Jedro

Odločitev sodišča v posamezni zadevi ni odvisna od uspeha dokazovanja v drugi zadevi. Sodišče na odločitve v drugih zadevah, čeprav naj bi obravnavala enako dejansko stanje, ni vezano. Le če bi šlo za obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP, torej za odločitev o predhodnem vprašanju na matičnem področju, na katero je civilno sodišče vezano, pa je nato pozneje bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena.

Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so ta dejstva oziroma dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku, to je praviloma do zaključka prvega naroka ali najkasneje do konca glavne obravnave. Dejstva in dokazi so torej morali v času sojenja že obstajati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka z dne 7. 12. 2015. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Vlaga predlog za obnovo zaradi razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, ker je stranka pridobila možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi kateri bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi ta dejstva oziroma dokazi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Ti dokazi temeljijo na sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1903/2012, z dne 14. 9. 2015. Tožeča stranka jih brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, ker je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Prej, predno je predmetno sodbo prejela, to je 2. 12. 2015. Vložila je predlog znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka. Šele s sprejemom sodbe 2. 12. 2015 je bila seznanjena z možnostjo uporabiti nova dejstva oziroma nove dokaze. Vlaga predlog za obnovo tudi znotraj petletnega objektivnega roka. Sodišče se je postavilo na stališče, da je bil predmetni postopek pravnomočno zaključen 8. 12. 2010, sodba pa še ni obstajala. Sodišče zmotno meni, da bi se stranka lahko seznanila z dejstvi in dokazi, ki izhajajo že iz sodbe, najpozneje na zadnjem naroku, to je 14. 9. 2015. Tožeča stranka se ne sklicuje na samo sodbo z dne 14. 9. 2015, pač pa na njeno vsebino, iz katere izhajajo dejstva in dokazi, ki pa so obstajali že v času pred pravnomočno zaključeno zadevo II P 470/2002. V drugi sodbi, II P 1903/2012, je bila na temelju enakih trditev in dokazov, med istima pravdnima strankama, za isti predmet, odločitev drugačna. Prvič je bil zahtevek zavrnjen, v drugi zadevi pa je bilo ugodeno. V drugi zadevi so bile ugotovitve drugačne o dejstvih, da sta toženi stranki uporabljali predmetno nepremičnino od konca februarja 1999 dalje, da je sodišče ugotovilo, da med Ž. N. in toženo stranko ni bilo dogovora o brezplačni uporabi stanovanja, da sodišče v celoti upošteva dejstvo, da tožeča stranka od 2001 leta toženima strankama ni dovolila uporabe stanovanja, da je sodišče ugotovilo, da toženca od 2001 oziroma 2002, ko je tožnik vložil tožbo za izselitev in plačilo uporabnine, nimata pravne podlage za bivanje v stanovanju, saj je nasprotoval uporabi vsaj eden izmed solastnikov, to je tožnik, dovoljenje drugega pa ne zadošča in zato nista imela pravne podlage, da sta v stanovanju. Te ugotovitve so povsem nasprotne ugotovitvam iz zadeve II P 470/2002. V zadevi II P 470/2002, je sodišče ugotovilo, da uporaba toženih strank temelji na domnevnem dogovoru ali domnevni najemni pogodbi. Bili sta predlagani kot priči o tem Ž. N. in M. N., vendar nista bili zaslišani. V kolikor bi bilo v postopku pred Okrožnim sodiščem upoštevano dejstvo, da za predmetno nepremičnino toženi stranki nista imeli pravne podlage, bi bila izdana sodba, s katero bi sodišče zahtevku ugodilo. V drugem postopku pa sta bili priči zaslišani. Tožeča stranka ni nikoli v prejšnjem postopku izjavila, da je bila sklenjena najemna pogodba, temveč le povedala, kaj je trdila tožena stranka v izjavi, ko je bila zaslišana v postopku P 1224/2000. Zato vlaga zapisnik z dne 3. 1. 2001. Tudi A. M. je tam izjavila, da niso sklepali najemne pogodbe (II P 1903/2012). Bilo je tudi ugotovljeno, da po prodaji nepremičnine februarja 1999 Ž. N. in M. N. nista več imela ključev nepremičnine in nista več uporabljala te nepremičnine. Ključe sta imela le toženca in sta nepremičnino uporabljala. Tožeča stranka je pridobila možnost uporabiti nove dokaze šele po izročitvi pisnega odpravka sodbe P 1903/2012, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku z edino razliko obdobja, za katero se zahteva uporabnina. Sodba ni bila razglašena na zadnjem naroku. Tožeča stranka ni vedela za presojo zatrjevanih trditev in predloženih dokazov v zadevi II P 1903/2012. Sklep je neobrazložen, saj ne pojasni, s katerimi dejstvi in dokazi se je lahko tožeča stranka seznanila do 14. 9. 2015. Ni jasno, s katerimi dejstvi in dokazi je bilo sodišče seznanjeno iz predloga za obnovo postopka in jih je obravnavalo. Sklep nima razlogov in je arbitraren, kar je kršitev 22. člena Ustave. Obrazložitev je bistveni del poštenega postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v postopku P 470/2002, ki je bilo izdano 11. 3. 2010, arbitrarno odstopilo od uveljavljene sodne prakse, ko je presojalo pravico uporabe solastne stvari. Bila je kršena tudi obveznost izvedbe predlaganih dokazov in prepovedi.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ker je ugotovilo, da se tožnik prepozno sklicuje na razloga za obnovo iz 10. točke 355. člena ZPP (da je izvedel za nova dejstva in pridobil možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku). Postopek obnove se lahko dovoli, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno odločbo. Tožnik se v predlogu za obnovo postopka sklicuje na nov dokaz, to je sodba P 1903/2012 z dne 14. 9. 2015. Trdi, da ta sodba ni obstajala, saj je bil prvi postopek zaključen pravnomočno 8. 12. 2010. Trdi, da gre za dejstvo, da sta toženca sporno nepremičnino uporabljala brez pravne podlage kot nedobroverna posestnika, kar je izvedel šele, ko mu je bila sodba P 1903/2012 vročena. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da je tožnik že v prvi zadevi navajal, da toženca sporno nepremičnino uporabljata brez pravne podlage kot nedobroverna posestnika. Zato je sodišče sklepalo, da teh dejstev, ki so navedena v sodbi P 1903/2012 ni izvedel šele, ko je prejel pisni odpravek citirane sodbe, ampak že tekom postopka, ko so stranke zatrjevale dejstva in predlagale dokaze. Ugotovilo je, da je najkasneje to bilo, ko je bil postopek P 1903/2012 končan na prvi stopnji (dne 14. 9. 2015), tožnik pa je predlog za obnovo vložil 7. 12. 2015 in torej prepozno glede na tridesetdnevni rok iz 398. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s to dokazno oceno sodišča prve stopnje in pravnim sklepanjem. Glede na obširno pritožbo pa še odgovarja na pritožbene navedbe. Sodišče lahko odloča o predlogu za obnovo postopka v mejah navedb. Pritožnik je v predlogu za obnovo postopka zapisal, da je šele sedaj pridobil sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 1903/2012 z dne 14. 9. 2015, saj dokazi temeljijo na tej sodbi in jih tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, predno ni prebrala te sodbe. Prejela pa jo je 2. 12. 2015. Pri tem obrazloži svoje navedbe, da je v sodbi P 1903/2012 sodišče prve stopnje ob enakem zatrjevanem dejanskem stanju in med istima strankama, za enaka obdobja, naredilo drugačne sklepe o določenih dejstvih. Gre za povzetke štirih sklepanj sodišča iz zadeve P 1903/2012, ki jih predlog prepiše in pritožba povzame. Gre za pravna sklepanja sodišča prve stopnje v nepravnomočni sodbi P 1903/2012, ki so po stališču pritožnika drugačna kot so pravna sklepanja iz predmetne zadeve. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odločitev sodišča v posamezni zadevi neodvisna od uspeha dokazovanja v drugi zadevi in da sodišče na odločitve v drugih zadevah, čeprav naj bi obravnavala enako dejansko stanje, ni vezano. Le če bi šlo za obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP, torej za odločitev o predhodnem vprašanjem na matičnem področju, na katero je civilno sodišče vezano, pa je nato pozneje bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. V konkretni zadevi gre pa za nepravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1903/2012, kjer je sodišče zavzelo drugačno pravno stališče. To pa še ni razlog za obnovo postopka, kakor jo uveljavlja tožeča stranka.

7. Bistvo pritožbe proti izpodbijanemu sklepu je, da je tožnik za dokazno oceno prič in strank v drugem postopku izvedel, ko je prejel sodbo P 1903/2012. Meni, da ker je sodišče v zadevi P 1903/2012 dovolilo dokaze z zaslišanjem priče Ž. N. in M. N., njuno pričevanje pa je bilo v obravnavani zadevi (P 470/2002) zavrnjeno, to predstavlja novo dejstvo in dokaz. Za obe priči, kot trdi sama pritožba, je tožeča stranka vedela in jih je v dosedanjem dokaznem predlogu pravočasno predlagala, vendar je bil dokazni predlog zavrnjen. To pomeni, da ne gre za novo dejstvo ali dokaz. Tožnik je vedel, kaj želi dokazovati z dokaznim predlogom z zaslišanjem obeh prič, vendar s tem dokazom ni uspel prepričati sodišča, da bi to tudi izvedlo. Sodišče prve stopnje se je očitno postavilo na drugačno pravno izhodišče in je te dokaze zavrnilo. To pomeni, da ne gre za nova dejstva in dokaze. Gre za drugačno pravno presojo sodišča prve stopnje v zadevi P 1903/2012, ki je štelo, da je treba te dokaze izvesti. Dejstvo, da je tožnik dokazno oceno sodišča prve stopnje v zadevi P 1903/2012 izvedel v sodbi, ne pomeni novega dejstva in dokaza iz 10. točke 394. člena ZPP. Tožnik le želi, da bi skozi predlog za obnovo postopka, sodišče prve stopnje spremenilo pravno naziranje, ki je bilo podano tekom pravde P 470/2002 in to vse do Vrhovnega sodišča RS, ki je obravnavalo tožnikovo revizijo proti tej sodbi. Pritožba še navaja, kaj je trdila tožeča stranka v izjavi, ki jo je podala pri zaslišanju v postopku P 1224/2000. Pritožbeno sodišče le opozarja, da so vsa ta zaslišanja bila opravljena v drugih pravdnih zadevah in da je tožeča stranka za vse to že vedela. Torej ne gre za dejstvo in dokaz, ki sta obstajala že prej, pa je tožeča stranka šele sedaj pridobila možnost, da jih uveljavlja. Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so ta dejstva oziroma dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku, to je praviloma do zaključka prvega naroka ali najkasneje do konca glavne obravnave. Dejstva in dokazi so torej morali v času sojenja že obstajati.(1) Po eni strani tožeča stranka zatrjuje, da je novo dejstvo in dokaz sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1903/2012, po drugi strani pa želi v sedanji postopek pripeljati izvedbo dokazov, ki jih je že neuspešno predlagala in uveljavljala to kot razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa s tem ni uspela. Pritožba še navaja, da tožnik ni mogel vedeti, da bo njenemu zahtevku ugodeno, saj sodba ni bila razglašena po zaključku naroka. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, enako kot sodišče prve stopnje, da na pravno presojo v drugi zadevi, kjer ne gre za predhodna vprašanja, sodišče ni vezano. Pritožnik pa je za vsa dejstva in dokaze, ki jih je predlagal v tej zadevi in jih omenja iz zadeve P 1903/2012, vedel takrat, ko jih je predlagal v tej pravdni zadevi. To vse je bilo znano pred koncem glavne obravnave oziroma kot pravi sodišče prve stopnje, najkasneje 14. 9. 2015, ko je bila opravljena zadnja glavna obravnava v zadevi P 1903/2012. 8. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje premalo obrazložilo svojo odločitev in da je zato odločitev arbitrarna ter uveljavlja kršitev Ustave iz 22. člena. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje jasno opredelilo o predlogu za obnovo obravnava, pojasnilo je pravno podlago svoje odločitve (da ne gre za obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP) in da je predlog za obnovo prepozen glede na prekluzni tridesetdnevni rok. Glede na zatrjevano podlago iz predloga za obnovo, ugotovljeno dejansko stanje za pravilno uporabo 10. točke 394. člena ZPP, je odločitev pravilna.

9. Na koncu pritožbe pa tožeča stranka še trdi, da je zadeva P 470/2002, odstop od ustaljene sodne prakse. Pri tem se sklicuje na pravno razlago pravice uporabe solastne stvari, kot jo je podalo pritožbeno sodišče v zadevi P 470/2002. Meni, da je pravno naziranje iz zadeve P 1903/2012, pravilno. Smiselno pritožba izpodbija pravilno uporabo materialnega prava iz zadeve P 470/2002. Ta razloga je že uveljavljala tako v pritožbi proti sodbi kot v reviziji proti pravnomočni odločbi. Ne gre torej za obnovitveni razlog, ampak za poskus ponovne presoje pravnomočne odločbe.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj L. Ude, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, stran 593.