Jedro

Čeprav se nerazveljavljeni del sodbe ne da več izpodbijati s pritožbo oziroma postane formalno in materialno pravnomočen in celo izvršljiv, bi moralo sodišče v skladu z zakonsko ureditvijo reševati zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru objektivne koneksitete, še posebej če se sodba nanaša na sostorilce, šele tedaj, ko postane sodba pravnomočna kot celota in ko je končan tudi celoten kazenski postopek. Kadar pa pride do kolizije dveh zahtev, in sicer formalne, ki zahteva izvedbo enotnega postopka in pravice obsojenca do sojenja v razumnem roku, pa so mogoče tudi izjeme.

Podatki oziroma informacije, ki jih v skladu s 1. odstavkom 148. člena ZKP zbere policija, praviloma niso dokaz v kazenskem postopku, kakor tudi ta operativno-tehnična dejanja policije niso procesnopravna dejanja in zagotavljajo le podlago za začetek kazenskega postopka.

Presoja, ali so bili prikriti preiskovalni ukrepi izvajani brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo oziroma ali je bila z odkupom predmetov izzvana kriminalna dejavnost, spada na področje ugotavljanja dejanskega stanja o procesnopravnih relevantnih dejstvih. Pri teh vprašanjih pa je iniciativa in do določene mere tudi dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem, ali gre za zakonitost izvajanja odredbe ali ne, v rokah obdolženca oziroma obrambe.

S tem ko sodišče ni ugodilo obrazloženim dokaznim predlogom obdolženca, ki bi lahko potrdili nezakonitost izvajanja posebnih preiskovalnih ukrepov, je kršilo njegovo pravico do obrambe.

Izrek

Sodba Okrožnega sodišča v Kopru z dne 6.4.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 22.5.2002 se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojene A.Š., D.Z. in B.Č. ter obtoženega K.K. za krive storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ. Obsojenima A.Š. in D.Z. je izreklo vsakemu kazen 1 leto in 8 mesecev zapora, obsojenemu B.Č. in obtoženemu K.K. pa vsakemu kazen po 1 leto in 3 mesece zapora, v katere jim je vštelo čas, prebit v priporu. Na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencem odvzelo predmete obravnavanega kaznivega dejanja.

Obtoženega K.K. in obsojenega D.Z. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, medtem ko je obsojenima B.Č. in A.Š. naložilo plačilo teh stroškov. Pritožbeno sodišče je z odločbo z dne 22.5.2002 pritožbama obtoženega K.K. in njegove zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na tega obtoženca razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbam obsojenih A.Š. in zagovornikov obsojenih B.Č. in D.Z. pa je ugodilo deloma tako, da je obsojencem izrečene kazni znižalo, in sicer A.Š. in D.Z. na 1 leto zapora, obsojenemu B.Č. pa na 10 mesecev zapora, sicer je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni A.Š. in zagovornik obsojenega D.Z. sta zoper obsodilni del navedene odločbe, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer obsojeni A.Š. opozarja na bistvene kršitve določb ZKP, zagovornik obsojenega Z. pa uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP. Oba predlagata, da se izpodbijani sodbi razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti kot nedovoljena zavrže. V obravnavani kazenski zadevi namreč kazenski postopek še ni pravnomočno končan, saj je pritožbeno sodišče odločilo, da se kazenski postopek v delu, ki se nanaša na obtoženega K.K. razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za reševanje tega izrednega pravnega sredstva tako še ni izpolnjen eden od pogojev, ki je določen v 1. odstavku 420. člena ZKP, to je pravnomočno končan kazenski postopek.

Vrhovno sodišče je tako moralo najprej odločiti o vprašanju, ali je zahteva za varstvo zakonitosti v tem primeru dovoljena.

Res je, da se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v smislu določila člena 420. ZKP (zaradi kršitve kazenskega zakona ali kršitev določb ZKP) zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izpolnjena morata torej biti dva pogoja:

1. pravnomočna odločba in 2. pravnomočno končan kazenski postopek.

V konkretnem primeru, kot na to opozarja vrhovni državni tožilec v odgovoru, se postavlja vprašanje, ali je izpolnjen drugi pogoj, sodba pa tudi ni postala pravnomočna kot celota (za vse obtožence - K.K.). Pri tako imenovani objektivni koneksiteti, za kakršno gre v obravnavani zadevi, se po določilu 3. in 5. odstavka 32. člena ZKP praviloma izvede enoten kazenski postopek. Zakon torej ne uporabi termina "se sme" ali "lahko", temveč termin "praviloma", kar pomeni, da je združitev pravilo, ki pa dopušča izjeme. V tej kazenski zadevi je sicer pritožbeno sodišče v skladu s 6. odstavkom 392. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (glede obtoženega K.K.), vendar pa takšna delna razveljavitev ne pomeni izločitve dela postopka zoper tega obtoženca oziroma razdružitve, saj je ZKP glede tega popolnoma določen. Iz določb, ki urejajo to vprašanje v ZKP (2. odstavek 175. člena - faza preiskave, 2. odstavek 280. člena - ugovorni postopek, 1. odstavek 345. člena ZKP in 2. odstavek 52. člena - med glavno obravnavo), jasno izhaja, da se sme postopek združiti oziroma razdružiti ali izločiti del postopka zoper določene storilce oziroma sostorilce le do konca glavne obravnave (1. odstavek 33. člena ZKP). Določba 6. odstavka 392. člena ZKP omogoča le, da ostanejo deli sodbe, glede katerih je dejansko stanje razčiščeno in bi bilo nesmiselno, da bi bili predmet ponovne presoje na glavni obravnavi, v veljavi, če se da sodba delno razveljaviti brez škode za pravilno razsojo.

Kljub temu, da se nerazveljavljeni del sodbe ne da več izpodbijati s pritožbo, oziroma postane formalno in materialno pravnomočen in celo izvršljiv, bi moralo sodišče v skladu z opisano zakonsko ureditvijo reševati zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru objektivne koneksitete, še posebej če se sodba nanaša na sostorilce, šele tedaj, ko postane pravnomočna kot celota, in ko je končan tudi celoten kazenski postopek. V prid takšnemu stališču govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna ocena ravnanja vseh sostorilcev, enotna presoja dokazov, morebitna uporaba instituta benificium cohaesionis, itd. Vendar pa bi načelno in brezizjemno vztrajanje pri tem stališču lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice, oziroma bi pripeljalo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), to je predvsem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Če bi v obravnavani kazenski zadevi vrhovno sodišče počakalo, da se konča postopek kot celota (torej tudi postopek, ki se nanaša na obtoženega K.K.) ter šele zatem odločilo o vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti, bi prišlo do položaja, v katerem bi ne bilo zagotovljeno sojenje v razumnem roku, postopka pa tudi ne bi bilo mogoče voditi v skladu z zahtevo iz 5. odstavka 32. člena ZKP.

Obtoženi K.K. je namreč sodišču nedosegljiv (znano je, da je zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ, kjer naj bi bil predmet storjenega kaznivega dejanja relativno velika količina heroina, v kazenskem postopku v Republiki Srbiji in Črni Gori, zoper njega pa je tam odrejen tudi pripor), in bi bilo čakanje z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih, ki sta jih vložila obsojeni Š. in zagovornik obsojenega Z. bodisi do izročitve obtoženega K., bodisi do nastopa absolutnega zastaranja pregona v nasprotju s pravico teh dveh obsojencev do sojenja v razumnem roku (1. odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 1. odstavek 23. člena Ustave). Sodišče je dolžno organizirati sojenje tako, da se obdolžencem dejansko zagotovi uresničevanje pravic iz 23. člena Ustave, ker celota teh jamstev sestavlja pravico do poštenega sojenja. V koliziji sta torej dve zahtevi: 1. formalna, ki zahteva izvedbo enotnega postopka in 2. pravica obsojenca do sojenja v razumnem roku. V tem položaju je vrhovno sodišče dalo prednost pravici obsojencev do sojenja v razumnem roku. To se je pokazalo toliko bolj smotrno, ker zahtevi utemeljeno uveljavljata kršitev določb zakona, te kršitve pa se nanašajo na postopek kot celoto. Z razveljavitvijo bodo kršitve odpravljene in se bo v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje lahko vodil enoten postopek (torej bo predmet presoje celotna obtožnica), ki bo omogočil tudi odločitev z eno sodbo, in ki bo ponovno lahko nov predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Ob vsebinski presoji obeh zahtev pa vrhovno sodišče ugotavlja, da sta utemeljeni.

Bistveni očitki zagovornika obsojenega D.Z. v zahtevi so, da je policija izvajala posebne ukrepe iz 150. člena tedaj veljavnega ZKP, še preden je preiskovalni sodnik sprejel odredbo z dne 23.1.1995, nadalje da je policija izvedla ukrep navideznega odkupa kljub temu, da ga odredba sploh ni vsebovala, predvsem pa, da sodišče kljub resnim indicem in dokazom, da je policija v predkazenskem postopku ravnala nezakonito in da v nasprotju z ustavo ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza, s čimer je kršilo obsojencu pravico do obrambe. Da je šlo za sojenje v nasprotju s pravnimi jamstvi (28. člen Ustave), oziroma da sodišče ni izvajalo dokazov, s katerimi bi se dokazala nezakonitost dela policije, pa izhaja, čeprav manj argumentirano, tudi iz laične zahteve obsojenega A.Š.. T.P. (oseba, ki je po navedbah obsojencev prva poklicala D.Z.-ja in mu predlagala posel z orožjem in oseba, ki je bila navzoča pri prvem sestanku z neugotovljenimi italijanskimi kupci v S. dne 14.1.1995) naj bi bila tajna policijska sodelavka, prav tako pa naj bi bila tajna policijska sodelavca tudi italijanska kupca, saj naj bi bil eden izmed njih tudi prisoten na obeh sestankih v S. (in to pred izdajo odredbe). Te trditve je obramba opirala na zagovora obsojenih Z. in Š. in na podatke iz izpiska telefonskih klicev mobilnega telefona. Nadalje je obramba opozarjala na to, da naj bi policija izkazovala mnogo manjšo angažiranost pri zasledovanju kupcev orožja kot pa na primer pri sledenju soobsojenega oziroma soobtoženega Č. in K., čeprav sta imela ta dva parkiran avto približno 50 m od avtomobila, kjer naj bi se nahajala obsojena Š. in Z., ter na poročilo o tajnem opazovanju in sledenju iz katerega izhaja, da so policisti zasledovanje kupca prekinili, ker so tako navodilo prejeli od koordinatorja akcije. Po mnenju obrambe na predhodno usmerjeno angažiranost policije oziroma vodenje akcije kaže tudi dejstvo, da je bil kupec tisti, ki je zahteval, da se primopredaja orožja opravi v centru S., kjer naj bi imela policija celo četo specialcev ter dejstvo, da sta se kupca spustila v beg takoj zatem, ko sta zagledala bližajoče avtomobile, čeprav ti niso bili označeni s policijskimi oznakami, niti v njih niso sedeli uniformirani policisti. S takim ravnanjem pa je policija izzvala kriminalno dejavnost obsojencev, rezultati, dobljeni z navideznim odkupom brez odredbe, pa so bili podlaga za odločanje o razlogih za sum za izdajo odredbe o tajnem policijskem sodelovanju, tajnem opazovanju in sledenju ter slikovnem snemanju po 2. točki 1. odstavka 150. člena ZKP.

Zato da bi dokazali resničnost svojih trditev je bilo s strani obsojencev in zagovornikov predlaganih več dokazov, katerih izvedbo pa je sodišče zavrnilo, češ da gre očitno za take dokaze, ki ne bi pripeljali do drugačne odločitve, oziroma za očitno neprimerne dokaze. S tem, ko sodišče teh dokazov ni izvedlo, predvsem s tem, ko ni ponovno zaslišalo obsojenega Z. (kar uveljavljata obe zahtevi), da na glavni obravnavi ni zaslišalo kot priče T.P., vpogledalo v izpiske Mobitela za T.P. glede več sto razgovorov z UNZ K. ter da ni vpogledalo v kazenske spise Okrajnega sodišča v Kopru, Okrajnega sodišča v Sežani in Okrožnega sodišča v Kopru, od koder naj bi izhajalo, da je bilo povpraševanje po nakupu orožja s strani priče T.P. bistveno prej, preden je bila izdana odredba (kar uveljavlja zagovornik obsojenega D.Z.), je po mnenju vložnikov zahtev sodišče kršilo obsojencem pravico do obrambe.

Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, morajo organi za notranje zadeve ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka (1. odstavek 148. člena tedaj veljavnega zakona). Gre torej za aktivnost policije v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in njihovih storilcev po tem, ko se izkaže verjetnost določene stopnje, da je storjeno kaznivo dejanje. V tej fazi policija zbira podatke, oziroma informacije, ki bi zadoščali, da se kazenski postopek sploh lahko začne. Spoznanja oziroma podatki, pridobljeni s tako neformalno dejavnostjo policije, so podlaga za kazensko ovadbo in je od te dejavnosti nemalokrat odvisen uspeh postopka. Ovadbo bodo sestavili tedaj, ko bodo rezultati zbranih obvestil utemeljevali sum, da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Podatki oziroma informacije, ki jih v skladu s 1. odstavkom 148. člena ZKP zbere policija, praviloma torej niso dokaz v kazenskem postopku, kakor tudi ta operativno-tehnična dejanja policije niso procesnopravna dejanja in kot je bilo že povedano, zagotavljajo le podlago za začetek kazenskega postopka.

Zaradi velike nevarnosti posameznih kaznivih dejanj oziroma njihove težke dokazljivosti ter dolžnosti države boriti se zoper naraščajoči organiziran kriminal, ki ogroža varnost ljudi, so bili z zakonom o kazenskem postopku, ki je začel veljati 1.1.1995 (Ur. l. RS, št. 63-2168/94, z dne 13.10.1994, ki je s popravki z dne 11.11.1994 veljal do 23.1.1999, Uradni list RS, št. 72-3622/98), uzakonjeni posebni ukrepi, ki so bili enakovredni tistim vrstam in načinom delovanja, ki jih je uporabljal organiziran kriminal (določbe od 150. do 155. člena ZKP). Po teh določbah je bilo upravičeno poseči v človekovo zasebnost, če so obstajali razlogi za sum, da je z eno ali več osebami sodelovala pri izvršitvi kaznivih dejanj, navedenih v 151. členu tega zakona. Ti ukrepi so bili: 1. nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja s tehničnimi sredstvi, 2. tajno policijsko sodelovanje, tajno opazovanje in sledenje ter slikovno snemanje, 3. navidezni odkup predmetov, 4. navidezno podkupovanje, 5. prisluškovanje v prostorih s tehničnimi napravami in 6. dostop do računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost. Gre torej za ukrepe, ki pomenijo občuten poseg v človekovo zasebnost in druge njegove ustavno varovane pravice. Zaradi navedenega oziroma varovanja temeljnih načel pravne države, pa so za izvajanje teh ukrepov seveda predvidene tudi večje garancije (kot velja to za operativno tehnična opravila policije). Ukrepe je lahko namreč odredil na obrazložen predlog državnega tožilca le preiskovalni sodnik, izvajali so se lahko le glede določenih kaznivih dejanj, izpolnjeni so morali biti pogoji - obstoj razlogov za sum, bili pa so tudi subsidiarne narave, oziroma je moralo sodišče pretehtati sorazmernost ukrepov (če se dokaz ne bi dal zagotoviti na drug način). Prvi odstavek 152. člena ZKP jih je tudi časovno omejeval, 155. člen pa predvideval procesne sankcije za primer nezakonite izvedbe teh ukrepov, to je ekskluzijo (če so bili ukrepi po 150. členu tega zakona izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče ni smelo opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila - 1. odstavek 155. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 83. člena ZKP).

Presoja, ali so bili ukrepi izvajani brez odredbe ali v nasprotju z njo, oziroma ali je bila z odkupom predmetov izzvana kriminalna dejavnost (4. odstavek 151. člena ZKP) pa spada na področje ugotavljanja dejanskega stanja o procesnopravnih relevantnih dejstvih. Res je sicer, da mora sodišče v skladu s 1. odstavkom 17. člena ZKP samo razčistiti oziroma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, vendar pa je pri teh vprašanjih skoraj očitno, da je iniciativa in do določene mere tudi dokazno breme v zvezi z ugotavljanje, ali gre za zakonitost izvajanja odredbe ali ne, v rokah obdolženca oziroma obrambe. Zmotno ali nepopolno ugotovljeno procesno pravno stanje je za razliko od zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zajeto z bistvenimi kršitvami določb Zakona o kazenskem postopku.

S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo s strani obrambe predlaganih dokazov, na katere se sklicujeta tudi vložnika v zahtevi, je kršilo obsojencem pravico do izvajanja dokazov v njuno korist, ki mu jo zagotavlja 3. odstavek 16. člena ZKP in 3. alinea 29. člena Ustave, kršitev pa je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost sodne odločbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Sodišče sicer glede na načelo proste presoje dokazov v kazenskem postopku samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem pa mora po instrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene resnica, sme pa zavrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (2. odstavek 299. člena ZKP). Vendar pa se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme končati v kršenju obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Sodišče je dolžno ugoditi obrazloženim dokaznim predlogom obdolženca, ki bi lahko potrdili oziroma zanikali obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava v določeni zadevi.

V konkretni kazenski zadevi naj bi se po mnenju vložnikov zahteve z izvedbo predlaganih dokazov ugotovilo, da je policija delovala nezakonito oziroma v nasprotju z določbami 150. člena in 4. odstavka 151. člena tedaj veljavnega ZKP. To se pravi, da je izvajala ukrep navideznega odkupa predmetov brez odredbe preiskovalnega sodnika in da je s svojim ravnanjem izzvala kriminalno dejavnost. Navedena trditev nedvomno predstavlja procesnopravno relevantno dejstvo, saj bi v primeru, če bi se ugotovilo, da je temu res tako, bilo potrebno te dokaze v skladu s 1. odstavkom 155. člena izločiti iz spisa. Ker pa tudi vsi kasnejši dokazi (poročilo o tajnem sledenju, potrdilo o zasegu predmetov itd.) izvirajo iz primarnega nezakonitega dokaza (odredbe preiskovalnega sodnika temelječe na izsledkih izvajanega ukrepa navideznega odkupa brez odredbe), bi bilo iz spisa potrebno izločiti v skladu z 2. odstavkom 18. člena ZKP tudi vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi tega nedovoljenega dokaza (primarni nezakoniti dokaz naj bi bil torej pridobljen s kršitvijo 150. člena ZKP, v 1. odstavku 155. člena tega zakona pa je določeno, da se sodna odločba na tako pridobljene podatke ne more opreti, v skladu z 2. odstavkom 18. člena ZKP pa se ne more opreti tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza).

Obramba je relevantnost predlaganih dokazov utemeljila z ustrezno stopnjo verjetnosti (več 10 klicev s telefona, ki ga je uporabljala P., na UNZ K., navidezni kupec se pojavlja pred odredbo, kljub dobro vodeni akciji kupci orožja uspejo pobegniti, celo več, zasledovanje je po navodilih koordinatorja prekinjeno).

Ne glede na vse navedeno pa je sodišče prve stopnje v razlogih pomisleke obrambe v zvezi z zakonitostjo dela policije zavrnilo zgolj s splošnimi navedbami, da zbiranje informacij v fazi utemeljevanja razlogov za sum še ne pomeni izvajanja ukrepov po 150. členu ZKP, ker je o izvajanju ukrepov mogoče govoriti šele takrat, ko so usmerjeni zoper določeno osebo zaradi določenega kaznivega dejanja, medtem ko je višje sodišče na podobne pritožbene navedbe odgovorilo, da policija lahko razloge utemelji le s svojim operativnim delom, pri čemer ni ovire, da bi policijski informator, ki v začetni fazi zbira podatke, potrebne za utemeljitev razlogov za sum, pozneje tudi ne postal tajni policijski sodelavec. Številne dokazne predloge, s katerimi je želela obramba razčistiti delovanje policije v predkazenskem postopku, pa je, kot je bilo že povedano, zavrnilo s tem, da jih je vnaprej ocenilo, ne da bi jih izvedlo. Tako je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju T.P. z obrazložitvijo, da sta dva kriminalista, M.P., ki je bil koordinator akcije in K. povedala, da te priče ne poznata, ter da je v akciji (nerazčiščeno je ostalo v kateri akciji) sodelovala kot policijska sodelavka neka kriminalistka. Iz istih razlogov je zavrnilo tudi dokazni predlog po ponovnem zaslišanju obsojenega Z., za pribavo raznovrstnih kazenskih spisov pa je menilo, da glede na to, da se nanašajo na druge storilce ter na druga kazniva dejanja, nimajo nikakršne zveze z obravnavanim kaznivim dejanjem in da to ne bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se je s takšno argumentacijo zadovoljilo, ne da bi se spuščalo v pravico obdolžencev do izvajanja dokazov v njihovo korist. V obrazložitvi je skopo navedlo, da je očitno, da je senat v konkretnem kazenskem postopku ocenil, da predlagani dokazi niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve od sprejete.

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo obrazložene dokazne predloge, ki so bili v pravno relevantni zvezi s predmetom sojenja in je bila izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bo z njimi moč dokazovati zatrjevana dejstva, je po oceni vrhovnega sodišča kršilo obsojencem pravico do obrambe. Z izvedbo predlaganih dokazov so namreč obsojenci oziroma obramba želeli dokazati nezakonito delo policije v predkazenskem postopku, ki je bilo podlaga za izdajo odredbe, s katero je bil odrejen ukrep tajnega policijskega sodelovanja, tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja po 2. točki 1. odstavka 150. člena ZKP.

Gre torej za dokaze, od katerih je odvisna usoda nadaljnjega postopka, oziroma so predlagani dokazi takšne narave, da bi utegnili postaviti pod vprašaj zaključke, sprejete v izpodbijani sodbi.

Vrhovno sodišče je zato zahtevam za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodno odločbo pa je v skladu z načelom beneficium cohaesionis (2. odstavek 424. člena ZKP) razveljavilo tudi glede obsojenega Č.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče z izvedbo predlaganih dokazov razčistiti, ali morda delovanje policije le ni preseglo tistih operativno tehničnih opravil, ki so zgolj podlaga za ovadbo in ali morda pred izdajo odredbe ni šlo za vodeno, koordinirano akcijo, v kateri so kot sodelavci policije nastopali T.P. in oba kupca orožja, kar bi lahko po vsebini pomenilo izvajanje ukrepa navideznega odkupa predmetov.