Jedro

Tožena stranka je tista, ki je dolžna hraniti dokumentacijo v zvezi s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi in sklenjenimi aneksi. V kolikor te dokumentacije nima, je sklenitev pogodbe oziroma aneksa k pogodbi o zaposlitvi sicer možno dokazovati tudi s pričami. Vendar pa tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica v resnici podpisala sporni aneks k pogodbi o zaposlitvi, zato je potrebno šteti, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju plačo znižala brez pravne podlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. in točki III. izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici -za januar 2011 obračunati razliko v plači v bruto znesku 432,71 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2011 dalje do plačila; -za februar 2011 obračunati razliko v plači v bruto znesku 432,71 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila; -za marec 2011 obračunati razliko v plači v bruto znesku 432,71 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje do plačila; -za april 2011 obračunati razliko v plači v bruto znesku 432,71 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila; -za maj 2011 obračunati razliko v plači v bruto znesku 432,71 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 dalje do plačila; vse v roku 8 dni.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 503,08 v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za obračun razlike v plači v znesku 2.163,55 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov in izplačilo ustreznega neto zneska s pp. (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto in za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto, poravna akontacijo dohodnine, tožnici pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od regresa za leto 2011 od 2. 7. 2011 do plačila in od regresa za leto 2012 od 2. 7. 2012 do plačila (točka II izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 520,48 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper točki I. in III. izreka izpodbijane sodbe se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožena stranka v obdobju od januarja 2011 do maja 2011 enostransko, brez vsake osnove in obrazložitve, zmanjšala plače za 30 %, kar je znašalo 432,71 EUR bruto na mesec. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo razlike v plači zavrnilo na podlagi domneve, da je tožnica podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila določena nižja osnovna bruto plača. Pri tem je sodišče prve stopnje navajalo, da se v praksi pogosto zgodi, da delavec dobi v podpis dva izvoda nekega dokumenta, potem pa podpisan izvod vrne delodajalcu, drugi izvod pa obdrži zase, vendar ga ne podpiše. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je bil aneks k pogodbi o zaposlitvi v resnici izdan v dveh izvodih, temveč je le sledilo izpovedbi direktorja tožene stranke in računovodkinje. Tožena stranka je tista, ki bi morala predložiti podpisan aneks k pogodbi o zaposlitvi, vendar se je direktor izgovoril, da se je aneks o zaposlitvi izgubil, računovodkinja pa, da je anekse sicer imela pri sebi, da pa jih je po koncu tekočega leta vrnila toženi stranki. V resnici je bil aneks k pogodbi o zaposlitvi izdelan samo v enem izvodu, ki ga tožnica ni podpisala in ga tudi ni vrnila toženi stranki. Znižanje plače je sprememba, o kateri morata stranki v pogodbi o zaposlitvi soglašati in v zvezi s tem skleniti pisni aneks k pogodbi o zaposlitvi. Če stranki aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne skleneta, še vedno velja obstoječa pogodba o zaposlitvi. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da ugodi še preostalemu delu tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič A.A. in B.B. štelo za dokazano, da je tudi tožnica podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim naj bi soglašala z znižanjem osnovne bruto plače za 30 % za čas od 1. 1. 2011 dalje. Pritožbeno sodišče s takšno dokazno oceno ni soglašalo, zato je na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP na pritožbeni obravnavi ponovilo dokaze z zaslišanjem tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A.A. in B.B., v soglasju s strankama pa je tudi prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine v spisu. Po tako izvedenem dokaznem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmotna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi dne 18. 2. 2011, s katerim naj bi soglašala z znižanjem plače. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede podpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi oprlo predvsem na izpovedbo priče B.B.. Vendar pa pritožbeno sodišče ravno pri njeni izpovedbi ugotavlja protislovja, ki kažejo na neverodostojnost te priče. Tako je priča B.B. že ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje navajala, da je obračun plač naredila na podlagi aneksov k pogodbam o zaposlitvi, vendar pa je glede na vse okoliščine primera očitno, da to vsaj glede plač za januar 2011 ne drži. Aneks k pogodbi o zaposlitvi datiran z 18. 2. 2011 (iz izpovedbe direktorja tožene stranke izhaja, da so s tem datumom bili datirani tudi aneksi drugih delavcev), tožnica ga je prejela šele naslednjega dne, zato je očitno, da računovodski servis njenega aneksa (pa tudi ostalih) ni mogel prejeti pred 20. 2. 2011, to pa je že po plačilnem dnevu, ki je bil pri toženi stranki po izpovedbi priče B.B. 15. v mesecu za prejšnji mesec. Očitno je torej, da priča ob obračunu plače za januar še ni mogla razpolagati s podpisanimi aneksi (tožena stranka trdi, da je vse anekse poslala naenkrat, smiselno enako, to je, da je vse anekse prejela hkrati, pa je zatrjevala tudi priča B.B.).

Navedeno pa obenem tudi kaže, kaj je lahko motiv za neresnično izpovedovanje priče B.B., pa tudi direktorja tožene stranke. Oba se zavedata, da je zakonito izplačevanje nižje plače, od tiste, ki je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, možno le, če delavec in delodajalec v tej določbi spremenita pogodbo o zaposlitvi. Priča B.B. pa se očitno tudi zaveda, da kot računovodja, mora imeti pravno podlago za nižje izplačilo, ki pa je vsaj glede tožnice očitno ni imela. Izjavo priče o tem, da je 100 % prepričana, da je tudi tožnica imela podpisan aneks k pogodbi o zaposlitvi, je zato potrebno razumeti kot obrambo priče, da je ravnala pravilno in obenem tudi kot pomoč računovodskega servisa toženi stranki v njenem sporu s tožnico.

Očitno neresnična je tudi izpovedba priče B.B., da je znižane plače obračunala na podlagi v aneksih k pogodbam o zaposlitvi navedenih nižjih osnovnih bruto plač delavcev. V tožničinem aneksu k pogodbi o zaposlitvi je tako navedeno, da stranki sporazumno določita nižjo osnovno bruto plačo delavca, tako da ta znaša 1.009,05 EUR. Vendar tak znesek ni naveden v nobeni od plačilnih list, ki jih je predložila tožnica (priloga A8). Nasprotno, iz teh plačilnih list je očitno, da je bilo znižanje plač izračunano tako, da je bila bruto plača, ki je bila s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2010 dogovorjena v višini 1.442,35 EUR znižana za 30 %. Očitno je torej, da so se po 1. 1. 2011 plače v resnici obračunavale tako, da je računovodski servis upošteval sklep tožene stranke št. 01/2001 (priloga B1) o tem, da se bruto plače zmanjšajo za 30 %, ker tožena stranka zaradi finančne in gospodarske krize zaposlenim ne more več zagotavljati plač, dogovorjenih s pogodbami o zaposlitvi.

Povsem neverodostojna je tudi izpovedba direktorja tožene stranke o tem, da je tožnica podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, datiran z 18. 2. 2011. Zakoniti zastopnik tožene stranke se je pri tem zapletel v vrsto protislovnosti, zaradi katerih njegove izpovedbe ni možno šteti za resnično. Direktor tožene stranke je tako namigoval na to, da naj bi bila tožnica tista, ki je odsvojila svoj aneks k pogodbi o zaposlitvi iz mape, ki naj bi jo računovodski servis po zaključku poslovnega leta vrnil toženi stranki. Vendar je bila tožnica takrat že v porodniškem staležu oziroma je verjetno že rodila. Skrajno neprepričljivo je, da bi tožnica v tistem času hodila nazaj v prostore tožene stranke, da bi tam na skrivaj odtujila podpisani in arhiviran izvod aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Razen tega je izpovedbo direktorja tožene stranke možno razumeti tako, da ta uveljavlja, da je tožnica aneks k pogodbi o zaposlitvi odtujila takrat, ko je odhajala na porodniški dopust (to je bilo novembra 2011), vendar takrat aneksi k pogodbam o zaposlitvi po zatrjevanju priče B.B. sploh niso bili pri toženi stranki, temveč na računovodskem servisu. Sicer pa so tovrstne trditve direktorja tožene stranke, ki jih je prvič podal šele na pritožbeni obravnavi, tudi izven trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč trdila, da se je aneks k pogodbi o zaposlitvi založil pri selitvi poslovne dokumentacije. Z zaslišanjem strank pa ni možno dokazovati dejstev, ki so povsem izven trditvene podlage strank.

Tožnica je prepričljivo pojasnila, kaj je odgovorila direktorju tožene stranke, ko ji je ta vročil aneks k pogodbi o zaposlitvi dne 18. 2. 2011. Prepričljivo je tudi pojasnila, kako je direktor reagiral in kaj pomeni pripis v 2. členu aneksa o tem, da znižanje velja za čas do treh mesecev. Direktor tožene stranke je zaslišan kot stranka pred sodiščem prve stopnje, izpovedal, da ta pripis v 2. členu aneksa ni njegov in da ob njem tudi ni njegova parafa. Na obravnavi pred sodiščem druge stopnje pa je priznal, da gre za njegov pripis in parafo, ne da bi prepričljivo pojasnil spremenjeno izpovedbo. Seveda je razumljivo, zakaj je direktor tožene stranke najprej zanikal pristnost pripisa k 2. členu aneksa k pogodbi o zaposlitvi, saj je tožena stranka za 30 % nižje plače tožnici izplačevala vse do maja 2013, kakor je to razvidno iz plačilnih list tožnice za navedeno obdobje, kar pomeni, da bi bilo znižanje plač za april in maj nezakonito celo v primeru, če bi tožnica v resnici podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, saj je bilo v njem znižanje plače določeno le za tri mesece.

Iz izpovedbe priče A.A. ni možno sklepati, da je tožnica podpisala sporni aneks k pogodbi o zaposlitvi. Ta priča je namreč vedela izpovedati le to, da so anekse prejeli vsi delavci, da ga je sama podpisala, da pa ne ve ali ga je podpisala tudi tožnica. Iz njene izpovedbe, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi dobila v dveh izvodih, ni možno sklepati, da je bilo tako tudi v tožničinem primeru, zlasti pa ne, da je tožnica drugi izvod podpisala in ga vrnila toženi stranki.

Tožnica ves čas postopka izpoveduje enako, to je, da je direktorju, takoj ko je prejela aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 12. 2011 rekla, da se s tem ne strinja, da je izrecno izrazila nesoglasje, ker se glasi za nedoločen čas ter da je aneks sicer vzela, da pa je direktorju povedala, da bo razmislila, kako bo ravnala, nakar aneksa nikoli ni vrnila in tudi ne podpisala. Direktor tožene stranke in priča B.B. pa sta se zapletala v protislovja, ki so razložena zgoraj, zato je pritožbeno sodišče verjelo tožnici. Tožena stranka je tista, ki je dolžna hraniti dokumentacijo v zvezi s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi in sklenjenimi aneksi. V kolikor te dokumentacije nima, je sklenitev pogodbe oziroma aneksa k pogodbi o zaposlitvi sicer možno dokazovati tudi s pričami. Vendar pa tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica v resnici podpisala sporni aneks k pogodbi o zaposlitvi, zato je potrebno šteti, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju plačo znižala brez pravne podlage.

Zneski, za katere je bila tožnici v spornih obdobjih znižana osnovo bruto plača so razvidni iz plačilnih list. Tako je iz plačilnih list za obdobje od januarja do maja 2011 razvidno, da je bila tožnici vsak mesec bruto plača znižana za 432,71 EUR, kolikor tožnica tudi vtožuje (5 x 432,71 EUR = 2.163,55 EUR).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici za vsakega od mesecev v obdobju od januarja do maja 2011 obračuna razliko v plači v bruto znesku 432,71 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za razliko prejšnjega meseca.

Takšna sprememba izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe pa povzroči tudi, da se spremeni uspeh strank v tem sporu. Tožnica je uspela s celotnim zahtevkom, kar pomeni, da je bila tožena stranka v tem sporu v celoti neuspešna. Tožnica stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni priglasila, priglasila pa jih je tožena stranka. Glede na načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških postopka (točka III. izreka izpodbijane sodbe) tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 503,08 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 z ZOdvT 168,00 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3212 ZOdvT 126,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV v višini 69,08 EUR in taksa za pritožbo v višini 120,00 EUR).

Pritožbeni uspeh tožnice hkrati pomeni, da v pritožbenem postopku tožena stranka ni bila uspešna, zato ta sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.