Jedro

V predmetni zadevi je tožnik v umiku navedel, da mu je tožena stranka plačala obveznost 5. 12. 2017 oziroma 5. 3. 2018, tožbo pa je umaknil 23. 3. 2018. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik tožbo umaknil takoj po delnem plačilu vtoževane terjatve v smislu določil 158. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, da se postopek ustavi. S posebnim sklepom je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 149,23 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka iz pritožbenega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v 3. točki obrazložitve navedlo, da je tožniku priznalo stroške skladno z Odvetniško tarifo. Glede na vrednost spornega predmeta je sodišče zmotno priznalo tožniku 200 točk za tožbo, saj bi tožniku pripadalo kvečjemu 100 točk. Prav tako je sodišče zmotno priznalo tožniku 150 točk za pripravljalno vlogo, saj bi mu kvečjemu na podlagi 2. točke tar. št. 15 lahko priznalo 75 točk. Sodišče v razlogih sklepa (2. točka obrazložitve) ne pojasnjuje, zakaj je za odločitev uporabilo 2. odstavek 154. člena ZPP in odločilo na podlagi uspeha strank v postopku. Sodišče se pravilno sklicuje na 158. člen ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, vendar odločitve ne opre na navedeno odločbo. Tožena stranka zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP in odločilo o stroških na podlagi uspeha strank. Tožnik je tožbo umaknil, zaradi česar bi mu moralo sodišče naložiti plačilo pravdnih stroškov. Tožena stranka meni, da je sodišče povsem napačno uporabilo materialno pravo. Iz sodne prakse izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka) v roku najkasneje 8 dni, dva dneva po izpolnitvi zahtevka. Tudi 29. člen ZDSS-1 določa, da lahko sodišče v sodbi naloži dejatev v 8 dnevnem roku za izpolnitev. Kvečjemu bi lahko trdili, da je pravočasno umaknjena tožba v roku 15 dni, saj je tudi za soglasje k umiku določen rok 15 dni (2. odstavek 188. člena ZPP). Tako se izkaže, da je tožba umaknjena prepozno in bi moralo sodišče celotne stroške nastale toženi stranki naložiti v plačilo tožeči stranki po prvem odstavku 158. člena ZPP. Zgolj podrejeno, če sodišče ne bi sledilo navedbam tožene stranke, slednja pojasnjuje, da je tožniku plačala dne 5. 12. 2017 znesek 58,42 EUR. Tožnik je dne 5. 12. 2017 na svoj transakcijski račun prejel navedeni znesek, prav tako je bil takrat seznanjen s plačilno listo za mesec november 2017. Tožnik je bil nedvomno dne 5. 12. 2017 seznanjen z delno izpolnitvijo zahtevka. Tožnik tožbe ni umaknil takoj po delni izpolnitvi oziroma od njegove seznanjenosti z delno izpolnitvijo, zato je na podlagi 158. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške. Tožnik je šele dne 23. 3. 2018 umaknil tožbo glede dela zahtevka, ki mu ga je tožena stranka plačala dne 5. 12. 2017 in tudi glede dela zahtevka v višini razlike do vtoževanega zneska (87,34 EUR - 58,42 EUR = 28,92 EUR). Sodišče je v 2. točki obrazložitve navedlo, da je tožena stranka uspela v višini 33,11 %. Ker sodišče svoje odločitve glede dela tožbenega zahtevka, ki ga tožena stranka ni izpolnila (28,92 EUR) in je tožnik umaknil tožbo, ni obrazložilo, je izpodbijani sklep obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep nima razlogov oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom, ali če sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani del sklepa nima, sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo, katere stroške postopka je kot potrebne priznalo tožniku s sklicevanjem na tarifno številko Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015).

6. Pritožba vsebinsko zatrjuje tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje tudi te kršitve ni zagrešilo, na ustrezen način se je opredelilo do vseh trditev tožene stranke, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva, tudi do trditev o tem, da je strošek prve pripravljalne vloge potreben strošek. Tožnik je v pripravljalni vlogi navajal dejstva, iz katerih je izhajal njegov vtoževani tožbeni zahtevek.

7. V predmetni zadevi je tožnik dne 23. 3. 2018 umaknil tožbo, vloženo 4. 2. 2016. Sodišče prve stopnje je posledično ustavilo postopek in s posebnim sklepom toženi stranki naložilo, da tožniku povrne potrebne stroške postopka v višini 149,23 EUR. Pritožba navaja, da je tožnik prepozno umaknil tožbo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da so bili stroški prve pripravljalne vloge tožnika potrebni stroški, saj meni, da ta vloga za postopek ni bila potrebna oziroma jo je sodišče previsoko vrednotilo. Tožena stranka s sklicevanjem na odločbe različnih sodišč skuša dokazati, da strošek prve pripravljalne vloge tožnika ni bil potreben strošek. Navedene odločbe se nanašajo v bistvenem delu na drugačna dejanska stanja, zato v predmetni zadevi ne pridejo v poštev. V predmetni zadevi je tožnik v umiku navedel, da mu je tožena stranka plačala obveznost 5. 12. 2017 oziroma 5. 3. 2018, tožbo pa je umaknil 23. 3. 2018. Navedeno niti ni bilo v postopku prerekano. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik tožbo umaknil takoj po delnem plačilu vtoževane terjatve v smislu določil 158. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila prva pripravljalna vloga tožnika za postopek potrebna, saj gre za pripravljalni spis, v katerem se tožnik vsebinsko opredeljuje do pravno pomembnih vprašanj v predmetnem individualnem delovnem sporu in ne gre zgolj za ponovitev tožbenih trditev. Tožnik je v navedenem pripravljalnem spisu predlagal tudi potrebne dokaze. Vse navedeno pomeni, da je bila prva pripravljalna vloga tožnika potrebna za postopek in mu tako ni mogoče odreči povrnitve stroškov za njeno sestavo.

8. Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno obrazložilo tudi priznanje stroška za umik tožbe in ga pravilno odmerilo v višini 50 točk. Navedlo je ustrezno pravno podlago, tj. 4. točko tarifne št. 19 OT. Zavzemanje tožene stranke, da bi se za umik tožbe priznalo manj kot 50 točk nagrade, je neutemeljeno, saj iz navedene tarifne številke izhaja, da je to najnižja postavka za sestavljanje vlog - za dokazne predloge in druge vloge. Glede na to še dodatna obrazložitev višine priznanega stroška ni potrebna. Tudi sicer pa je v sodni praksi uveljavljeno stališče o nižjem standardu obrazloženosti sklepa o stroških.

9. Sodišče je tako pravilno uporabilo tudi Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 2/2015) in sicer 200 točk za tožbo (1.a. točka tar. št. 15), 150 točk za pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 15), 50 točk za umik (3. točka tar. št. 39), skupaj 400 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša to 183,60 EUR, materialne stroške v višini 3,67 EUR, 22 % DDV in stroške sodne takse 36,00 EUR, skupaj 263,66 EUR. Glede na uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povračila 176,36 EUR. Tožena stranka je upravičena do povračila stroškov v višini 81,94 EUR in glede na uspeh v višini 27,13 EUR. Po pobotu stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 149,23 EUR, svoje stroške pa krije sama.

10. Druge pritožbene navedbe po oceni pritožbenega sodišča za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijanem delu (366. člen v povezavi z 2. točko 365. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.