Jedro

Pravnomočni sklep o začasni odredbi je ovira, zaradi katere zavezanec za vračilo, premoženja, ki je predmet denacionalizacije, ni mogel vključiti v program lastninskega preoblikovanja, saj je predmet lastninjenja lahko samo nesporni družbeni kapital.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 31/98-9 z dne 22.2.2000.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.12.1997, in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi denacionalizacijskega zavezanca in odpravila delno odločbo Upravne enote C. z dne 7.7.1997, s katero so bile tožnici vrnjene nepremičnine na delu poslovnostanovanjske stavbe P. ulica ... in P. ulica ..., C.. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da se je denacionalizacijski zavezanec med postopkom denacionalizacije lastninsko preoblikoval in postal delniška družba in zato podržavljenega premoženja, ki ni več v družbeni lasti, ni možno vrniti v naravi, ker bi bilo to v nasprotju z določbami 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožnica s priporočeno vlogo dne 3.3.1993 zahtevala izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja zavezanca. Na podlagi pravočasne zahteve za izdajo začasne odredbe, je prvostopni organ zahtevi ugodil in na podlagi 11. člena ZLPP odredil izločitev spornega podržavljenega premoženja iz lastninskega preoblikovanja s sklepom z dne 7.2.1994. Sklep je bil vročen Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo ter denacionalizacijskemu zavezancu, ki se je zoper sklep pritožil, vendar njegovi pritožbi drugostopni organ ni ugodil. Na podlagi 15. člena ZLPP se lahko v denacionalizacijskem postopku zavezano podjetje brezpogojno lastninsko preoblikuje samo na nespornem družbenem kapitalu. Pravočasno vloženi predlog za izdajo začasne odredbe v postopku lastninskega preoblikovanja, čeprav sklep o zavarovanju še ni pravnomočen, pomeni, da družbeni kapital ni nesporen in zato podjetje, ki se lastninsko preoblikuje, tistega kapitala, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, ne more vključiti v otvoritveno bilanco. Dejstvo, da je zavezanec izvedel lastninsko preoblikovanje in v svoje premoženje vključil tudi premoženje, ki je predmet denacionalizacije, v nasprotju z določbami ZLPP, ne more biti v škodo denacionalizacijskemu upravičencu, ki je pravočasno predlagal zavarovanje svojega zahtevka v postopku denacionalizacije in je bilo njegovemu predlogu tudi ugodeno. Tožena stranka do izdane začasne odredbe, ki je denacionalizacijskemu zavezancu nesporno preprečevala olastninjenje dela premoženja, za katerega je bil vložen denacionalizacijski zahtevek, ni sprejela stališča, čeprav gre za odločilno okoliščino, od katere je odvisna pravilna in zakonita odločba. Zato je prvostopno sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

Prizadeta stranka (denacionalizacijska zavezanka) v pritožbi izpodbija prvostopno sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopno sodišče sprejelo napačne ugotovitve v zvezi z začasno odredbo, ki jo je 7.2.1964 izdala Upravna enota C. in s katero je prepovedala vsakršno razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega zahtevka ter odločila, da mora zavezanec obravnavane nepremičnine izločiti iz lastninskega preoblikovanja. Sporna je pravočasnost vloženega predloga za izdajo začasne odredbe, saj jo tožeča stranka dokazuje s poštnim potrdilom o oddaji priporočene pošiljke z dne 3.3.1993, upravni organ prve stopnje pa prejema te vloge ni ustrezno in pravilno evidentiral. Nadalje je sporna pravna podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, saj po uveljavitvi ZLPP ni bila več možna uporaba 68. člena ZDen, po katerem je bila njena izdaja predlagana. Po dokončanju lastninskega preoblikovanja zavezanec v svojem premoženju nima več družbenega kapitala. V to premoženje je vključeno tudi premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, saj začasna odredba, ki je bila izdana na nezakoniti pravni podlagi, lastninjenja tega premoženja ni mogla preprečiti. Zato pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe in tudi z razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo svojo odločitev.

Pritožnik v pritožbi napada zakonitost začasne odredbe z dne 7.2.1994, vendar pa presoja zakonitosti te začasne odredbe ne more biti predmet obravnave v pritožbenem postopku, saj je zakonitost začasne odredbe pritožnik lahko izpodbijal s pritožbo, kateri pa ni bilo ugodeno, imel pa je tudi možnost upravnega spora. Prvostopno sodišče je zato upravičeno štelo izdano začasno odredbo kot nesporno dejstvo in tudi ugotovilo, da je bila izdana v skladu z določbami 11. člena ZLPP ter da je bilo z njo učinkovito zavarovano premoženje, ki je predmet postopka denacionalizacije, v okviru lastninskega preoblikovanja zavezanca. Ker se tožena stranka do te pomembne okoliščine ni opredelila, čeprav je odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev, je po presoji pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče, zaradi te pomanjkljivosti, utemeljeno odpravilo izpodbijano odločbo.

Glede na navedeno je sodišče v smislu 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavezanca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.