Jedro

Naloga izvedenca je, da sodišču pomaga pri ugotavljanju pomembnih dejstev, vendar pa je izvedenec sodišču pomočnik zgolj pri reševanju dejanskih vprašanj, zato sodišče od izvedenca ne sme zahtevati pravne presoje dejstev, kontradiktorne ocene dokazov ali mu nalagati nepotrebnih nalog.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil J.S. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen tri leta in šest mesecev zapora. Plačila stroškov kazenskega postopka je bil oproščen (četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Višje sodišče v Mariboru je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, saj uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa nejasnosti in nasprotij v razlogih, na katere se sklicuje in jih uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti je omejen le na kršitve določb kazenskega zakona in določb kazenskega postopka (prvi odstavek 420. člena ZKP). Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; to pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva, kot tudi ne pravilnosti njene dokazne presoje in zaključkov.

Iz zahteve izhaja, da zagovornik kršitev zakona ne uveljavlja, niti tedaj, ko se izrecno ali smiselno sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkljivosti razlogov, saj tudi v teh primerih vsebinsko izpodbija le dejansko stanje.

Zahteva trdi, da obsojencu dejanje ni dokazano in da bi sodišče moralo izreči oprostilno sodbo. Ostaja pri stališču, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil in da z oškodovanko spolnih odnosov ni imel. Dvomi, da oškodovanka govori resnico glede spolnih odnosov z obsojencem, ker je dr. T.K. na glavni obravnavi vztrajala, njena izpovedba pa ni bila z ničemer ovržena, da je oškodovanko v letu 1998 pregledala, če je tako zapisala v dokumentacijo in ugotovila, da je bila takrat "virgo", oziroma da deviška kožica ni bila poškodovana. Do tega pa bi po oceni zagovornika moralo priti glede na intenzivnost, čas in pogostost spolnih odnosov, kot jih opisuje oškodovanka. Dvom sodišča v verodostojnost izpovedbe dr. K., da je oškodovanko pregledala, pomeni očitek, da je kot uradna oseba v uradno listino vpisala lažne podatke, njeno vztrajanje na glavni obravnavi pa očitek krive izpovedbe. Zahteva med drugim izraža tudi dvome v zanesljivost mnenja izvedenke psihologinje prof. K.D., da oškodovanka, ko zatrjuje spolne odnose, govori resnico.

Vrhovno sodišče je, kot že rečeno, vezano na dejansko stanje, ki ga je v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo pritožbeni preizkus. Zato o utemeljenosti teh zagovornikovih navedb, s katerimi v nasprotju z zakonom graja dejansko stanje, ni preizkušalo.

V zvezi z vložnikovo kritiko dela sodišča in izvedenke psihološke stroke prof. K.D., kolikor presega vprašanja dejanske narave, je treba ugotoviti, da je zagovornik zlasti kritičen do vsebine obeh odredb, s katerima je sodišče prve stopnje izvedenki opredelilo njene naloge. Meni, da psiholog v kazenskem postopku ne more dati mnenja o tem: 1. ali je oškodovanka govorila resnico glede spolnih odnosov, saj je to izključna naloga sodišča in 2. ali je pri spolnih odnosih prišlo ali ni prišlo do pretrganja oškodovankine deviške kožice, o čemer bi lahko podal mnenje samo izvedenec s področja ginekologije. Obe navedeni vprašanji bi po napotilu pritožbenega sodišča moralo rešiti sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, tega pa ni storilo. S tem naj bi sodišče kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba po oceni zagovornika nima razlogov o odločilnih dejstvih, kolikor pa so navedeni, pa so popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Pravni (postopkovni) okvir izvedenstva je urejen v določbah 248. do 267. člena ZKP. Sodišče izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje in izkušnje. Naloga izvedenca, ki je nepristranska oseba, je, da sodišču pomaga pri ugotavljanju pomembnih dejstev. Vendar pa je izvedenec sodišču pomočnik zgolj pri reševanju dejanskih vprašanj. Zato sodišče od izvedenca ne sme zahtevati pravne presoje dejstev, kontradiktorne ocene dokazov in mu nalagati nepotrebnih nalog, morebitne neustrezne pa mora izvedenec šteti kot nezapisane. Kakovost izvedenčevih odgovorov je odvisna od vsebine odredbe o izvedenstvu oziroma sodnikovih vprašanj, ki morajo biti določna in jasna.

Izvedenstvo psihološke stroke je ena od oblik izvedenstva v kazenskem postopku. Delovno področje psihologa je na splošno zelo široko. Vprašanja, na katera mora izvedenec psiholog odgovarjati v kazenskem postopku so zelo različna in zadevajo osebnost (storilca, žrtve kaznivega dejanja, priče), prištevnost z vidika klinične psihologije, sposobnost pričevanja itd. Najpogosteje je naloga izvedenca prav analiza osebnosti v smislu preverjanja zanesljivosti izpovedbe priče, zlasti, ko gre za otroke in mladostnike kot žrtve kaznivih dejanj s področja spolne nedotakljivosti. Izvedenec psiholog pri tem uporablja posamično ali v kombinaciji najrazličnejše metode, tehnike in preiskave, uveljavljene na področju klinične psihologije.

Glede na predstavljena izhodišča in ugotovljena dejstva je treba kot neutemeljen zavrniti očitek zahteve, da naj bi izvedenka pri svojem delu prekoračila svoja pooblastila. Ugotoviti je treba, da je izvedenka kategorično in utemeljeno zavrnila odgovor na neustrezno vprašanje, zastavljeno v drugi odredbi sodišča, ker to presega njeno strokovno področje (pretrganje himna pri spolnem odnosu). V skladu s pravili svoje stroke pa je smela podati strokovno mnenje o prepričljivosti, iskrenosti in zanesljivosti oškodovanke kot žrtve spolnega napada. Po oceni sodišča je izvedenka svoje mnenje, da je oškodovanka resnicoljubna, ko je podrobno in dosledno govorila o spolni zlorabi obsojenca, podala izčrpno, jasno in prepričljivo, pri čemer je pojasnila tudi sredstva in metode, ki jih je uporabila pri svojem delu. Na ta način izvedenka nikakor ni odločala o obsojenčevi krivdi, kot trdi zahteva, in ni posegla v temeljno nalogo sodišča, da na podlagi ocene dokazov po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo pravilne in zakonite sodbe. Njeno izvedensko mnenje je po ugotovitvah sodišča prve stopnje le eden od številnih dokazov, ki pritrjujejo izvedenkinim ugotovitvam.

V tej zvezi je treba zavrniti kot neutemeljene tudi očitke zahteve o pomanjkljivostih prvostopenjske sodbe, saj zagovornik zatrjevane nejasnosti in nasprotja v razlogih zgolj zatrjuje, ne pa tudi obrazloži, zaradi česar teh navedb ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje določno opredelilo tudi do vprašanj, zaradi katerih je bila po mnenju zagovornika prva sodba razveljavljena.

Tudi v sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče zaslediti nejasnosti in protislovij, kot jih zatrjuje vložnik zahteve, ki s tem v zvezi prav tako uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik drugostopenjski sodbi očita, da glede bistvenega očitka pritožbe, da med obsojencem in oškodovanko ni prišlo do spolnih odnosov, podpira povsem nesprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, katerega bistvo je v tem, da je ginekologinja dr. T.K. v rezultat konzilijarnega pregleda zapisala "virgo", čeprav oškodovanke ni pregledala, ker je ta jokala in odklanjala pregled. V nadaljevanju pa nasprotno tej razlagi sodišče druge stopnje, ko zavrača predlog obrambe za odreditev izvedenca ginekologa kot nepotreben, ugotavlja: "da je že dr. K. na vprašanje, ali je sprejemljivo stališče, da kljub spolnim odnosom himen ostane nepoškodovan, povedala, da je lahko oškodovanka ena od žensk, ki je kljub opisanim spolnim odnosom zaradi njegove elastičnosti imela nepoškodovan himen".

Iz povzetih razlogov drugostopenjske sodbe izhaja jasno stališče: sodišče druge stopnje podpira ugotovitev sodišča prve stopnje, da ginekološki pregled oškodovanke ni bil opravljen in hkrati zavrača odreditev izvedenca ginekološke stroke kot nepotreben, ker niti morebitna točnost ocene zdravnice, da je bila oškodovanka ob pregledu res "virgo", po njenem mnenju ne izključuje spolnih odnosov z obsojencem, o katerih govori oškodovanka, katere izpovedba "ni bila z ničemer omajana, niti z izpovedbo dr. K.". Sicer pa tudi v ozadju teh očitkov Vrhovno sodišče vidi predvsem zagovornikovo nestrinjanje z dokazno presojo sodišča. Ker po navedenem zahteva za varstvo ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, kot izhaja iz spisa.