Jedro

Vložnik zahteve, ki zatrjuje obstoj procesnih kršitev, mora le-te določno obrazložiti, da bi se njihova utemeljenost lahko preizkusila. Le sklicevanje na zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, ne zadošča. Če vložnik uveljavlja katero od kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, mora utemeljiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in (ne)zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine, kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 28.6.1949, s katero je spoznalo za kriva tudi obsojena S.H. in S.K., spoznalo za krivega kaznivih dejanj, pod točko 1 po 6. točki 3. člena ZKLD, pod točko 2 po 4. točki 3. člena ZKLD, pod točko 3 po 11. točki 3. člena ZKLD, pod točko 4 po 3. točki 3. člena ZKLD, pod točkama 5 in 6 pa po 8. točki 3. člena v zvezi z 9. členom ZKLD. Obsojenemu J.K. je na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka in po 2. odstavku 4. člena ter po 1. odstavku 9. člena ZKLD z uporabo 1. odstavka 66. člena Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 106/47, v nadaljevanju KZ/47) izreklo kazen smrti z ustrelitvijo, izreklo pa mu je tudi kazen trajne izgube vseh državljanskih pravic iz 37. člena KZ/47 ter zaplembo celotnega premoženja. Vrhovno sodišče LRS je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo J.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prezidij skupščine FLRJ je z odločbo z dne 8.9.1949 ugodil obsojenčevi prošnji za pomilostitev, tako da mu je smrtno kazen nadomestil s kaznijo odvzema prostosti s prisilnim delom v trajanju dvajset let, kazen trajne izgube vseh državljanskih pravic pa skrajšal na dobo petih let. Z odločbo Prezidija skupščine FLRJ z dne 16.4.1954 je bila obsojencu kazen znižana na 15 let strogega zapora. S prestajanja kazni je bil pogojno odpuščen 7.7.1956. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov, navedenih v 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da je ta neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Za razliko od pritožbenega postopka, v katerem sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi, po uradni dolžnosti pazi na kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. odstavek 383. člena ZKP), se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče je določbo 1. odstavka 424. člena večkrat razlagalo tako, da morajo biti zatrjevane kršitve v zahtevi določno obrazložene, saj v nasprotnem njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Zato ni dovolj, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, torej da se samo sklicuje na zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, ampak mora konkretno navesti, zakaj naj bi bile kršitve zakona podane. Če vložnik uveljavlja katero od kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, pa mora utemeljiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in (ne)zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov, naštetih v 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Poudarja, da je bil obsojeni J.K. obsojen na smrt z ustrelitvijo v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih in ideoloških razlogov, da so bile zato v postopku kršene vse civilizacijske norme, zaradi česar je bil ves postopek nezakonit in zrežiran ter da sta posledično zato nezakoniti tudi izpodbijani sodbi. Navedel je še, da je bil zaradi navedenega obsojencu z odločbo Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne 11.4.2001 priznan tudi status bivšega političnega zapornika.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tako posplošeno utemeljitvijo zahteve vložnik ni zadostil merilom, določenim v 1. odstavku 424. člena ZKP. Vložnikove trditve so tako posplošene, da jih ni mogoče preizkusiti, nobena od kršitev iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ni konkretizirana. Vrhovno sodišče je v številnih sodbah, s katerimi je odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti zoper sodbe v povojnem obdobju, postavilo jasne pravne standarde, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji zakonitosti teh pravnomočnih odločb. Vendar pa morajo vložniki, če želijo z vloženim izrednim pravnim sredstvom uspeti, zatrjevane kršitve opredeliti vsaj v tolikšni meri, ki še omogoča njihov preizkus njihove utemeljenosti. Obsojenčev zagovornik pa v obravnavani zadevi tega ni storil. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega J.K. po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti sicer ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojenega J.K., za katerega ni izkazano, da bi imel kakršnokoli premoženje, na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.