Jedro

Pritožniki, ki zahtevajo izdajo začasne odredbe, s katero bi se prepovedalo predvajanje glasbe na dogodku, ki je že zaključen, ne izkazujejo (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njihova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena. V obravnavanem primeru stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, ne obstoji več, saj se je že samo zaključilo. Posledično ne obstojijo več niti zatrjevani posegi v pravice pritožnikov, ki naj bi se odražali v nastajanju nepopravljive škode. Pritožniki si torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogli več izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeče stranke same trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero so tožniki zahtevali, da se stranki z interesom (Zavod A.) za čas od 13. 12. 2021 do 2. 1. 2022 na javnih prireditvah Advent ... na lokacijah drsališča in glavnega odra na Glavnem trgu prepove uporabo zvočnih naprav, dovoljenih z izpodbijanim dovoljenjem (1. točka), če stranka z interesom ne bo spoštovala prepovedi iz prvega odstavka te začasne odredbe, se ji izreka denarna kazen v višini 2.000,00 EUR, ki se izterja in obenem določi nov rok 2 dni, v katerem je dolžna prenehati z uporabo navedenih zvočnih naprav, sicer ji bo izrečena nova, višja denarna kazen (2. točka). Ugovor ali pritožba zoper to začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve (3. točka). Ta začasna odredba velja od datuma njene izdaje do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora (4. točka). Toženka in stranka z interesom sta tožnikom nerazdelno dolžni plačati stroške v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (5. točka).

2. Iz obrazložitve sklepa sodišča izhaja, da je izdajo začasne odredbe zavrnilo iz glavnega razloga, ker predlagana začasna odredba nalaga storitev nečesa, česar v primeru njene razveljavitve ni mogoče odpraviti (prepovedi uporabe zvoka na javni prireditvi po njenem zaključku ni mogoče odpraviti). Izdaja takšne začasne odredbe tudi po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97 z dne 9. 9. 1997, ni mogoča. Po mnenju Upravnega sodišča tožniki tudi niso konkretizirali negativnih učinkov izvajanja dovoljenja, niti jih niso izkazali. Izdajo začasne odredbe prav tako ni mogoče utemeljiti z navajanjem kršitev pri izvajanju upravnega akta, za kar so pristojne inšpekcijske službe, niti se v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni mogoče sklicevati na podane trditve o nezakonitiosti upravnega akta iz vložene tožbe.

3. Zoper navedeni sklep so tožniki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in v njej navajajo, da so konkretizirali nepopravljivo škodo, prav tako se pri zdravju kot nepopravljiva škoda šteje že možnost njegovega poslabšanja in ni treba čakati, da se to resnično zgodi. Upravno sodišče bi tudi moralo upoštevati časovni element primera, saj odločitev po koncu prireditve ne bo imela več praktičnega učinka, zato bi moralo zakonitost dovoljenja presojati že v postopku za izdajo začasne odredbe. Upravno sodišče naj bi napačno razumelo odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 9. 9. 1997 in bi moralo upoštevati, da se tožnikom posega v ustavne pravice do sodnega varstva in zdravega življenjskega okolja. Prepoved uporabe zvoka (ali vsaj ne preko dovoljenje meje) pa naj tudi ne bi imela nobenega vpliva na javni interes, saj je zbiranje na javnih krajih v času epidemije prepovedno oziroma odsvetovano. Torej predvajanje zvoka zgolj vabi ljudi k prepovedanemu zbiranju, ki vodi k širjenju virusa. Poleg tega je že sedaj obisk skromen. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi ter nasprotnima strankama naloži v nerazdelno plačilo vse stroške tožnikov v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe in s tem pritožbenim postopkom.

4. Toženka je na pritožbo podala odgovor in v njem predlagala njeno zavrženje. Stranka z interesom na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni dovoljena.

6. V obravnavani zadevi tožeče stranke (v nadaljevanju pritožniki) zahtevajo izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, s katero bi se stranki z interesom Zavod A. za čas od 13. 12. 2021 do 2. 1. 2022 na javnih prireditvah Advent ... na lokacijah drsališča in glavnega odra na Glavnem trgu prepovedalo uporabo zvočnih naprav. Sodišče prve stopnje je izdajo začasne odredbe zavrnilo, pritožniki pa to odločitev izpodbijajo s pritožbo.

7. Po četrtem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.1 Pravni interes mora obstajati ob odločanju o pritožbi. Tudi če je ta obstajal ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, pa je kasneje odpadel, kot je to primer v obravnavani zadevi, je treba pritožbo zavreči.2

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožniki, ki zahtevajo izdajo začasne odredbe, s katero bi se prepovedalo predvajanje glasbe na dogodku, ki je že zaključen (končal se je 2. 1. 2022), ne izkazujejo (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njihova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena. V obravnavanem primeru stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, ne obstoji več, saj se je že samo zaključilo. Posledično ne obstojijo več niti zatrjevani posegi v pravice pritožnikov, ki naj bi se odražali v nastajanju nepopravljive škode. Pritožniki si torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogli več izboljšati svojega pravnega položaja.

9. Neutemeljene so navedbe pritožnikov, da njihov pravni interes še obstoji, ker si želijo pridobiti mnenje Vrhovnega sodišča o zakonitosti izdanega dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, saj bo po njihovem mnenju toženka tudi v prihodnje izdajala istovrstna dovoljenja. V postopku za izdajo začasne odredbe se vprašanje same zakonitosti upravnega akta, ki se izpodbija v upravnem postopku, niti ne postavi. Zakonitost izdanega dovoljenja bo predmet presoje v upravnem sporu, ki se vodi zoper sam izdani upravni akt (pod pogojem, da bodo pritožniki izkazali svoj pravni interes za njegovo nadaljnje vodenje). Prav tako pravnega interesa ne more predstavljati odločitev o plačilu stroškov postopka za izdajo začasne odredbe. Odločitev o stroških je sekundarne narave in vezana na odločitev o glavni stvari. Posledično ne more sama po sebi predstavljati razloga za vodenje upravnega spora.

10. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s 343. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

11. Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2017. 2 Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 509.