Jedro

Za obveznosti izbrisane družbe po navedenih določbah ZFPPod in ZGD odgovarjajo le tisti družbeniki, ki so imeli vpliv na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te družbe, in le zoper te je možno uvesti postopek prisilne izterjave davčnega dolga.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Glavnega urada, št. ... z dne 13.11.2001 se odpravi in zadeva vrne sedaj pristojnemu Ministrstvu za finance v ponoven postopek. 2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada A, št. ... z dne 5.6.2001, s katerim je naveden prvostopni organ zoper tožečo stranko uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v višini 2,581.620,40 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi v višini 5,281.713,60 SIT in s stroški sklepa o prisilni izterjavi v višini 1.000,00 SIT, iz osebnih prejemkov tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da skladno s 1. odstavkom 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l. RS, št. 54/99, 110/99 in 93/01-odl. US, v nadaljevanju ZFPPod) z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po tem zakonu gospodarska družba preneha. V tem primeru se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji podali izjavo z vsebino, določeno v 1. odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99 in 45/01, v nadaljevanju ZGD). Skladno z 2. odstavkom 394. člena ZGD lahko upniki uveljavljajo terjatve od družbenikov (izbrisanih gospodarskih družb po skrajšanem postopku brez likvidacije), ki so podali izjavo iz 1. odstavka tega člena, v enem letu po objavi izbrisa iz sodnega registra. Pri tem še tožena stranka navaja, da ima določba 4. odstavka 27. člena ZFPPod naravo pravne fikcije, saj se šteje, da so družbeniki družbe, izbrisane po ZFPPod, podali izjavo o prevzemu morebitnih neporavnanih obveznosti. Izbris družbe AAA d.o.o. na podlagi 35. člena ZFPPod je bil objavljen v Uradnem listu RS, dne 14.11.2000, kjer je kot ustanovitelj naveden tožnik. Skladno z 2. odstavkom 394. člena ZGD lahko tožena stranka kot upnik uveljavlja terjatve od tožnika kot družbenika, ki odgovarja za vse obveznosti družbe s svojim premoženjem. K sklepu o prisilni izterjavi je priložen seznam zaostalih obveznosti, št. ... z dne 22.5.2001, ki je kot izvršilni naslov naveden v prvostopnem sklepu in je izvršilni naslov po 44. členu Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP). V tem seznamu so navedene posamezne obveznosti z izvršilnimi naslovi, datumi izvršljivosti, zneski glavnice in zneski obresti, ki jih družba AAA d.o.o. ni plačala. V zavezi s pritožbenim ugovorom tožnika, da je dne 9.2.1994 izstopil iz navedene družbe, tožena stranka navaja, da ima na podlagi 8. člena Zakona o sodnem registru (Ur.l. RS, št. 13/94) vpis v sodni register učinek proti tretjim osebam od dneva vpisa dalje. Iz podatkov sodnega registra pa je razvidno, da je bil tožnik ob izbrisu družbe AAA d.o.o. vpisan kot njen družbenik. Spremembe družbenikov, na kar se sklicuje tožnik, ki niso bile vpisane v sodni register, so po mnenju tožene stranke proti tretjim osebam, torej tudi proti njej, brez pravnih učinkov, zaradi česar jih tožena stranka v tem postopku ne more upoštevati. Glede na določbo 46. člena ZDavP pa tožnik s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ne more izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Prav tako pa je tožena stranka zavrnila kot neutemeljene pritožbene ugovore glede zastaranja predmetnih terjatev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo podjetje AAA d.o.o. ustanovljeno po določbah Zakona o podjetjih z vložkom 115.375,00 SIT, vendar tožnik s tem podjetjem ni nikoli posloval. Tožnik je s spremembo Akta o ustanovitvi z dne 9.2.1994 spremenil družbeno pogodbo tako, da je iz družbe izstopil, lastništvo družbe pa je prenesel na novega družbenika AA. Podpis na tej pogodbi je tožnik overil pred sodiščem. V postopku registracije je bila sestavljena na to še posebna Pogodba o prenosu lastniškega deleža z dne 25.2.1994, overjena s strani odvetnika. S tem je po mnenju tožnika AA postal edini družbenik podjetja AAA d.o.o. in je po Pogodbi o prevzemu denarnih obveznosti z dne 25.2.1994 v družbo vložil dne 28.2.1004 znesek 1,240.000, 00 SIT in dne 9.5.1994 znesek 857.420,00 SIT. Pogodba o prenosu lastništva in vse ostale listine so bile sestavljene v tedaj predpisani obliki. Predlog za vpis sprememb v sodni register je vložil AA dne 9.6.1994, tožnik pa je šele v tem postopku ugotovil, da je bil ta predlog s sklepom registrskega sodišča, opr.št. ... z dne 5.10.1995 (pravnomočen dne 30.10.1995), zavržen, o čemer tožnik nikoli prej ni bil obveščen. Z družbo je tako posloval AA, ki je tudi imel žig podjetja z naslovom .... Tožnik sam pa je o spremembi akta o ustanovitvi obvestil RUJP- Izpostava A. Okrožno sodišče je sklep o začetku postopka izbrisa obravnavanega podjetja iz sodnega registra po uradni dolžnosti vročilo le AA. Ko je ta postal pravnomočen, je sodišče na njegovi podlagi izdalo še sklep o izbrisu podjetja iz sodnega registra dne 7.4.2000. S spremembo akta o ustanovitvi podjetja AAA d.o.o. z dne 9.2.1994 in s Pogodbo o prenosu lastniškega deleža je po mnenju tožnika prenehal njegov položaj družbenika v tem podjetju. Za veljavnost takega pravnega posla po veljavni zakonodaji in sodni praksi ni potreben vpis v sodni register. Izjemoma velja to le za konstitutivne akte, torej za samo ustanovitev družbe. Tudi pravna teorija in praksa priznavata obligacijsko pravne učinke takega pravnega posla že pred vpisom, podobno stališče pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VS12559 z dne 9.4.1997. Glede na navedeno tožnika ne morejo zadeti posledice ZFPPod. Tožena stranka se po mnenju tožnika pri tem neutemeljeno sklicuje na načelo javnosti podatkov in učinek vpisa po 8. členu Zakona o sodnem registru. To načelo namreč nima vpliva na veljavnost predmetnih pravnih aktov, ampak je s tem varovano le načelo dobrovernih tretjih, ki so zaupali v vpisane podatke. Tožnik pa je dokazal, da je o spremembi lastnika gospodarske družbe obvestil Službo družbenega knjigovodstva, torej pravno prednico tožene stranke in se tudi v smislu stališča Vrhovnega sodišča v dokumentu VS01971 z dne 7.12.1995 na te podatke, za katere ve da niso pravi, ne more sklicevati. Zato je po mnenju tožnika v tej zadevi ključno le vprašanje, ali je bil tožnik še družbenik podjetja AAA d.o.o. po datumu 9.2.1994, in ali je prenos lastništva družbe veljaven ali ne. Pri tem še tožnik navaja, da pri ugotavljanju višine obveznosti družbe ni sodeloval, niti mu ni bil vročen izvršilni naslov, upravni organ pa je na podlagi pravne fikcije zoper njega izvedel izvršilni postopek, v katerem mu ne dopusti ugovorov glede ugotovljene višine obveznosti, kar po njegovem mnenju predstavlja tudi kršitev 25. člena Ustave RS (kršitev pravice do pravnega sredstva proti odločbi, s katero je odločeno o njegovi obveznosti). Zato tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov Davčnega urada A, št. ... z dne 5.6.2001 odpravi. Prav tako naj odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku vrniti 9,231.228,00 SIT, ki jih je tožnik po prej citiranem prvostopnem sklepu nakazal dne 12.7.2001 na žiro račun Davčnega urada A, Izpostava A, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2001 dalje. Tožena stranka pa je tudi dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih, razvidnih iz izpodbijane odločbe, in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnika javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

K 1. točki izreka.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je davčni organ utemeljeno uvedel prisilno izterjavo dolga zoper tožnika zaradi neporavnanih davčnih obveznosti gospodarske družbe AAA d.o.o., ki je prenehala po skrajšanem postopku brez likvidacije in bila izbrisna iz sodnega registra (objava sklepa o izbrisu v Ur.l. RS dne 14.11.2000). Tožena stranka, kakor tudi prvostopni davčni organ, je namreč na podlagi podatka iz sodnega registra, da je tožnik družbenik izbrisane družbe, in na podlagi določb 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s 1. odstavkom istega člena in s 1. odstavkom 394. člena ZGD ter s tem povezanega inštituta "spregleda pravne osebnosti" tožnika štela kot družbenika, ki odgovarja s svojim premoženjem za neporavnane obveznosti družbe po njenem prenehanju.

Po določbi 27. člena ZFPPod se je štelo, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe, v primeru izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra po določbah ZFPPod, podali izjavo, do so plačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. V smislu navedenih določb ZFPPod in ZGD torej delničarji oziroma družbeniki solidarno odgovarjajo za obveznosti po 3. poglavju ZFPPod izbrisanih družb (ta solidarna odgovornost je po 6. odstavku 580. člena ZGD veljala tudi za delničarje oziroma družbenike družb, ki se niso v rokih uskladile z določbami ZGD).

Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (objavljeno v Ur.l. RS, št. 93/2002 dne 4.11.2002) razveljavilo 6. odstavek 580. člena ZGD ter 4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Navedeno torej pomeni, da za obveznosti izbrisane družbe po navedenih določbah ZFPPod in ZGD odgovarjajo le tisti družbeniki, ki so imeli vpliv na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te družbe.

Po določbi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur.l. RS, št. 15/94 in 64/01, v nadaljevanju ZUstS) lahko ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oziroma po preteku roka, ki ga določi ustavno sodišče. Po določbi 44. člena ZUstS pa se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker v obravnavani zadevi do datuma, ko je razveljavitev začela učinkovati (do 5.11.2002) še ni bilo pravnomočno odločeno in ker oba upravna akta (izpodbijana odločba in prvostopni sklep) temeljita na delno razveljavljenih določbah 4. in 5. člena ZFPPod, je z razveljavitvijo teh določb postala sporna pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba in sklep o uvedbi prisilne izterjave dolga.

Zato je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavke 60. člena ZUS).

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka glede na tožbene in tudi pritožbene ugovore in glede na citirano odločbo ustavnega sodišča glede pogojne razveljavitve določb 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod ter glede na presojo ustavnega sodišča v 57. točki obrazložitev te odločbe o deklarativnosti vpisa sprememb družbenika v sodni register ugotoviti ne samo to, ali je mogoče šteti tožnika kot družbenika, ki je imel vpliv na poslovanje podjetja AAA d.o.o., temveč tudi to, ali je tožnik sploh bil družbenik te družbe od 9.2.1994 dalje. Od presoje teh okoliščin in tožnikovih ugovorov ter listin, ki jih k temu prilaga, je namreč odvisno vprašanje, ali je tožnik dolžnik v predmetni izvršilni zadevi.

Glede na to, da je sodišče v predmetnem upravnem sporu le odpravilo izpodbijani akt, niso izpolnjeni pogoji 61. člena ZUS za odločanje o tožnikovem zahtevku za vračilo zneska 9,231.228,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2001 dalje. Takšen zahtevek bo po morebitni odpravi prvostopnega sklepa tožnik postavil pristojnem davčnemu organu.

K 2. točki izreka.

Ker je sodišče v konkretnem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).