Jedro

Ker je tožnica utrpela poškodbo na delu v posledici dejavnosti s povečano nevarnostjo pri uporabniku (drugi toženki), h kateremu je bila napotena na delo v skladu z določbami ZDR, in je bila ugotovljena njegova objektivna odškodninska odgovornost, ni podan temelj za solidarno odškodninsko odgovornost delodajalca - agencije za zagotavljanje dela delavcev uporabniku (prve toženke), pri kateri je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 551 EUR v 15 dneh.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zoper drugo toženo stranko ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 1.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova utrpljene nepremoženjske škode v posledici padca na mokrih tleh, skupaj s stroški postopka, zavrnilo pa solidarno naslovljen odškodninski zahtevek zoper prvo toženo stranko. Ugotovilo je, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženo stranko, ki ima status agencije oziroma delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, da je bila tožnica v okviru dejavnosti prvotožene stranke napotena na delu k drugotoženi stranki, kot uporabniku in da je do poškodbe tožnice prišlo na tem delu v okviru dejavnosti in v prostorih drugotožene stranke zaradi nevarnih mokrih tal in da je drugotožena stranka za posledice tožničine poškodbe objektivno odgovorna kot obratovalec v pogojih povečane nevarnosti. Zavrnitev solidarnega zahtevka zoper prvotoženo stranko je utemeljilo z ureditvijo razmerja med to toženo stranko, kot delodajalcem in drugotoženo stranko, kot uporabnikom, pri katerem je tožnica delala po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Hkrati pa je ugotovilo, da sta v zvezi z napotitvijo tožnice na delo drugotoženi stranki obe toženki sklenili pogodbo s priloženimi splošnimi pogoji prvotožene za sodelovanje z uporabniki, iz katere izhaja, da prevzema druga toženka popolno odškodninsko odgovornost za škodo, ki bi tožnici nastala pri delu, ter da je dolžna skrbeti za varnost in zdravje pri delu napotenih delavcev in jim zagotoviti takšne varnostne ukrepe, ki jih zagotavlja svojim delavcem.

2. Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je glede priznane odškodnine ugodilo tudi solidarno naslovljenemu zahtevku na prvotoženo stranko. Ugotovilo je, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v primeru zagotavljanja dela delavcev uporabniku ne izključuje odškodninske odgovornosti delavčevega delodajalca. Pogodba med toženima strankama, ki je urejala napotitev tožnice na delo, je urejala le notranje razmerje med strankama in ni mogla izključiti odškodninske odgovornosti v razmerju do tožnice. Pri tem se je sodišče sklicevalo na določbo četrtega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri je za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti solidarno z imetnikom stvari odgovoren tudi tretji, ki je prispeval k nastanku škode. V tej zvezi šteje za pomembno, da je tožnico na delo k drugi toženki, pri kateri je utrpela škodo, napotila prva toženka in dejstvo prepletenih odnosov v zvezi s tem. Na tej podlagi zaključuje, da je k nastali škodi poleg druge toženke prispevala tudi prva toženka.

3. Na predlog prve toženke je Vrhovno sodišče zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede vprašanja solidarne odgovornosti delodajalca, ki napoti delavca na delo k uporabniku, za škodo, ki je nastala delavcu na delu oziroma v zvezi z delom pri uporabniku.

4. V reviziji prva tožena stranka navaja, da napotitve tožnice na delo k uporabniku, to je drugi toženi stranki, v skladu z določbami ZDR ni mogoče šteti za prispevek k nastanku škode. To bi bilo mogoče le ob predpostavki, da bi tako ravnanje revidentke kumulativno izpolnjevalo vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Napotitev na delo ni bila protipravna. Pri tem sta revidentka in druga tožena stranka ustrezno pogodbeno uredili razmerje glede napotitve tožnice na delo tako glede opisa dela kot glede tega, da je druga toženka dolžna tožnico seznaniti s pogoji dela, vključno z nevarnostmi za poškodbe in vplivom na zdravje pri delu. S pogodbo o zaposlitvi je bila tožnica tudi seznanjena, kam je napotena in da mora upoštevati varnostna navodila druge toženke. Tako revidentki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Hkrati ni vzročne zveze med napotitvijo tožnice na delo in mokrimi oziroma spolzkimi tlemi pri drugi toženki. Dolžnost skrbeti za stanje tal je bila na drugotoženi stranki. Navaja, da se odškodninska odgovornost delodajalca vedno presoja po pravilih civilnega prava. Za škodo od nevarne stvari odgovarja imetnik. Ker gola napotitev delavca na delo k uporabniku ne more šteti za soprispevek k nastanku škode, zgolj prepletenost odnosov, do katere prihaja v zvezi s tem, ne more biti podlaga za solidarno odgovornost revidentke, kot zaposlitvene agencije. Sodišče druge stopnje zato neutemeljeno širi krog odgovornosti za škodo na revidentko, ki po splošnih pravilih civilnega prava za škodo zgolj na podlagi napotitve delavca ne more biti odgovorna.

5. V odgovoru na revizijo tožnica predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je prvotožena stranka pri zagotavljanju dela delavcev uporabniku z njim v poslovnem odnosu pri opravljanju njegove dejavnosti in se mora zavedati, v kakšne razmere napotuje svoje delavce. Zato vse rizike poškodb, posebej v okolju povečane nevarnosti, s sklenitvijo pogodbe „na račun delavca“ ne more prevaliti na uporabnika.

6. Revizija je utemeljena.

7. Če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora na podlagi 184. člena ZDR povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je delodajalec odškodninsko odgovoren le, če je podana njegova odgovornost po pravilih civilnega prava.

8. Po ugotovitvah sodišča je tožnica utrpela škodo v posledici opravljanja dela v pogojih nevarne dejavnosti pri drugi toženi stranki, to je pri opravljanju dela pri čiščenju morskih živali v prostoru, kjer so že zaradi narave dela neprestano mokra in spolzka tla z možnostjo padcev delavcev kljub ustrezni zaščitni opremi in njihovi pozornosti, ko je bila s strani prve tožene stranke napotena na delo k drugotoženi stranki, ki se sicer ukvarja s to dejavnostjo.

9. Splošna civilnopravna pravila odškodninske odgovornosti ureja OZ. Glede odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti določa objektivno odgovornost imetnika stvari oziroma tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (150. člen), na podlagi domneve vzročnosti. Za škodo, nastalo z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni vzrok (149. člen). Če je pri tem k nastanku škode prispeval tudi kdo tretji, odgovarja ta oškodovancu solidarno z imetnikom stvari (člen 153/4).

10. Sodišče je ugotovilo, da je bil imetnik obrata z mokrimi in spolzkimi tlemi, kjer se je poškodovala tožnica, druga tožena stranka, h kateri je bila tožnica, kot k uporabniku v smislu določb 57. člena ZDR, napotena na delo. V teh prostorih je druga tožena stranka opravljala svojo dejavnost, pri kateri se je tožnica poškodovala.

11. Utemeljeno revizija navaja, da prva tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožnico, kot svojo delavko, napotila na delo k drugi toženi stranki, saj je v okviru svoje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku tudi po ugotovitvah sodišča ravnala v skladu z določbami 57. do 62. člena ZDR. Prav tako njene dejavnosti same na sebi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Zato tudi navedena določba OZ ne more biti podlaga za solidarno odgovornost prve tožene stranke za posledice tožničine poškodbe.

12. Da bi lahko bila že zgolj pavšalna ugotovitev prepletenosti odnosov pri izvajanju dejavnosti zaposlovanja in zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku podlaga za solidarno odgovornost delodajalca, ki delavca napoti na delo k uporabniku, če delavec na delu pri uporabniku utrpi škodo zaradi povečane nevarnosti, niti ZDR in niti splošna (odškodninska) pravila civilnega prava, vsebovana v OZ, ne določata. Zato je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je prva tožena stranka, kot tožničin delodajalec, skupaj z drugotoženo stranko tožnici solidarno odgovorna za škodo, ki jo je utrpela na delu pri drugi toženi stranki, kot uporabniku njenega dela.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se ob zavrnitvi pritožbe potrdi sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi solidarno naslovljenega zahtevka zoper prvotoženo stranko.

14. Ker je revidentka z revizijo uspela, ji mora tožeča stranka na podlagi člena 154/1 ZPP povrniti priglašene stroške za vložitev revizije, obračunane po veljavni odvetniški tarifi ob vložitvi tožbe, ki znašajo 551 EUR. Do povrnitve stroškov odgovora na revizijo pri tem tožnica ni upravičena.