Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Vrnitev premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Splošna vprašanja, opredeljena na načelni ravni in ki zahtevajo le načelne oziroma splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na navedeno naravo pravice do denacionalizacije zelo hudih posledic izpodbijane odločitve tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na moralno dimenzijo denacionalizacije (poprava krivic).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenti) vložila revizijo po odvetniku. Dovoljenost revizije utemeljujejo z razlogi iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Član agrarne skupnosti ... A. A. pa je še sam vložil revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 490-11/2009/19 z dne 17. 11. 2011, v zvezi z delno odločbo Upravne enote Kamnik, št. 321-229/1995 z dne 3. 11. 2008. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju SKZG), odpravila navedeno delno odločbo prvostopenjskega organa ter zavrnila zahtevo revidentov za vrnitev solastninske pravice na tam navedenih nepremičninah. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odpravljeno delno odločbo odločil, da se na tam navedenih nepremičninah vzpostavi solastninska pravica v korist tam navedenih članov agrarne skupnosti ..., in kot zavezanca določil SKZG.

4. Revizijo, ki jo je član agrarne skupnosti A. A. vložil sam, je glede na to, da gre vsaki stranki le eno pravno sredstvo, Vrhovno sodišče štelo kot dopolnitev revizije, vložene po odvetniku. Ta dopolnitev revizije pa v obravnavani zadevi glede na določbo drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ni dovoljena, saj drugi tožnik ni ne v tožbi ne v reviziji zatrjeval, niti ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Skladno z navedeno določbo ZUS-1 namreč lahko v postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi stranka sama opravlja dejanja v postopku samo, če ima opravljen pravniški državni izpit. Glede na navedeno Vrhovno sodišče navedb v tej dopolnitvi revizije ni obravnavalo.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavljajo revidenti, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. Revidenti dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljujejo z zatrjevano vrednostjo zemljišč, katerih vračilo uveljavljajo.

8. Z delno odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, je bilo odločeno o zahtevi revidentov za vrnitev premoženja v naravi po določbah Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (ZPVAS). Vrnitev premoženja v naravi pa ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih odločbah, kot npr. X Ips 271/2012, X Ips 297/2012, X Ips 280/2012, X Ips 109/2010, X Ips 410/2011, X Ips 464/2010, X Ips 26/2011. 9. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

10. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

11. Revidenti dovoljenost po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavljajo s sklicevanjem na pomen denacionalizacije, odpravo krivic in pravico do pravne države ter navedbo, da gre za vprašanje priznanja zakonskega upravičenja osebam oziroma njihovim pravnim naslednikom in za vprašanje, ali se listine presojajo po naslovu ali vsebini.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča so navedena vprašanja splošna, opredeljena so zgolj na načelni ravni in zahtevajo le načelne oziroma splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni. Takšna vprašanja pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 287/2012, X Ips 378/2012, X Ips 304/2012) niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi revidenti splošno postavljenih vprašanj niso konkretizirali, niso zadostili zahtevam po natančni in konkretni opredelitvi pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini obravnavane zadeve. Prav tako pa revidenti niso dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 izkazali z zatrjevanjem kršitve načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), ne da bi v zvezi s tem hkrati zastavili pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. Revidenti zelo hude posledice izpodbijane odločitve utemeljujejo z navedbo, da ne gre le za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), temveč za popravo krivic, poskus rehabilitacije upravičencev ter vzpostavitev prejšnjega stanja. Navajajo še, da zavrnitev njihove zahteve ne povzroči le izgube pričakovane pravice, temveč se jim s tem odvzame pravica do uživanja sadov pravnih prednikov, ki v moralnem pogledu pomeni več kot le golo premoženjsko pravico.

15. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 71/2010, X Ips 102/2010, X Ips 472/2009 in X Ips 38/2008) gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zaradi česar revidenti samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne morejo izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na navedeno naravo pravice do denacionalizacije pa po presoji Vrhovnega sodišča zelo hudih posledic izpodbijane odločitve tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na moralno dimenzijo denacionalizacije (poprava krivic).

16. Ker revidenti niso izkazali izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče zavrglo njihovo revizijo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.