Jedro

Tožnik z revizijskimi očitki odpira vprašanje (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je tožbo utemeljeval na pogodbi o opravljanju komercialnih del, na podlagi katere naj bi za toženca posredoval pri sklepanju poslov, toženec pa mu je poleg mesečnega plačila obljubil tudi provizijo od dejansko sklenjenih poslov. Za delo, ki ga je zanj opravil v obdobju od 1. 5. 1997 do 1. 11. 1997, je zahteval plačilo šest mesečnih plačil po 2.000 EUR in 5 % provizijo od v tem obdobju sklenjenih poslov, skupaj torej 8.500 EUR v tolarski protivrednosti, izračunani po srednjem tečaju Banke Slovenije za EUR na dan izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 1997 dalje do dneva plačila.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo pripravljalno vlogo tožnika z dne 16. 5. 2006, pripravljalno vlogo toženca z dne 22. 8. 2006 in pripravljalno vlogo tožnika z dne 4. 10. 2006 ter vse priloge k tem vlogam, s sodbo pa je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga ugoditev reviziji ter spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje. Revident ponavlja pritožbene navedbe, da je sodišče ravnalo napak, ko ni upoštevalo njegovih pripravljalnih vlog, saj je v njih zgolj odgovoril na (neresnične) navedbe, ki jih je na naroku 4. 4. 2006 podal toženčev zakoniti zastopnik. Ker je tožnik ravnal brez svoje krivde, so dejstva in dokazi, ki jih navaja v vlogah, pravočasni. Nižji sodišči sta mu s tem odvzeli možnost odgovoriti na navedbe toženca, zaradi česar sta kršili načeli kontradiktornosti in materialne resnice (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). Nadalje revizija sodišču druge stopnje očita kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pavšalno je zavrnilo navedbe pritožnika, da je bilo med strankama dogovorjeno mesečno plačilo v višini 2.000 DEM ter slepo sledilo argumentaciji toženca o neobstoju dogovora. Na kratko je povzelo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni pa se ukvarjalo z navedbami tožnika o tem, da ni imel namena delati ne kot trgovski potnik in ne brezplačno. Ni podvomilo v ugotovitev, da bi tožnik delal brezplačno oziroma da bi mu plačilo pripadlo šele po realizaciji posla. Za zaključek, da je s strani tožnika predložena pogodba ponarejena, ni imelo opore v dokazih. Sodišče ni obrazložilo, zakaj sledi izpovedbi toženčevega zakonitega zastopnika in navedbam toženke, ne pa navedbam in dokazom tožnika, ki po njegovem mnenju jasno kažejo na obstoj dogovora. Toženka je razpolagala s pogodbo, tožniku pa s silo preprečila dostop do njegove dokumentacije. Tožnik je namreč toženki uredil vrsto poslov, med drugim ji je priskrbel zastopstvo D. in posel s C., H., N. in M.. Ker so razlogi sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi ter v nasprotju z dokumentacijo v spisu, je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi uporabilo materialno pravo, saj na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče zaključiti, da gre za pogodbo o posredovanju. Šlo je za svojevrstno pogodbo o delu.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sklicevanje tožnika, da naj bi v (nedovoljenih) pripravljalnih vlogah zgolj odgovoril na izpovedbo toženkinega zakonitega zastopnika, ne drži in kot takšno ne more opravičiti njegovega prepoznega ravnanja. Kot je sodišče druge stopnje tožniku nazorno pojasnilo (peti odstavek na strani dve izpodbijane sodbe), je v teh vlogah prvič podal navedbe o konkretnih poslih, pri katerih naj bi posredoval, o obsegu teh poslov in točnem plačilu zanje, za te navedbe pa predlagal dokaze, čeprav je imel možnost te navedbe in dokaze podati že prej, bodisi sam bodisi na poziv sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva. V to se je z vpogledom v spisovno gradivo prepričalo tudi revizijsko sodišče, zato je zaključek o njihovi nedopustnosti pravilen, očitek bistvene kršitve pa neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bilo pravno razmerje med strankama sklenjeno in urejeno v pisni obliki. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili ustno pogodbo o sodelovanju, glede njene vsebine pa, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se bo tožnik pogajal z osebami za sklenitev določene pogodbe, toženka pa bo tožniku krila redne stroške in v primeru realizacije posla plačala provizijo. Prav tako je zaključilo, da mesečno plačilo v višini 2.000 DEM med strankama ni bilo dogovorjeno. Gre za dejanske ugotovitve, sprejete na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki jim je v okviru presoje pritožbenih razlogov pritrdilo sodišče druge stopnje (glej prvi odstavek na strani tri izpodbijane sodbe). Iz nazorne in obsežne obrazložitve izhaja, da se je le-to seznanilo s pritožbenimi navedbami tožnika, s katerimi je izpodbijal dejanske ugotovitve, ter da je nanje odgovorilo, zaradi česar očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. S preostalimi revizijskimi očitki tožnik odpira vprašanje (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi s tem zatrjuje procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotij med izvedenimi dokazi in listinsko dokumentacijo, ki pa je v tem primeru le navidezna, saj z očitki v resnici izpodbija s strani nižjih sodišč sprejeto dokazno oceno in se zavzema za drugačne dejanske ugotovitve, zlasti glede oblike in vsebine sklenjenega dogovora. V kontekstu slednjega je pritrditi materialnopravnemu zaključku sodišča druge stopnje, da sklenjen dogovor predstavlja pogodbo o posredovanju.

9. Ker je materialnopravni preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe pokazal, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je sodišče revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in s tem tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).