priznalo po tarif. št. 2200 v zvezi s tretjim odstavkom tretje opombe tretjega dela Zakona o odvetniški tarifi (6) 0,375, ki jo je prištelo nagradi za postopek, ki znaša 1,3, kar skupaj pomeni, da je faktor 1,675, kar je pomnožilo z zneskom 493 in tako dobilo znesek 825,77 EUR, kar predstavlja nagrada za postopek in nagrada za opravljeni posel. Za narok je bil priznan znesek 591,60 EUR in za telekomunikacijske storitve pod tar. št. 6002 20,00 EUR. Skupaj to znaša 1.437,37 EUR z DDV, ki znaša 316,22 EUR, je skupni znesek 1.753,59 EUR. Prevozi z DDV znašajo 232,92 EUR, izvedenina 633,00 EUR in takse 675,00 EUR oziroma skupaj 3.294,51 EUR. Uspeh tožeče stranke je bil 77,0041%, kar pomeni, da je upravičena do zneska 2.536,77 EUR.

14. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožeča stranka je glede na obseg izpodbijanja glede temelja in višini premoženjske in nepremoženjske škode uspela s pritožbo v neznatnem delu, zato mora sama kriti stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju konvencija.

(3) V nadaljevanju ZMZPP.

(4) Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 679/2005. (5) Glej VS002068, VS001776, VS001851 in VS001933. (6) V nadaljevanju ZOdvT.