Jedro

Po zakonu o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 17/91-I) je denarna enota Republike Slovenije tolar (1. člen), bankovci in kovanci, ki se glasijo na denarno enoto Republike Slovenije, so edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (prvi odstavek 2. člena), plačila po pogodbah med domačimi osebami pa se na ozemlju RS izvršujejo izključno v domači valuti (drugi odstavek 5. člena zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 1/91-I). Gre za prisilne zakonske določbe, iz katerih sledi, da sodišče v sporu, kot je obravnavani (stranki domači osebi s sedežem v Republiki Sloveniji, zahtevek pa izvira iz njunega pogodbenega razmerja), ne sme prisoditi plačila tožniku v tuji valuti, v kakršni je postavljen primarni zahtevek. Zato je ta zahtevek iz pravkar opisanega razloga pravilno zavrnjen, revizija pa v tem delu neutemeljena (393. člen ZPP).

Prodaja telefonskega priključka ali njegov zakup s preselitvijo po dogovoru med dvema strankama brez udeležbe telefonskega podjetja nista dovoljena in takšna posla sta nična.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku in pravdnih stroških.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni zahtevek za plačilo 2.000 DEM kakor tudi eventualni za plačilo 166.287,00 SIT. Ugotovilo je namreč, da je šlo za ničen posel, s katerim je tožena stranka prodala tožniku telefonsko številko 82-776, ker izhaja iz 76. člena zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Ur. list SFRJ 2/86 in 26/90 - ZPTTS) prepoved prodaje telefonske številke. Vzpostavljeno pa je bilo rabokupno razmerje (567. do 599. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker je tožnik kot rabokupnik neskrbno ravnal, je prišlo do razdrtja (razveze) pogodbe (132. člen ZOR), vendar tožniku kondicijski (prav: kondikcijski) zahtevek ne gre, ker je imel tožnik prihranek za nov telefonski priključek, eno leto ga je uporabljal in ker telefonskega priključka denarno ni mogoče ovrednotiti, je sodišče z uporabo prostega preudarka po 223. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločilo, da so te koristi ekvivalenčne tožnikovi dajatvi 2.000 DEM tožencema.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo. Ob tem je poudarilo, da sta toženca ves čas ostala v naročniškem razmerju do Telekoma, le svoje upravičenje sta za nedoločen čas prepustila tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo razmerje med strankama po 582. členu ZOR, znesek 2.000 DEM pa je bila odmena za prepustitev upravičenj.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo iz vseh razlogov po 385. členu ZPP, predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bila pravica tožencev prodana tožniku in tako sta se odpovedala upravičenjem iz telefonskega naročniškega razmerja. Toženca sta izkoristila tožnikovo odsotnost in spet začela uporabljati telefon. Če tožnik ni plačeval telefonske naročnine, je to stvar njegovega razmerja do Telekoma. Šlo je za prodajo ne pa za zakupno razmerje. V čem naj bi bila toženca prikrajšana, ko pa sta dobila denar? Revizija je delno utemeljena.

Po zakonu o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 17/91-I) je denarna enota Republike Slovenije tolar (1. člen), bankovci in kovanci, ki se glasijo na denarno enoto Republike Slovenije, so edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (prvi odstavek 2. člena), plačila po pogodbah med domačimi osebami pa se na ozemlju RS izvršujejo izključno v domači valuti (drugi odstavek 5. člena zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 1/91-I). Gre za prisilne zakonske določbe, iz katerih sledi, da sodišče v sporu, kot je obravnavani (stranki domači osebi s sedežem v Republiki Sloveniji, zahtevek pa izvira iz njunega pogodbenega razmerja), ne sme prisoditi plačila tožniku v tuji valuti, v kakršni je postavljen primarni zahtevek. Zato je ta zahtevek iz pravkar opisanega razloga pravilno zavrnjen, revizija pa v tem delu neutemeljena (393. člen ZPP).

S podrejenim, eventualnim zahtevkom pa je drugače. Nižji sodišči sta sicer pravilno sklepali, da je šlo pri prodaji telefonskega priključka za ničen posel, ker ZPTTS prepoveduje takšno prodajo.

Vendar pa v tem svojem stališču nista bili dosledni. Kakor ne omogoča prodaje, tudi ne omogoča preselitve telefonskega priključka od enega naročnika k drugemu po njunem medsebojnem dogovoru, marveč le preselitev priključka v drugo stanovanje ali poslovni prostor istega naročnika (77. člen ZPTTS). Vode in druge telefonske narave pa lahko daje v zakup telefonskemu naročniku ali drugi pravni osebi ali posamezniku le PTT organizacija (79. člen ZPTTS). Torej zakon ne omogoča rabokupnega razmerja med telefonskim naročnikom in drugo osebo tako, da se telefonski priključek preseli (možno pa je seveda takšno razmerje med telefonskim naročnikom in najemnikom njegovih stanovanjskih ali poslovnih prostorov). Telefonske storitve kot del poštnih storitev so sodile in sodijo po prejšnjem izražanju v dejavnost posebnega družbenega pomena oziroma po današnjem izražanju med gospodarske javne službe (glej zdaj veljavni zakon o gospodarskih javnih službah, Ur. list RS, št. 32/93, drugi odstavek 1. člena in drugi členi; zakon o poštnih storitvah, Ur. list RS, št. 35/97, 5. in drugi členi!). Spričo takšne narave dejavnosti so predpisi, ki urejajo telefonijo, praviloma prisilne narave. Velja sicer načelo prostega urejanja obligacijskih razmerjih, vendar pa ne v nasprotju s prisilnimi predpisi (10. člen ZOR), ali konkretneje, predmet obveznosti ne sme biti nedopusten, torej v nasprotju s prisilnimi predpisi (49. člen ZOR). Prodaja telefonskega priključka ali njegov zakup s preselitvijo po dogovoru med dvema strankama brez udeležbe telefonskega podjetja nista dovoljena in takšna posla sta nična.

Ko gre za takšno pogodbo, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi takšne pogodbe (prvi odstavek 104. člena ZOR). Če pa je že kateri izmed pogodbenikov kaj opravil za drugega, je potrebno to urediti po predpisih o neupravičeni obogatitvi (215. člen ZOR). Nikakor pa ni mogoče v obravnavanem primeru pripisati v dobro tožene stranke koristi, ki naj bi jih imel tožnik z enoletno uporabo telefonskega priključka. Ne gre namreč za njegov prihranek na rovaš tožencev, ki sta se telefonskemu priključku, kot sta sama povedala, odpovedala, le da ne s prodajno pogodbo, za katero sta se zavedala, da je prepovedana, marveč s pogodbo o "prepustitvi rabe za nedoločen čas".

Nižji sodišči sta torej med strankama nastalo razmerje materialnopravno zmotno presodili in tako tudi glede tožbenega zahtevka vrnitvene narave nepravilno odločili. Opisano je tudi povzročilo, da nista dejanskega stanja popolno ugotovili. To je narekovalo razveljavitev obeh sodb glede eventualnega zahtevka in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Ob novem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti, kolikšne stroške je imela tožena stranka s tem, ko je poravnala račune Telekomu za tožnika, potem pa bo moralo o stvari na novo odločiti.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem in tretjem odstavku 166. člena ZPP.