Jedro

Tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, saj se lahko sam prehranjuje in umiva po obrazu, za opravljanje ostalih življenjskih funkcij pa rabi pomoč druge osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 16. 3. 2010 in 9. 12. 2009 ter, da se tožniku pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih opravil od 31. 7. 2009 dalje.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. V laični pritožbi navaja, da je kot invalid paraplegik stalno vezan na invalidski voziček ter potrebuje pomoč, razen za to, da se sam hrani in umiva po obrazu. Meni, da nastajajo pri dodelitvi tega dodatka razlike in pozna nekatere paraplegike, ki se sami hranijo in umivajo in so drugače zdravi ter prejemajo višji dodatek za pomoč in postrežbo in zato meni, da je žrtev diskriminacije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno prava, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. čl. ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 16. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo toženke z dne 9. 12. 2009 s katero je bilo odločeno, da ima tožnik še nadalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za večino osnovnih življenjskih potreb, priznano z odločbo z dne 13. 10. 1981. Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tega pa pritožba tudi ne izpodbija, izhaja, da se tožnik lahko sam prehranjuje in umiva po obrazu, za opravljanje vseh ostalih življenjskih funkcij pa rabi pomoč druge osebe.

Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Pravna podlaga je podana v Zakonu o pokojninskem o invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki dodatek za pomoč in postrežbo opredeljuje v členih od 137. do 142. Tožnik želi, da se mu dodeli dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjski potreb. Pri tožniku takšno dejansko stanje ni podana, saj se lahko sam hrani.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik diskriminiran zaradi tega, ker nekateri drugi dobivajo višjih dodatek kljub temu, da so bolj samostojni pri opravljanju življenjskih funkcij kakor tožnik. Kakor je pritožbeno sodišče navedlo se je v predmetnem postopku ugotavljajo ali je bila odločitev tožene stranke v predsodnem postopku pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke in tudi sodišča prve stopnje pravilna. Morebitno ravnanje toženke v drugih primerih, ki jih tožnik le zatrjuje, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.