Jedro

Tožeče stranke bi morale v treh mesecih od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila odpravljena določba 30. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu, zahtevati razporeditev v višji plačni razred na podlagi napredovanja. Ker tega niso storile, ampak so zahtevo vložile kasneje na nepristojen organ, do izplačila višjih plač niso upravičene. V spornem obdobju so plače prejemale v skladu s pravnomočnimi odločbami tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeče stranke so dolžne toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.893,22 EUR in sicer vsaka 236,65 EUR v 8 dneh od prejema te sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

III. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank za izplačilo razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih neto zneskov po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih bruto razlik v plači, kot to izhaja iz prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe. V drugem odstavku izreka je naložilo tožečim strankam, da so dolžne plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 1.795,65 EUR in sicer vsaka 224,45 EUR, stranskemu intervenientu pa znesek 459,00 EUR, vsaka v znesku 57,33 EUR, v 8 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo so vložile pritožbo tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo pritožbenemu sodišču, da njihovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo njihove pravdne stroške in stroške pritožbenega postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navajajo, da se jim je pri prvi razporeditvi v plačilne razrede zgodila očitna krivica, saj so s svojim zavzetim delom in doseženimi rezultati nedvomno zaslužili, da se jih razporedi v 5. plačilni razred. Prav zato je svet tožene stranke sprejel sklep z dne 4. 2. 2002 in izrekel podporo tožečim strankam za razporeditev v 5. plačilni razred. Ker ta sklep, s katerim je bilo ugodeno vlogam vseh tožečih strank, ni bil realiziran, so se tožeče stranke ponovno obrnile na svet tožene stranke z zahtevkom, da se predmetni sklep korigira, ker ni bil pravno pravilno oblikovan. V tem primeru se je svet tožene stranke izrekel za nepristojnega, čeprav je bil prav on pristojen izdati morebitni popravek svojega sklepa, ne pa ravnatelj tožene stranke. Tožeče stranke so v dobri veri sledile odločitvi sveta in se obrnile na ravnatelja, ki pa je njihove vloge zavrgel kot prepozne. Zoper to odločitev so tožeče stranke ugovarjale, svet tožene stranke pa je s sklepom z dne 3. 5. 2005 ugodil njihovim ugovorom in svoj sklep z dne 4. 2. 2002 dopolnil s podrobnejšo opredelitvijo, da se odločba o plači spremeni tako, da se tožeče stranke razporedi v 5. plačilni razred od 1. 3. 1997 dalje in da je tožena stranka dolžna izplačati tožečim strankam razliko v plači. Sklep sveta tožene stranke z dne 3. 5. 2005 pomeni le dopolnitev posamičnega akta, izdanega 4. 2. 2002. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni temelja za priznanje zahtevane denarne terjatve tožečih strank, ker tožeče stranke niso sprejele ustreznega posamičnega akta o razvrstitvi v 5. plačilni razred, ni sprejemljivo. Tožeče stranke so posamične akte prejele že v letu 2002, sklep sveta tožene stranke z dne 3. 5. 2005 pa predstavlja le njihovo dopolnitev oziroma podrobnejšo interpretacijo. Oba sklepa je sprejel najvišji organ tožene stranke, zato sta zanjo zavezujoča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbi tožečih strank enkrat že odločalo in ji s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1235/2007 z dne 22. 5. 2008 delno ugodilo, zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugodilo njihovim tožbenim zahtevkom (razen glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred 24. 3. 2003), toženi stranki naložilo, da tožečim strankam povrne njihove pravdne stroške na prvi stopnji in pritožbene stroške, odločilo pa je tudi, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Poleg tega je s sklepom dopustilo revizijo zoper odločitev o zahtevkih M.E.B., V.P., M.T.S., E.S.S., M.R. in S.S..

Zoper navedeno odločitev je vložila revizijo tožena stranka, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 505/2008 z dne 6. 8. 2010 ugodilo, ugodilni del sodbe pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V obrazložitvi citiranega sklepa je navedlo, da se dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje razlikujejo od ugotovitev prvostopenjskega sodišča (v tem, da je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da je svet tožene stranke ravnatelja pooblastil, da glede na rezultat pravnega preverjanja prejeti sklep (tudi) zadrži in je to ravnatelj dejansko storil). Sodišče druge stopnje pa tega ni ugotovilo. Zato je na podlagi spremenjenega dejanskega stanja odločalo v nasprotju z drugim odstavkom 347. člena ZPP brez razpisane obravnave in s tem toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pravno pomembnih dejstev pred sodiščem (8. točka člena 339/2 ZPP). Hkrati je zaključek sodišča (druge stopnje) o brezpogojni spremembi odločbe o plači oziroma brezpogojni ter zato izvršljivi odločitvi o priznanju 5. plačnega razreda za nazaj v nasprotju s preostalo vsebino sklepa sveta tožene stranke, kot izhaja iz zapisnika seje z dne 3. 5. 2005 (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V citiranem razveljavitvenem sklepu je Vrhovno sodišče RS pritožbenemu sodišču naložilo, da se bo moralo v primeru, če bo v ponovljenem postopku prišlo do zaključka, da pri toženi stranki ni bilo dokončno in določno odločeno o zahtevkih tožečih strank za priznanje plače na podlagi uvrstitve v 5. plačni razred, neposredno opredeliti do zahtev tožečih strank tudi z vidika določbe 46. člena Zakona o ustavnem sodišču RS (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94), ki ureja možnosti odprave škodljivih posledic odpravljenih neustreznih določb od zakonskih predpisov.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, v katerem so zahtevale obračun in izplačilo razlike v plači za čas od marca 1997 dalje za različna vtoževana obdobja z obrazložitvijo, da jim tožena stranka zaradi neustavne določbe 30. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju Pravilnik; Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.) ni izplačala plač, upoštevaje 5. plačilni razred. Sporni del te določbe (zaradi katere tožeče stranke ob prvi razporeditvi v plačilne razrede v letu 1997 niso bile razvrščene v najvišji, 5. plačilni razred), je Ustavno sodišče RS odpravilo z odločbo U-I-91/97 z dne 1. 2. 2001. Dne 4. 2. 2002 je svet tožene stranke sprejel sklep (A45), iz katerega izhaja, da je na svoji 7. seji 4. 2. 2002 obravnaval vloge delavk za spremembo odločb o prvi razporeditvi 1. 3. 1997 v plačilne razrede, ki so jo vložile na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča RS in da izreka podporo tožečim strankam za razporeditev v 5. plačilni razred s 1. 3. 1997. Iz tožbenih navedb izhaja, da so tožeče stranke te vloge na svet tožene stranke podale 29. 1. 2002 oziroma 30. 1. 2002. Ker se sklep sveta tožene stranke z dne 4. 2. 2002 ni realiziral, so tožeče stranke v letu 2005 (v februarju oziroma marcu 2005) na svet tožene stranke naslovile vloge za popravek sklepa z dne 4. 2. 2002, vendar pa se je svet tožene stranke na seji 14. 3. 2005 izrekel za nepristojnega za reševanje teh zahtev oziroma vlog in v pisnem odgovoru tožečim strankam pojasnil, da je za reševanje njihovih zahtev pristojen prvostopenjski organ, t.j. ravnatelj tožene stranke. Ko so tožeče stranke svoje vloge naslovile na ravnatelja tožene stranke, je ta njihove zahtevke kot prepozne zavrgel. Zoper takšno odločitev so se tožeče stranke pritožile na svet tožene stranke, ki pa je na svoji 20. seji dne 3. 5. 2005 sprejel sklep, kot izhaja iz zapisnika z dne 3. 5. 2005 (A43) in ki ga je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sporni sklep sveta šole (iz katerega sicer izhaja, da dopolnjuje svoj sklep z dne 4. 2. 2002 tako, da se izpodbijana odločba o plači spremeni tako, da se delavce razporedi v 5. plačilni razred od 1. 3. 1997 dalje in da jim je dolžna tožena stranka izplačati razlike v plači med plačo, ki so jo prejemali od 1. 3. 1997 dalje in plačo, ki jim pripada upoštevaje razporeditev v 5. plačilni razred s 1. 3. 1997) vseboval tudi pridržek. V zadnjem odstavku citiranega sklepa je bilo namreč navedeno, da svet tožene stranke pooblašča ravnatelja, da v roku 30 dni oziroma do naslednje seje sveta tožene stranke preveri pravno ustreznost sklepa in poda pisno obrazložitev o izvršitvi ali zadržanju sklepa. Iz zapisnika 1. seje sveta tožene stranke z dne 6. 10. 2005 (B1) izhaja, da sporni sklep (z dne 3. 5. 2005) še ni bil potrjen, da je ravnatelj tožene stranke ponovno poudaril, da so bili datumi zamujeni in da je ena od članic sveta šole pojasnila, da o zadevi ne morejo odločati, dokler ne dobijo pravnega mnenja o tem sklepu. Zaslišan kot stranka je ravnatelj tožene stranke na glavni obravnavi dne 17. 4. 2007 izrecno pojasnil, da je zadržal izvršitev predmetnega sklepa (kar izhaja tudi iz zapisnika sveta tožene stranke z dne 6. 10. 2005) in da je poskušal članom sveta tožene stranke dopovedati, da je bila stvar zamujena. Po njegovem védenju je svet tožene stranke sklep z dne 3. 5. 2005 sprejel pogojno v tem smislu, da naj bi ravnatelj pridobil pravno mnenje (torej preveril pravno ustreznost spornega sklepa). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sporni sklep z dne 3. 5. 2005 ni dajal ustrezne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku tožečih strank, saj bi lahko služil le kot podlaga za posamične odločitve o razvrstitvi v plačilne razrede, ki pa jih ravnatelj ni izdal. Glede na navedeno ni bilo podanega temelja za prisojo vtoževanih zneskov tožečih strank. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno sprejelo ob upoštevanju celotne vsebine sklepa tožene stranke z dne 3. 5. 2005 in glede na ugotovljeno dejstvo, da je ravnatelj izvedbo tega sklepa zadržal, tožečim strankam pa ni izdal individualnih odločb o uvrstitvi v višji plačilni razred. Ob upoštevanju navedenega je pravilna ugotovitev, da pri toženi stranki ni bilo dokončno in določno odločeno o zahtevkih tožečih strank za priznanje plače na podlagi uvrstitve v 5. plačilni razred za obdobje od 1. 3. 1997 dalje.

V skladu z napotki Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. VIII Ips 505/2008 z dne 6. 9. 2010 se pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno opredeljuje tudi do zahtev tožečih strank z vidika 46. člena ZUst. Pri tem ugotavlja, da so tožeče stranke te zahtevke vložile prepozno, zaradi česar jih je ravnatelj tožene stranke utemeljeno zavrgel. Kot je bilo že omenjeno, je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-91/97 z dne 1. 2. 2001 (Ur. l. RS, št. 19/2001 z dne 16. 3. 2001) odpravilo tiste določbe pravilnika, ki so bile zaradi omejevanja možnosti izjemnega napredovanja v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, med katerimi so bile tudi določbe, zaradi katerih tožeče stranke niso izjemno napredovale (drugi in tretji odstavek 30. člena pravilnika).

Člen 46/1 ZUst določa, da lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki odloči na prvi stopnji. Po drugem odstavku 46. člena ZUst lahko upravičena oseba zahteva spremembo oziroma odpravo posamičnega akta iz člena 46/1 ZUstS v treh mesecih od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča RS, če od vročitve posamičnega akta do vložitve pobude ali zahteve ni preteklo več kot eno leto. To pomeni, da bi morale tožeče stranke zahteve za spremembo oziroma odpravo odločb o prvi razvrstitvi v plačilne razrede (ki so bile izdane v letu 1997) vložiti (pri ravnatelju tožene stranke) najkasneje do 16. 6. 2001. Ker že iz njihovih tožbenih navedb (kar med strankama niti ni bilo sporno) in kar izhaja tudi iz listinske dokumentacije (npr. A13) izhaja, da so tožeče stranke te zahteve vložile šele v januarju oziroma februarju 2002 (torej po izteku zakonsko določenega roka iz člena 46/2 ZUstS) in to na nepristojni organ, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so bile te zahteve vložene prepozno. Ker so bile torej tožečim strankam plače v spornem obdobju obračunane in izplačane v skladu s pravnomočnimi odločbami, so njihovi zahtevki za izplačilo višjih plač neutemeljeni, zato jih je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bile tožeče stranke do višjih plač (ob upoštevanju v razporeditve v 5. plačilni razred) upravičene že na podlagi sklepov sveta tožene stranke z dne 4. 2. 2002 oziroma 3. 5. 2005, saj s citiranima sklepoma ni bilo dokončno in določno odločeno o njihovih zahtevkih.

Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno pritožbo tožečih strank zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker je Vrhovno sodišče RS odločitev o revizijskih stroških tožene stranke pridržalo za končno odločbo, je pritožbeno sodišče odločalo tudi o revizijskih stroških tožene stranke. Toženi stranki je od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo revizije v višini 1200 točk po odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 65/2003 in nadalj.; tar. št. 15/5), materialne stroške v priglašeni višini in 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR) znaša 677,48 EUR. Poleg tega je tožena stranka upravičena do povrnitve plačane sodne takse za vloženo revizijo v znesku 1.215,74 EUR, skupaj torej 1.893,22 EUR, pri čemer je vsaka od tožečih strank dolžna toženi stranki povrniti sorazmerni del njenih pravdnih stroškov in sicer v višini 236,65 EUR v 8 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih revizijskih stroškov (za prejem in pregled odločbe 50 točk in za obvestilo stranki 20 točk) ni priznalo, ker so že vključeni v nagrado za sestavo revizije, prav tako pa ni priznalo višjih priglašenih stroškov za sestavo revizije, ker so bili le-ti priglašeni v nasprotju z določbami OT.

Ker tožeče stranke s pritožbo niso uspele, odgovor na pritožbo tožene stranke pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ob koncu še dodaja, da mu z ozirom na 1. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ni bilo potrebno odločati o dopustnosti revizije glede na 5. točko 31. člena ZDSS-1, saj je potrebno pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta za vsako posamezno tožečo stranko upoštevati vtoževane zneske bruto plač, ki pa presegajo 4.172,93 EUR, ki je bil kot znesek za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih opredeljen v drugem odstavku 367. člena ZPP, ki je veljal v času odločanja pred sodiščem prve stopnje.