Jedro

Razpravljajoča sodnica ni kršila določb kazenskega postopka, s tem ko je po končani besedi strank sprejela sklep, da se glavna obravnava ponovno "otvori" in da se zaradi zaslišanja policista, pribave podatkov o višini pokojnine za obdolženko za zadnje trimesečje in podatkov o opisu kolesa z motorjem preloži na nedoločen čas.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene K.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojeno K.G. za krivo kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ-77 in obsojenki izreklo pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo 40.000,00 tolarjev, s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornika obsojenke in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojene K.G. je dne 5.12.1997 vložil na Okrajno sodišče na Ptuju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni sodbi zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa tudi zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenko oprosti obtožbe, le podrejeno pa, da v celoti razveljavi prvo in drugostopno sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje prvemu sodišču. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja, da v spisu ni takšnih podatkov o poteku postopka na glavni obravnavi, ki bi kazali na zatrjevane procesne kršitve. Sodišče lahko celo med posvetovanjem pred izrekom sodbe spozna, da bi bilo potrebno za dopolnitev postopka ali razjasnitev posameznih vprašanj na novo začeti glavno obravnavo. V obravnavanem primeru pa je po besedah strank sodišče sklenilo, da se obravnava ponovno odpre. Tudi določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o spremembi in razširitvi obtožnega akta niso bile kršene. Glede navedb o kršitvi materialnega zakona pa vrhovni državni tožilec meni, da pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačnih zaključkov sodišča, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenke, ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenke uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Kršitev postopka vidi vložnik zahteve v tem, da sodišče prve stopnje ni odredilo, da se po začetku glavne obravnave priče odstranijo iz razpravne dvorane, dokler ne pridejo na vrsto; tako so poslušale zagovor obsojenke in pričanje oškodovanca, kar velja za voznika (mopeda) T.O. in policista I.L. Nadaljna kršitev postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, je v tem, da je po opozorilu obrambe v zaključni besedi o popolni nesklepčnosti obtožbe, ko je prvostopno sodišče zaključilo obravnavanje, brez vsakega opravičljivega razloga zaključeno obravnavo vnovič odprlo, samo da ne bi bilo treba oprostiti obsojenko obtožbe, čeprav je bilo notorno, da se to mora zgoditi. Tako naj bi bil zakon kršen v škodo obsojenke, ko je bilo tožilstvu (državnemu) omogočeno popraviti nesklepčno obtožbo, po kateri je bila obsojenka spoznana za krivo, kljub temu da je dokazala, da je moped predviden le za vožnjo ene same osebe in da je do nesreče prišlo, ker je oškodovanec kot sopotnik sedel na mopedu za voznikom s široko razkrečenimi nogami. Ravnanje prvostopnega sodišča, ko ni po končani obravnavi izdalo oprostilne sodbe, ampak je opozorilo državnega tožilca na nesklepčnost obtožbe, predstavlja po mnenju vložnika bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Izostanek zapisa v zapisniku o glavni obravnavi o zaključku glavne obravnave je napaka sodišča, saj naj bi bilo povsem jasno, da beseda strank zadošča za ugotovitev, da je obravnavanje bilo zaključeno. Tudi ta opustitev je po mnenju vložnika v škodo obsojenke.

Glede na očitane kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe, Vrhovno sodišče ugotavlja po vpogledu v zapisnik o glavni obravnavi, sestavljen pri Okrajnem sodišču na Ptuju 25.9.1996, da iz njega sledi, da so pristopili vsi povabljeni, torej tudi vse priče in da je bil navzoč tudi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti. Za očitek, da so ostale priče v razpravni dvorani ves čas glavne obravnave, ter da sodnica ni odredila, da priče odidejo na kraj, ki je zanje določen in čakajo, dokler ne bodo poklicane k zaslišanju, ni nobene podlage, saj je iz zapisnika razvidno, da so bile priče napotene v poseben prostor, da počakajo na poziv k zaslišanju. Navzoči zagovornik ugotovitvam zapisnika o poteku glavne obravnave ni oporekal. Ta glavna obravnava je bila preložena na nedoločen čas, med drugim zaradi zaslišanja policista. Glavna obravnava dne 24.1.1997 se je začela znova, na njej je bil zaslišan kot priča policist I.L., izpovedba prej zaslišane priče T.O. pa je bila prebrana s soglasjem strank. Očitana relativna bistvena kršitev določb postopka kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tako ni podana.

Prav tako Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana očitana kršitev določb postopka v zvezi s ponovno "otvoritvijo" že končane glavne obravnave. Glede na določbo 429. člena ZKP se v postopku pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe 430. do 444. člena tega zakona, za vprašanja, ki niso urejana v teh določbah, pa smiselno druge določbe tega zakona. V 1. odstavku 353. člena ZKP je določeno, da če sodišče med posvetovanjem ne spozna, da bi bilo treba za dopolnitev postopka ali razjasnitev posameznih vprašanj na novo začeti glavno obravnavo, izreče sodbo. V 1. odstavku 351. člena ZKP pa je določeno v zvezi s potekom glavne obravnave, da če senat po končanih izvajanjih strank ne spozna, da bi bilo treba izvesti še kakšne dokaze, naznani predsednik senata, da je glavna obravnava končana. Iz prej navedenega zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.9.1996 je razvidno, da je razpravljajoča sodnica po končani besedi strank sprejela sklep, da se glavna obravnava ponovno "otvori" in da se zaradi zaslišanja policista, ter pribave podatkov o višini pokojnine za obdolženko za zadnje trimesečje in podatkov o opisu kolesa z motorjem preloži na nedoločen čas. Na glavni obravnavi, ki se je začela znova dne 24.1.1997, je v zaključni besedi državni tožilec modificiral obtožbo v tem smislu, da je oškodovanec z desnim kolenom trčil v vrata, ki jih je oškodovanka odprla na svojem avtomobilu, s čimer je nadomeščena trditev v prvotni obtožbi, da je voznik mopeda zadel v vrata obsojenkinega avtomobila. V vodenju glavne obravnave 25.9.1996 sodnica ni kršila določb postopka, ko je glavno obravnavo ponovno začela zaradi dopolnitve postopka, kot je navedeno v prej citiranem sklepu. Vrhovno sodišče ugotavlja, po pregledu spisa, da za zaključek o zlorabi procesnih določb v škodo obsojenke, ki naj bi jo zagrešila razpravljajoča okrajna sodnica, ni nobene podlage. Zaradi povedanega uveljavljani razlog relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni podan.

Vložnik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi razlog kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bil v tem, da obsojenka ni storila ničesar napak, ker do trčenja nikakor ne bi prišlo, ko bi se na mopedu vozil le voznik, ne pa še sopotnik, ki na mopedu ne bi smel biti, ter tudi v primeru, da bi bila vožnja sopotnika dovoljena, nikakor ne bi smel sedeti z močno razkrečenimi nogami. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil v napadeni prvostopni sodbi na ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon pravilno uporabljen.

Nestrinjanje vložnika zahteve za varstvo zakonitosti z dejanskimi zaključki v prvostopni sodbi o vzrokih za nastanek prometne nesreče je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Očitek obsojenki v krivdoreku pravnomočne prvostopne sodbe, da je na avtomobilu odprla leva vrata v trenutku, ko je mimo avtomobila peljal voznik kolesa z motorjem T.O., pri tem pa se ni dovolj dobro prepričala, ali s svojim ravnanjem ne ogroža drugih udeležencev v prometu, to pa je imelo za posledico, da je v odprta vrata z desnim kolenom trčil sopotnik na kolesu z motorjem A.Š., ima vse znake kršitve 73. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in je glede na posledico - hudo telesno poškodbo oškodovanca - pravno pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Za drugačne pravne zaključke na ugotovljeno dejansko stanje ni nobene podlage. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljani razlog kršitve kazenskega zakona prav tako ni podan.

Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da očitane kršitve v obeh napadenih sodbah sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča niso podane, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.