Jedro

Če je starš izgubil življenje kot civilna oseba v okoliščinah vojaškega spopada, potem ne gre za smrt v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice, s katero je ta zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 18.6.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 26.11.2001, s katero bila zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-otrok starša ubitega v NOB. Odločitev tožene stranke temelji na dejanski ugotovitvi, da smrt tožničine matere ni bila posledica sodelovanja z NOB.

Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke, da glede na določbe 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN) tožnici uveljavljanega statusa ni mogoče priznati. Zakon priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omejuje le na tiste otroke, katerih starši so bili ubiti zaradi sodelovanja z NOB, ali so izgubili življenje v okoliščinah za priznanje žrtve vojnega nasilja ali so bili ubiti kot talci. Iz podatkov v spisih in iz samih izjav tožnice pa izhaja, da je tožničino mamo ubila mina (granata), ko je šla na bližnjo njivo, kar pomeni, da je njena smrt posledica nesrečnih okoliščin ob spopadu med partizani, Nemci in četniki.

Tožnica v pritožbi navaja, da je njena izjava o okoliščinah smrti njene matere resnična, za razliko od drugih upravičencev, ki so si dobili priče, ki so pričale tako, da so lahko smrt uveljavljali kot dokaz vojnega nasilja. Sama prič ni iskala, saj je menila, da je prejeta spomenica in napis na spomeniku zadosten dokaz. Če pa sodišče želi zaslišati priče, jih je pripravljena predlagati. Nadalje navaja, da bi rada vedela, kdo v K. je dal izjavo, da ni upravičena do odškodnine", saj gre očitno za osebno sovraštvo. Pozna namreč veliko ljudi, katerih svojci so umrli v različnih okoliščinah, pa je bilo njihovim zahtevkom ugodeno. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. V 8. odstavku 2. člena ZZVN, kot je veljal v času odločanja upravnih organov, je določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN ali je bil ubit kot talec.

Zakon kot pravnorelevantno okoliščino za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki ga uveljavlja tožnica, določa smrt enega od staršev, pri čemer pa je morala smrt nastopiti v okoliščinah, navedenih v citirani določbi ZZVN. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da glede na dejansko in pravno podlago niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj ni sporno, da je tožničina mati izgubila življenje kot civilna oseba v okoliščinah vojaškega spopada. Smrti v takih okoliščinah pa ni mogoče šteti za posledico udeležbe z NOB v smislu 8. odstavka 2. člena ZZVN, kakor tudi ne za smrt v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN.

Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da je bil upravičencem v podobnih okoliščinah že priznan status žrtve vojnega nasilja. Prav tako se tožnica ne more uspešno sklicevati na pomanjkljivosti in nepravilnosti v drugih upravnih postopkih, saj te niso predmet tega upravnega spora. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo slediti (sicer nekonkretiziranemu) predlogu po dodatnem zaslišanju prič, ker v pritožbenem postopku novih dokazov ni mogoče predlagati, ne da bi tožnica opravičila, zakaj jih ni predlagala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 71. člena ZUS).

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.