Jedro

ZSZN ni mogoče interpretirati v kontekstu izobrazbenih pogojev za učitelje in posledično za napredovanje v nazive. Sklep o določitvi kadrovskih pogojev je izdal Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje na podlagi Zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja, ki pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Ker gre pri določbah iz poglavja XIV in a.) za specialne določbe v okviru ZOFVI, ki se nanašajo na osnovno šolo, je treba uporabiti razlagalno metodo argumentum a cohaerentia in lex posterior derogat legi priori. Edini predpis, ki je pravno relevanten glede izobrazbenih pogojev za učitelja osnovne šole, je določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena v materialnem smislu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS z dne 9. 9. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnika v naziv mentor z dne 3. 6. 2002, ki ga je vložil ravnatelj Osnovne šole Z., v A. Tožena stranka je predlog za napredovanje zavrnila, ker tožnik ob vložitvi predloga ni izpolnjeval kriterijev iz določila 1. odstavka 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Pravilnik o napredovanju, Uradni list RS, št. 64/96, 33/2000, 101/2000) za učitelja tehnične vzgoje v osemletni osnovni šoli.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 13. 6. 1985 končal višješolski študij na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani in si pridobil strokovni naslov inženir strojništva. Dne 2. 4. 1990 je tožnik končal program za izpopolnjevanje strokovne izobrazbe in si pridobil pedagoško-andragoško izobrazbo in je dne 19. 12. 1990 opravil strokovni izpit pred izpitno komisijo za učitelje praktičnega pouka, laborante in inštruktorje v srednjih šolah, delavskih univerzah in izobraževalnih centrih. Dne 13. 5. 2002 je tožnik diplomiral na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani na visokošolskem strokovnem programu strojništva in si pridobil strokovni naslov diplomirani inženir strojništva. Izmed materialnih predpisov tožena stranka navaja določili 3. in 2. odstavka 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), določili 1. in 3. odstavka 96. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn, Uradni list SRS, št. 5/80, 29/86, 31/86), določili iz točk 21.3.1. in 21.3.2. Sklepa o določitvi kadrovskih pogojev za učitelje in sodelavce - laborante v programih srednjih in osnovnih šol (Sklep o določitvi kadrovskih pogojev, Uradni list RS, št. 42/95 in 68/95).

Tožena stranka po citiranju navedenih določb izpeljuje dve ugotovitvi. Prva ugotovitev je ta, da tožnik v času prve zaposlitve v osnovni šoli ni izpolnjeval z zakonom določenih pogojev za učitelja za predmetni pouk, saj s pridobljeno višješolsko izobrazbo in strokovnim naslovom inženir strojništva ni izpolnil pogoja pridobljene ustrezne pedagoške strokovne izobrazbe. Tožnik bi moral opraviti katerega izmed pedagoških programov in si tako pridobiti strokovni naslov profesor ali predmetni učitelj. Druga ugotovitev tožene stranke pa je ta, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za učitelja tehnične vzgoje, določenih v Sklepu o določitvi kadrovskih pogojev, saj niti s pridobljeno višješolsko izobrazbo in strokovnim naslovom inženir strojništva niti s pridobljeno visoko strokovno izobrazbo in strokovnim naslovom diplomirani inženir strojništva ni izpolnil pogoja pridobljene visokošolske oziroma po Zakonu o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN, Uradni list RS, št. 47/98) univerzitetne izobrazbe in strokovnega naslova univerzitetni diplomirani inženir strojništva. Strokovni naslov diplomirani inženir strojništva, pridobljen na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani pred uveljavitvijo ZSZN, se namreč s Sklepom o uskladitvi pridobljenih strokovnih in znanstvenih naslovov (Sklep o uskladitivi, Uradni list RS, št. 58/99) uskladi v strokovni naslov univerzitetni diplomirani inženir strojništva. Tožnik je sicer v letu 2002 opravil visokošolski strokovni program strojništva, torej po uveljavitvi ZSZN, in si pridobil strokovni naslov diplomirani inženir strojništva, ne pa zahtevani naslov univerzitetni diplomirani inženir strojništva.

Tožnik je vložil tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve materialnega prava.

Pravi, da kot diplomirani inženir strojništva v skladu s Sklepom o določitvi kadrovskih pogojev lahko uči predmet tehnična vzgoja, ker ta predpis v točki 21.3.1.I. določa, da lahko uči predmet tehnične vzgoje, kdor je končal program za pridobitev visokošolske izobrazbe in je pridobil katerega izmed strokovnih naslovov: profesor tehnične vzgoje, diplomirani inženir strojništva, diplomirani inženir elektrotehnike; navedeni predpis ne razlikuje med univerzitetno in visoko strokovno izobrazbo. S tem, ko posameznik opravi študij na fakulteti ne glede na to, ali gre za univerzitetni ali visokošolski strokovni študij, pridobi 7. stopnjo izobrazbe. Sklep o določitvi kadrovskih pogojev ne zahteva pridobitve naslova univerzitetni diplomirani inženir, ampak zadošča naslov diplomirani inženir (strojništva). Tudi ZOFVI, ki določa pogoje za zasedbo delovnih mest strokovnih delavcev v osnovni šoli za poučevanje (v členih od 94. do 99) ne zahteva univerzitetne izobrazbe, temveč visokošolsko izobrazbo. Kar zadeva uporabo ZSZN in Sklepa o uskladitvi pa tožnik meni, da v konkretnem primeru sploh ne bi smela priti v poštev, in ne bi smela imeti nobenega vpliva na zahteve v zvezi z izobrazbeno stopnjo po ZOFVI in Sklepu o določitvi kadrovskih pogojev. Izobrazbeno zahtevo lahko postavi le zakon, ki določa pogoje za zasedbo delovnega mesta.

Tožnik tudi ugovarja stališču tožene stranke, da pridobljena višješolska izobrazba oziroma strokovni naslov inženir strojništva nista ustrezna za zasedbo delovnega mesta učitelja za predmetni pouk. Sklicuje se na okrožnico Ministrstva za šolstvo in šport z dne 18. 10. 1995 (tč. 2.3.), po kateri imajo ustrezno izobrazbo pedagoške smeri poleg osnovnošolskih učiteljev, ki so končali pedagoško študijsko smer, tudi širše poklicno usmerjeni strokovnjaki, ki so končali nepedagoško študijsko smer in so si pridobili pedagoško-andragoško izobrazbo. Tožnik pravi, da je opravil strokovni izpit. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožeči stranki podeli naziv mentor; podrejeno predlaga, da sodišče vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženi stranki plačilo stroškov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ZSZN ne more biti neobvezujoči vir, ki bi ga bilo mogoče spregledati. Ob sprejemu Sklepa o določitvi kadrovskih pogojev in ZOFVI terminološko razlikovanje med visoko strokovno in visokošolsko univerzitetno izobrazbo ni bilo potrebno, ker v tistem času še ni bilo nobenega diplomanta visoke strokovne šole, kjer študij obsega 3 opravljene letnike in diplomo. Vsi diplomanti visokih šol so imeli univerzitetno izobrazbo, to pomeni, da so imeli opravljene najmanj 4 letnike in diplomo. V prvi polovici 90 let pa so se višješolske študije preoblikovale v visokošolske strokovne študije. Prej dveletni višješolski študij, je tako postal triletni visoki strokovni študij. ZSZN pa je uskladil prej pridobljene strokovne naslove diplomirani v univerzitetni diplomirani, saj so bili le-ti pridobljeni z najmanj štiriletnim, torej univerzitetnim študijem. Upoštevajoč ZSZN, Seznam strokovnih in znanstvenih naslovov ter njihovih okrajšav (Uradni list RS, št. 22/99, 33/99, 57/99, 10/2000, 12/2001, 47/2002) in Sklep o uskladitvi pridobljenih strokovnih in znanstvenih naslovov (Uradni list RS, št. 22/99, 58/99, 10/2000), je učitelj predmeta tehnična vzgoja v osnovni šoli lahko, kdor je končal dvopredmetni univerzitetni študijski program tehnične vzgoje ali proizvodno tehnične vzgoje ali enopredmetni univerzitetni študijski program strojništva ali elektrotehnike in si je pridobil enega izmed strokovnih naslovov profesor tehnike in /.../ ali profesor proizvodno tehnične vzgoje in /.../ ali univerzitetni diplomirani inženir strojništva ali univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi pojasnjuje, da ne drži tožnikova trditev, da je izpolnjeval izobrazbeni pogoj za poučevanje tehnične vzgoje v osnovni šoli. V zvezi s tem se sklicuje na določilo 3. odstavka 96. člena ZOsn, po katerem mora imeti učitelj za predmetni pouk diplomo ustrezne smeri študija na pedagoški akademiji oziroma diplomo ustrezne smeri visoke ali višje šole. Diplome pedagoške akademije tožnik v času zaposlitve v osnovni šoli leta 1993 ni imel. Kar pa zadeva morebiten obstoj diplome ustrezne smeri visoke ali višje šole, pa tožena stranka pravi, da je bila v času veljavnosti ZOsn ustrezna smer višje ali visoke šole za poučevanje v osnovni šoli izključno pedagoška smer študija na različnih fakultetah, ki jih tožena stranka tudi navaja. Tožeča stranka pa ima končan višješolski nepedagoški študijski program in strokovni naslov inženir strojništva. Tudi izpopolnjevanje in pridobitev pedagoško andragoške izobrazbe ne more nadomestiti osnovnega kadrovskega pogoja za poučevanje v osnovni šoli, to je izobrazbe ustrezne smeri. V skladu z določili ZOsn v osnovni šoli ni bilo mogoče poučevati s kombinacijo nepedagoškega študija in pedagoško-andragoške dokvalifikacije, pač pa je bilo to mogoče samo v srednji šoli, ker je takšno dokvalifikacijo predvideval Zakon o usmerjenem izobraževanju, take dokvalifikacije pa ZOsn ni predvidel. Tudi tožnik ima potrdilo o pedagoško-andragoškem izobraževanju, ki je bilo izdano na podlagi Zakona o usmerjenem izobraževanju, in ne na podlagi ZOsn. Na tem potrdilu piše, da je tožnik usposobljen za učitelja v srednjem izobraževanju in za vzgojitelja v domovih za učence teh šol in ne za učitelja v osnovnošolskem izobraževanju.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Za rešitev obravnavanega spora je bistveno vprašanje, ali je tožena stranka pravilno interpretirala materialne predpise. Za presojo zakonitosti in pravilnosti uporabe materialnih predpisov se je sodišče moralo najprej opredeliti do pravnega statusa vloge za napredovanje v naziv. Napredovanje v naziv po ZOFVI ni tipična zakonska pravica, saj ZOFVI v določilu 2. odstavka 105. člena določa samo to, da učitelj lahko napreduje v naziv mentor. ZOFVI ne določa pogojev, načina in postopka napredovanja v naziv, kar bi sicer v skladu z določilom 87. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003) moral, če bi napredovanje v naziv pomenilo tipično zakonsko pravico (sodba Upravnega sodišča RS v zadevi U 1965/2001 z dne 18. 6. 2003). Pravice državljanov in drugih oseb lahko namreč državni zbor določa samo z zakonom (87. člen Ustave). Namesto tega določilo 4. odstavka 105. člena ZOFVI pravi, da pogoje, način in postopek napredovanja v naziv določi minister. Iz Pravilnika o napredovanju pa izhaja, da učitelj lahko napreduje, če za to izpolnjuje določene pogoje. Po določilu 1. odstavka 2. člena Pravilnika o napredovanju v posamezni naziv lahko napredujejo strokovni delavci, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno dejavnost, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, ter tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli, in izpolnjujejo posebne pogoje, določene s tem pravilnikom. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo iz razloga, ker tožnik ne izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določenih pogojev za strokovne delavce. V obravnavanem primeru so sporni izobrazbeni pogoji. Izobrazbeni pogoji so opredeljeni že v ZOFVI, ki je splošen predpis na področju vzgoje in izobraževanja. Po določilu 3. odstavka 92. člena ZOFVI morajo strokovni delavci (1. odstavek 92. člena ZOFVI) med drugim imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom. Določilo 6. odstavka 92. člena pa pravi, da izobrazbo za strokovne delavce, v primerih, ko to določa zakon, pa tudi stopnjo izobrazbe, določi minister, potem ko si je pridobil mnenje pristojnega strokovnega sveta. ZOFVI, ki je sicer splošen predpis, pa ima tudi posebno podpoglavje o pogojih za zaposlene v osnovni šoli in določilo 2. odstavka 94. člena določa tri pogoje: učitelj mora imeti (prvi pogoj) visokošolsko izobrazbo (drugi pogoj) ustrezne smeri in (tretji pogoj) pedagoško izobrazbo. Stopnjo izobrazbe kot prvi pogoj za učitelja v osnovni šoli je določil zakonodajalec že v ZOFVI. Ta pogoj je visokošolska izobrazba in po Zakonu o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/93, 39/95 - odločba US, 18/98 - odločba US, 35/98 - odločba US, 99/99, 64/2001) so študijski programi za pridobitev visoke strokovne izobrazbe visokošolski izobraževalni programi (33. člen ZVis). Tožnik torej ima visokošolsko izobrazbo, tožena stranka pa je izpodbijano odločbo oprla na interpretacijo, da tožnik sicer ima visokošolsko izobrazbo, vendar pa bi zaradi uveljavitve ZSZN moral imeti naslov univerzitetni diplomirani inženir, ne pa diplomirani inženir strojništva. Takšna interpretacija tožene stranke je napačna, ker ZSZN ni mogoče interpretirati v kontekstu izobrazbenih pogojev za učitelje in posledično za napredovanje v nazive. ZSZN namreč nima tega namena, kot mu ga je dala tožena stranka v konkretnem primeru. Vsak zakon je namreč treba razlagati v skladu z določenimi metodami. Večinoma gre za jezikovno, sistematično, logično in teleološko metodo (metoda ugotavljanja namena zakona). Potreba zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin, ki jih opisuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, ni zakonita metoda razlage zakona, če nima nikakršne opore v jezikovni, sistematični, logični in teleološki metodi razlage. Nobena od naštetih metod ne govori za to, da ZSZN posega v zakonsko področje urejanja izobrazbenih pogojev za učitelje v osnovni šoli oziroma za njihovo napredovanje v nazive. Kajti, namen ZSZN je zgolj urediti strokovne in znanstvene naslove, ki se pridobijo na visokošolskih zavodih po končanem dodiplomskem ali podiplomskem študijskem programu z javno veljavnostjo (1. člen). To potrjujejo tudi preostale tri metode razlage ZSZN, saj ZSZN ureja le uporabo in tvorjenje strokovnih naslovov, ki označujejo stopnjo in vrsto izobrazbe, pridobljene na visokošolskem zavodu (jezikovna, logična in sistematična razlaga). Da zakonodajalec ni imel namena, da bi ZSZN posegel v področje urejanja izobrazbenih pogojev za učitelje v osnovni šoli oziroma za njihovo napredovanje v nazive in spremenil ali pa dopolnil določbe ZOFVI, izhaja tudi iz Predloga zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih, kjer med cilji in nameni zakona ni vsebine, ki jo zagovarja tožena stranka (Predlog zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih, Poročevalec Državnega zbora RS, prva obravnava: št. 3/96, 26. 1. 1996, str. 11-18; druga obravnava: št. 36/97, 24. 7. 1997, str. 63-66; tretja obravnava: št. 29, 29. 4. 1998, str. 11-14). V obrazložitvi zakona je sicer navedeno, da je na nacionalni ravni predmetna zakonska ureditev pomembna zaradi zagotovitve enakega in prevedljivega sistema naslovov, ki v javnosti predstavljajo njihove nosilce oziroma pridobljeno izobrazbo, in da je pomembna pri "pooblastilih za opravljanje določenih strokovnih dejavnosti, pri nekaterih vprašanjih na področju zaposlovanja /.../. Slednje nedvomno drži, vendar pa tako splošna obrazložitev, da bo zakonska ureditev pomembna pri nekaterih vprašanjih na področju zaposlovanja, ne more biti uporabljena za argument razlage ZSZN, kot ga zagovarja tožena stranka, glede na to, da mora biti v skladu z uveljavljenimi pravili razlaganja zakona namen iz obrazložitve predloga zakona izpeljan in nedvoumno razviden tudi iz sprejetih zakonskih določb, sicer ni pravno relevanten. V tem primeru pa zakonodajalec ni tega namena konkretiziral in izpeljal v zakonskih določbah. Zato na razlago ZSZN v povezavi z ZOFVI tudi ne more vplivati dejstvo, da je bil ZSZN sprejet po sprejetju ZOFVI. To pomeni, da ZSZN niti na podlagi ZSZN sprejeti podzakonski predpis Sklep o uskladitvi ne moreta biti zakonita podlaga za zavrnitev vloge tožnika na napredovanje v naziv mentor. Nepravilnost v obrazložitvi izpodbijane odločbe je tudi v tem, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na ZSZN in na Sklep o uskladitvi (Uradni list RS, št. 58/99), pri čemer se na ta dva predpisa sklicuje na splošno, in ne navaja konkretnih določil, v odgovoru na tožbo pa se sklicuje tudi na druge predpise in sicer na: Seznam strokovnih in znanstvenih naslovov ter njihovih okrajšav in tudi na druge sklepe o uskladitvi pridobljenih strokovnih in znanstvenih naslovov (Uradni list RS, št. 22/99, 10/2000). Nepravilnost takšne obrazložitve je zato tudi v tem, ker bi morala tožena stranka po ustaljeni upravno-sodni praksi v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti vsa konkretna določila, na katera je oprla upravni akt in ne more nepopolnosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe odpraviti z dopolnitvami v odgovoru na tožbo (sodba Vrhovnega sodišča RS U 673/94-4 z dne 28. 11. 1996). Tožena stranka pa se v utemeljitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja visokošolske izobrazbe po določilu 2. odstavka 94. člena ZOFVI nepravilno sklicuje tudi na Sklep o določitvi kadrovskih pogojev, s čimer tožena stranka poskuša deloma utemeljevati tudi neobstoj drugega pogoja iz določila 2. odstavka 94. člena ZOFVI - (visokošolska izobrazba) ustrezne smeri. Sklep o določitvi kadrovskih pogojev namreč ni bil sprejet na podlagi ZOFVI in ga ni izdal minister, kot to predvideva določilo 6. odstavka 92. člena ZOFVI, ampak ga je izdal Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje na podlagi Zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 1/80, 25/89, 32/89 in Uradni list RS, št. 12/91-I); ta zakon pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Tožena stranka bi zato morala, če ne obstaja akt ministra o določitvi izobrazbe za strokovne delavce, odločitev opreti neposredno na določilo 2. odstavka 94. člena ZOFVI. Tretji sklop predpisov, na katerega se sklicuje tožena stranka v utemeljitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja (visokošolske izobrazbe) ustrezne smeri pa je ZOsn. Tudi sklicevanje na ZOsn v utemeljitvi tožene stranke je nepravilno. Tožena stranka se sklicuje na določilo 96. člena ZOsn (v nadaljevanju: ZOsn-I, Uradni list RS, št. 5/80, 29/86, 31/86). Novi ZOsn (v nadaljevanju: ZOsn-II, Uradni list RS, št. 12/96, 33/97, 59/2001) v prehodni določbi 111. člena pravi, da z uveljavitvijo ZOsn-II preneha veljati ZOsn-I razen določb, ki so vezane na izvajanje programa življenja in dela osnovne šole in se uporabljajo za učence, ki se v ta program vpisujejo do šolskega leta 2003/2004 in prenehajo veljati, ko ti učenci zaključijo osnovnošolsko izobraževanje oziroma izpolnijo osnovnošolsko obveznost. Po eni strani v obrazložitvi izpodbijane odločbe manjka utemeljitev, zakaj določilo 96. člena ZOsn-I spada med tiste izjeme zakonskih določil ZOsn-I, ki z uveljavitvijo ZOsn-II ne prenehajo veljati, kajti široka interpretacija določila 111. člena ZOsn-II bi pomenila, da vse določbe ZOsn-I ostanejo v veljavi do roka iz določila 111. člena ZOsn-II, kar bi bila nepravilna interpretacija določila 111. člena ZOsn-II. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je bil ZOsn-I sprejet leta 1980 in da ima določbo o izobrazbenem pogoju za učitelja v osnovni šoli, ZOsn-II, ki je izšel na isti dan kot ZOFVI, pa nima tovrstne določbe; vendar pa ima tovrstno določbo ZOFVI, ki je novejši predpis od ZOsn-I. ZOFVi ima določbo o izobrazbenem pogoju za učitelja v osnovni šoli v posebnem podpoglavju, ki se nanaša na osnovno šolo (podpoglavje a. v poglavju XIV) in ZOFVI ima svoje prehodne določbe glede izobrazbenih pogojev tudi za učitelje v osnovnih šolah. Ker gre pri določbah iz poglavja XIV in a.) za specialne določbe v okviru ZOFVI, ki se nanašajo na osnovno šolo, je treba uporabiti razlagalno metodo argumentum a cohaerentia, po kateri velja domneva, da je pravni sistem notranje povezana in usklajena celota in da zato v njem ne sme biti antinomij. V okviru te metode velja pravilo, da kasnejši predpis derogira prejšnjega (Lex posterior derogat legi priori). Iz tega sledi, da je edini predpis, ki je pravno relevanten glede izobrazbenih pogojev za učitelja osnovne šole, določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena v materialnem smislu. To pa pomeni, da tožena stranka nepravilno utemeljuje, da tožnik nima visokošolske izobrazbe in tudi nepravilno utemeljuje, da tožnik nima ustrezne smeri izobrazbe, saj se ne sklicuje na akt ministra, ki po določilu 6. odstavka 92. člena ZOFVI določi vrsto oziroma smer izobrazbe po pridobitvi mnenja pristojnega strokovnega sveta oziroma je za rešitev tega upravnega spora pomembno tudi, da dejstvo, da tožnik nima izobrazbe ustrezne smeri, očitno ne izhaja iz podatkov v spisu. Za nadaljnji proces presoje zakonitosti izpodbijane odločbe pa je pomembno še vprašanje, ali je tožena stranka na zakonit in pravilen način utemeljila, da tožnik ne izpolnjuje tretjega pogoja iz določila 2. odstavka 94. člena ZOFVI in sicer da tožnik nima pedagoške izobrazbe. Glede tega tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnik v času prve zaposlitve v osnovni šoli ni izpolnjeval z zakonom določenih pogojev za učitelja za predmetni pouk, saj s pridobljeno višješolsko izobrazbo in strokovnim naslovom inženir strojništva ni izpolnil pogoja pridobljene ustrezne pedagoške strokovne izobrazbe in da bi moral zaključiti katerega izmed pedagoških programov. Ta argument je nepravilen, ker za ugotovitev pogoja pedagoške izobrazbe ni pomemben čas prve zaposlitve v osnovni šoli, ampak je v skladu s Pravilnikom o napredovanju (1. in 2. člen) pomembno, da učitelj izpolnjuje vse pogoje v času vložitve vloge za napredovanje. Drugi argument, da tožnik nima pedagoške izobrazbe, pa je tožena stranka vezala na Sklep o določitvi kadrovskih pogojev, za katerega pa je sodišče že ugotovilo, da ga ni mogoče uporabiti kot materialni predpis. To pomeni, da tožena stranka tudi ni uspela na zakonit način utemeljiti, da tožnik nima pedagoške izobrazbe. Pojasnjevanje v odgovoru na tožbo pa po ustaljeni upravno-sodni praksi ne more odpraviti tovrstne napake v obrazložitvi izpodbijanega akta. Kljub temu sodišče pripominja, da bi moralo sklicevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo na argument, da izpopolnjevanje in pridobitev pedagoško andragoške izobrazbe ne more nadomestiti osnovnega kadrovskega pogoja za poučevanje v osnovni šoli in da ni mogoče v osnovni šoli poučevati s kombinacijo nepedagoškega študija in pedagoško-andragoške dokvalifikacije, ampak je to mogoče samo v srednji šoli, upoštevati tudi določilo 1. odstavka 149. člena ZOFVI iz poglavja o prehodnih določbah. Po tem določilu, ki ne vzpostavlja razmejitve med izpitom pred komisijo za osnovno šolo in srednjo šolo, učitelj, ki je pred uveljavitvijo tega zakona opravil strokovni izpit po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja, ima pridobljeno pedagoško in pedagoško-andragoško izobrazbo. Iz izpodbijane odločbe je tudi razvidno, da tožena stranka v postopku odločanja ni v celoti upoštevala določila 1. odstavka 2. člena Pravilnika. Po tem določilu lahko napredujejo tisti strokovni sodelavci, ki izpolnjujejo določene pogoje, ter tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli, in izpolnjujejo posebne pogoje, določene s tem pravilnikom. Tožena stranka je odločala samo po prvem delu tega določila, ni pa preizkusila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje po drugem delu navedenega določila. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi določila 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker zakon in sicer ZOFVI in Pravilnik o napredovanju nista bila pravilno uporabljena (1. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ker v skladu z določilom 3. odstavka 23. člena ZUS, če sodišče v upravnem sporu odloči le o zakonitosti upravnega akta, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.