Jedro

Dejstvo, da razrešitveni razlog ni podan oziroma da so bile v postopku razrešitve storjene kršitve, zaradi katerih razrešitveni razlog ni utemeljen, lahko tožnik uveljavlja le v postopku, v katerem zahteva plačilo odpravnine, ki je za primer neupravičene razrešitve določena s pogodbo. Zato pravnomočna odločitev sodišča o zavrženju tožbe v zvezi z zakonitostjo razrešitve tožnika s položaja direktorja ne vpliva na dopustnost in utemeljenost tožbenega zahtevka v sporu, v katerem zahteva plačilo odpravnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine v znesku 28.368,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2005 do plačila. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka in da jih je toženi stranki dolžan povrniti v znesku 2.172,66 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 9., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Tožnik je hrvaški državljan, zato bi mu moralo sodišče zagotoviti tolmača ali voditi postopek v njegovem jeziku, moralo pa bi ga tudi zaslišati in mu dati možnost dokazati, da ni bil razrešen zaradi nesposobnosti. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo zgolj na podatke, ki jih je povzelo iz spora, ki pred Delovnim sodiščem v Mariboru teče pod opr. št. Pd 1103/2008. Dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ni izvedlo. Tako tožnik niti ni imel možnosti, da bi dokazal, da ni bil razrešen iz utemeljenih razlogov. V navedenem delovnem sporu je bila tožba na razveljavitev razrešitve zavržena, ni pa bilo odločeno o tem ali je bil tožnik razrešen zaradi nesposobnosti in torej pogoji, pod katerimi je tožnik upravičen do odpravnine, niso bili ugotovljeni. O temelju zahtevka torej ni bilo odločeno. S sklepom z dne 3.11.2004 tožniku ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi in ta ni prenehala veljati, zato po presoji tožnika sploh ni bilo podlage za uveljavljanje pravnega varstva po 204. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002). Navaja še, da je temelj tožbenega zahtevka plačilo odpravnine v skladu z določbo iz menedžerske pogodbe, v kateri je določeno, da tožena stranka (pravilno: tožeča) ni upravičena do plačila odpravnine, v kolikor je razrešena iz krivdnih razlogov. Tožnik ni bil razrešen iz krivdnih razlogov, zato je do odpravnine upravičen. Ker pa sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s tem sploh ni izvajalo, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik govori in razume slovensko, kar se je izkazalo že na prvem naroku za glavno obravnavo in da tudi ni zahteval tolmača za hrvaški jezik. Zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila podana, saj sodišče ni zavrnilo zahteve tožnika, da bi uporabljal v postopku svoj jezik, ker take zahteve ni podal. Prav tako pa tudi ni podana kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj tožnik ni trdil, da bi formalna opustitev pouka o pravici do uporabe svojega jezika kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem strank sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in je dejansko stanje glede razlogov o odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovljeno. Tožena stranka meni, da tožnik v tem postopku niti ne bi mogel dokazovati dejstev, ki zadevajo razloge za razrešitev, saj v zvezi s takšnim dokazovanjem sama ne more biti pasivno legitimirana. Razrešitev direktorja ni delovnopravna kategorija po ZDR, pač pa statusno pravna kategorija po ZGD. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Napačno pa je uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 9. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami ZPP zavrne zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Tožnik ni zahteval uporabe svojega jezika v postopku in ni zahteval tolmača. Postopek je spremljal brez pripomb, kar je razvidno iz zapisnikov o opravljenih narokih. Le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da tožnik ne razume slovenskega jezika ali če bi tožnik sam tako predlagal, bi bilo dolžno zagotoviti prevajanje v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP. Sicer pa gre za kršitev, na katero bi moral tožnik v skladu s 1. odstavkom 286. b člena ZPP opozoriti takoj, ko je bilo to mogoče, to pa je bilo najkasneje na naroku z dne 3.4.2009. Zato te kršitve, tudi če bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, v pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati. Zahteva, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek voditi v tožnikovem jeziku pa je nerazumna, saj ni podlage, da bi slovensko sodišče vodilo postopek v hrvaškem jeziku.

Tudi kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih; če so razlogi napačni, pa je to posledica napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi dejstvo, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ima za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine, ki jo je tožnik zahteval na podlagi XXV. točke menedžerske pogodbe. Ta določa, da v primeru, če družba razveže pogodbo iz razlogov, navedenih v točkah XXIII. in XXIV., menedžer pa uspe v sodnem postopku dokazati, da ti razlogi niso utemeljeni, ima pravico do odpravnine v višini 12 povprečnih mesečnih bruto plač glede na povprečje zadnje dosežene plače pred razvezo te pogodbe. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da je bil tožnik razrešen s sklepom z dne 3.11.2004, da je ta sklep tožnik izpodbijal pred sodiščem prve stopnje v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. Pd 693/2004 in da je bila tožba v tem delu zavržena zaradi zamude prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Zaključilo je, da je zadeva, ki se nanaša na razrešitev tožnika pravnomočno končana, kakor tudi zadeva v zvezi z zakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je sledila razrešitvi. Na podlagi te ugotovitve je sodišče sklepalo, da pogodbeno dogovorjeni pogoji za izplačilo odpravnine niso izpolnjeni. Iz sklepa o razrešitvi izhaja, da je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja iz razloga nesposobnosti po XXIV. točki menedžerske pogodbe, ki izrecno določa, da v tem primeru menedžer nima pravice do odpravnine. Do odpravnine bi bil upravičen le, če bi v sodnem postopku dokazal, da razlogi za njegovo razrešitev niso bili utemeljeni, česar pa ni dokazal, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odločitev je materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnik ni dokazal, da razlogi za njegovo razrešitev niso bili utemeljeni, pri čemer niti enega dokaza v to smer ni izvedlo. Izhajalo je namreč iz napačne predpostavke, da zavržena tožba v zvezi z razrešitvijo tožnika s položaja direktorja pomeni tudi, da so bili razlogi za razrešitev utemeljeni. To pa ne drži. Sodišče je sicer tožbo na razveljavitev razrešitve zavrglo z (napačno) obrazložitvijo, da niso izpolnjene procesne predpostavke iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Razrešitev ne pomeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Razrešitev direktorja je institut statusno pravne narave in ima temelj v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS 42/2006 – 42/2009). Vrhovno sodišče RS je že zadevi opr. št. VIII Ips 239/2005 z dne 7.11.2006 pojasnilo, da imajo lastniki družbe možnost samostojne in neodvisne odločitve o tem, kdo bo vodil in zastopal njihovo družbo. Te odločitve niso podvržene sodni presoji v takem smislu, da bi sodišče ob ugotovljenih nepravilnostih v postopku razrešitve ali odpoklica lastnikom družbe vsiljevalo člana uprave (ali direktorja), ki naj zastopa njihove interese in glede katerega so se že (utemeljeno ali ne) odločili, da ne želijo več, da v njihovem imenu vodi družbo. Zato sodno varstvo zoper odločitev o razrešitvi niti ni predvideno. S tega stališča je bila tožba v zadevi Pd 693/2004 z zahtevkom na razveljavitev razrešitve utemeljeno zavržena.

Dejstvo, da razrešitveni razlog ni podan, oziroma da so bile v postopku storjene kršitve, zaradi katerih je razrešitveni razlog neutemeljen, lahko razrešeni direktor uveljavlja le v postopku, v katerem zahteva izplačilo dogovorjene odpravnine. Zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v zvezi z razrešitvijo tožnika s položaja direktorja na ta delovni spor, v katerem tožnik zahteva izplačilo odpravnine, ne more imeti nikakršnega vpliva. V tem delovnem sporu ima tožnik pravico dokazovati, da so podani pogoji iz XXV. člena menedžerske pogodbe, zato bi moralo sodišče prve stopnje voditi dokazni postopek v smeri ugotavljanja, ali so bili razlogi za razrešitev utemeljeni. Zaradi napačne materialnopravne presoje in opredelitve tega spora sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tej smeri ni vodilo.

Ker je podana pomanjkljivost, ki je v okviru določbe 347. člena ZPP ni smotrno odpravljati v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi ali so bili razlogi za razrešitev utemeljeni, torej ali je tožnik kot direktor tožene stranke grobo kršil svoje obveznosti s tem, da kot zakoniti zastopnik družbe ni spoštoval določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij in v zvezi s tem ni sprejel ustreznih ukrepov. To je razlog, ki je naveden v sklepu o razrešitvi tožnika s položaja direktorja z dne 3.11.2004 in od presoje utemeljenosti tega razloga je odvisna njegova pravica do vtoževane odpravnine.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.