Jedro

Dejansko stanje: ali je zapustnica v visoki starosti (79 let) in prizadeta po možganski kapi (hroma po desni strani telesa) lahko razumela, da napravlja oporoko, svoje motive in pomen oporočnih odredb, ob tem da je oporoko tudi hotela napraviti.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po ugotovitvi, da pisna oporoka zapustnice L.Z., sestavljena dne 14. 9. 1993 pred pričami, ne predstavlja prave in resnične volje zapustnice L.Z. in je kot taka neveljavna. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi povrniti 250.035,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila in zatrjevala obstoj vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno presodilo posamezne dokaze in vse dokaze skupaj, ter pri tem tudi prihajalo samo s seboj v nasprotje. Sodišče je verjelo izpovedbi priče J.M., ki je soseda in prijateljica tožene stranke, čeprav je bila njena izpoved v nasprotju z izpovedbami drugih prič, še posebej z izpovedjo nepristranske priče T.M.. Namreč vse druge priče so bile edine v tem, da je bila zapustnica motorično toliko prizadeta, da ni mogla govoriti. Tudi priča M.Š. je opisala, kako je bila zapustnica odsotna, ko so overjali podpis pooblastila. Očitno je bila podobna situacija, ko je zapustnica podpisovala oporoko, in si je tožena stranka iz opreznosti pridobila potrdilo zdravnika o psihičnem stanju zapustnice. Dvomljivo je, če je zdravnik zapustnico res pregledal, ker sta izjavi zdravnika in toženca v nasprotju. Eden trdi, da je bil pregled opravljen na domu toženca, drugi pa, da je bil pregled v zdravstvenem domu.

Sodišče je med ostalim ugotovilo, da se je v kritičnem času obnašanje zapustnice spreminjalo pač glede na to, s kom je kontaktirala. Tako s tožnikom naj ne bi kontaktirala zaradi slabe vesti. Zakaj potem ni hotela kontaktirati s pričo T.M., ko je bila pri njej na obisku in je bila njena prijateljica. Ta priča je videla, kako v slabem stanju je bila zapustnica, fotografija, ki jo je priložil toženec, pa stanje prikazuje lažno. Dr. D. je jasno izpovedal, da bi lahko podal mnenje o razsodnosti zapustnice le, v kolikor bi jo preden je podpisala oporoko, nevrološko pregledal. Zato logično sledi dvom v mnenje izvedenca dr. P., ki je mnenje podal na podlagi listin, kartotek, izjav prič... Zato tožnik smatra, da bi se moralo sodišče pri odločanju o razsodnosti zapustnice prioritetno nasloniti na izjave nepristranskih prič, ki so nazorno opisale stanje zapustnice v kritičnem obdobju.

Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba ni utemeljena.

59.člen Zakona o dedovanju (ZD) pravi, da lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Sodišče prve stopnje je pri razsoji pravilno razlagalo, da so kriteriji za oporočno sposobnost blažji kot za splošno poslovno sposobnost. Oporočitelju se namreč ni treba podrobno ukvarjati s posledicami realizacije oporoke ali z različnimi pogodbenimi klavzulami. Ob sestavi oporoke je bila zapustnica v visoki starosti (79 let) in prizadeta po možganski kapi (hroma po desni strani telesa). Potrebno je bilo ugotoviti, ali je zapustnica v takšnih okoliščinah lahko razumela, da napravlja oporoko, razumela svoje motive in pomen oporočnih odredb, ob tem da je oporoko tudi hotela napraviti. Sodišče prve stopnje je razsodbo oprlo na izpoved oporočne priče, ki je opisala potek naprave oporoke in pri tem povedala, da je bila zapustnica tako prisebna, da je lahko oporočnim pričam povedala vse svoje podatke in izrecno izrazila željo, da njeno premoženje pripade S.; ter na mnenje izvedenca psihiatra, da je zapustnica tedaj kljub posledicam možganske kapi lahko slišala ali prebrala tekst oporoke, ga razumela in lahko dala svoj pristanek na napisano. Na podlagi teh dokazov je namreč ugotovilo, da je bila zapustnica ob podpisu oporoke sposobna za razsojanje.

Pritožba ni utemeljila trditve, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Razumljivo je, zakaj se je sodišče prve stopnje oprlo na omenjena dokaza. Izpoved oporočne priče je pomembna, ker gre za pričo, ki je edina od zaslišanih prič neposredno zaznala stanje zapustnice ob podpisu oporoke. Izvedenec psihiater je z vidika stroke izpoved oporočne priče potrdil. Za oporočno pričo je bilo poleg tega ugotovljeno, da je bila bolj ali manj v stalnem stiku z zapustnico - torej je njena stanja tudi poznala. Izpoved takšne priče ima gotovo večjo vrednost kakor izpoved ostalih prič, ki so v stik z zapustnico prišle dvakrat (ali celo enkrat) v vsem obdobju odkar je zapustnico prizadela kap. Iz spisovnega gradiva tudi ni razvidno nasprotje med izpovedjo toženca in lečečega zdravnika zapustnice. Oba sta izpovedala, da je zdravnik zapustnico pregledal na domu, le da je toženec še dodal, da je bilo potrdilo napisano v zdravstvenem domu. Z navedbo dejstva, da zapustnica ni hotela kontaktirati s pričo T.M., pritožba ne more izpodbiti razsodbe. Nemogoče je namreč na podlagi takšnega dejstva sklepati o nerazsodnosti tistega, ki ne kontaktira, če ob tem obstoji z izvedenskim mnenjem podprta ugotovitev, da je le-ta sicer zmožen kontaktiranja.

Sodišče druge stopnje ne more sprejeti ugovora pritožbe, da je izvedensko mnenje dvomljivo zaradi tega, ker izvedenec zapustnice ni pregledal neposredno pred podpisom oporoke. Ker je oporoka postala sporna po smrti zapustnice, svojega dela ni mogel opraviti drugače kakor na podlagi listin, kartotek in izjav prič.

Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni našlo nobene nepravilnosti, na katere pazi uradoma v skladu z določbo 2.odstavka 365.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99, zato je na podlagi določbe 368.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.