Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti izdalo izpodbijano začasno odredbo, je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odst. 19. člena ZDSS.

Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve (zahteva za razveljavitev odredbe o začasnem opravljanju del v drugem organu v sestavi tožene stranke), zato je potrebno upoštevati tudi pogoje, določene v 272. členu ZIZ. Tožena stranka v odredbi za prerazporeditev ni navedla razloga za izdajo te odredbe in pravne podlage ni opredelila niti v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, temveč se je sklicevala na ZDDO, v pritožbi pa je citirala 30. člen ZDDO, ki opredeljuje razporejanje delavcev v državnih organih, istočasno pa je trdila, da je šlo za nujne potrebe delovnega procesa, za kar pa bi bila pravna podlaga v 31. a členu citiranega zakona in ne v 30. členu citiranega zakona. S takim ravnanjem je tožena stranka tožnici otežila uspešno uveljavljanje njenih pravic iz delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti, s katero je zadržalo začasno prerazporeditev tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v predmetni zadevi na podlagi določbe 1. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je do dokončne odločitve pri toženi stranki zadržalo izvajanje odredbe ministra v Uradu Republike Slovenije A., ki se nanaša na M. U. z dne 15.10.2002, zavrnilo pa je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče naložilo toženi stranki, da tožnici ne sme preprečevati prihoda na njeno delovno mesto tajnice direktorja na Uradu Republike Slovenije B. ter ji omogočiti dostop do njenih pogodb o zaposlitvi in ostalih osebnih stvari, ki se nahajajo na delovnem mestu.

Zoper izdano začasno odredbo se je pritožila tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma ga razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka meni, da očitek samovoljnega ravnanja ni utemeljen, saj bi šlo za tako ravnanje le v primeru očitnega protipravnega in samovoljnega ravnanja. Z odredbo ministrice pa je bilo, zaradi opravljanja nujnih nalog iz pristojnosti drugega organa v sestavi istega ministrstva, tožeči stranki naloženo opravljanje določenih nalog v Uradu Republike Slovenije A. od 21.10.2002, tožnica pa je ostala v delovnem razmerju tajnice v Uradu B. in zadržala plačo ter vse druge pravice iz delovnega razmerja. Ni pa šlo torej za razporeditev na delo v drug organ. Delo Uradu A. je bilo nujno potrebno in to delo ustreza stopnji tožničine izobrazbe ter njenemu znanju in zmožnostim, zato je bila izdana izpodbijana odredba. Tožena stranka zatrjuje, da je bila odredba izdana na podlagi določbe 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih, ki določa, da se razporejanje v teh organih izvaja na podlagi ugotovljenih delovnih potreb, zlasti pa, če je potrebno za izvršitev nalog državnega organa, za izboljšanje organizacije dela, za smotrnejšo razporeditev delavcev glede na njihovo znanje in usposobljenost, če se spremenijo pristojnosti državnega organa ali, če se ukine delovno mesto za katerega je delavec sklenil delovno razmerje. Neutemejen je tudi očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka o ugovoru ni odločila v roku dveh mesecev in da je s tem prekoračila razumen rok. Tožena stranka meni, da razumen rok ni prekoračen, razen tega pa 72. člen ZDDO ne določa roka, v katerem bi bilo potrebno odločiti o ugovoru. Molk organa, zaradi katerega je tožnica vložila tožbo, pa še ne pomeni samovoljnega ravnanja. Tožena stranka meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna in na podlagi predložene listinske dokumentacije zanjo ni bilo pravne podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti izdalo izpodbijano začasno odredbo in v mejah pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče preizkusilo le ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odst. 19. člena ZDSS. Po navedenem določilu izda sodišče začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda.

V predmetni zadevi je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve (zahteva za razveljavitev odredbe o začasnem opravljanju del v drugem organu v sestavi tožene stranke). Zato je pri izdaji začasne odredbe potrebno upoštevati tudi pogoje, ki jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami) v 272. členu. Po določbi 1. odst. ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter v skladu z 2. odst. ZIZ ena od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali, da je odredba potrebna, da se prepreči sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Iz navedenega izhaja, da je treba za izdajo začasne odredbe, četudi bi se ugotovilo, da gre za preprečitev samovoljnega ravnanja, upoštevati ali je predlagatelj izdaje začasne odredbe uspel dokazati, da njegova terjatev do nasprotne strani obstoji ali, da mu bo terjatev nastala.

Iz navedb tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe in iz pritožbe ter zlasti same odredbe z dne 15.10.2002 je mogoče zaključiti, da je tožnica izkazala obstoj terjatve. Tožena stranka namreč v odredbi z dne 15.10.2002 (priloga A 1) razen določbe 1. odst. 6. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/9, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97 in 38/99), ki določa pristojnost predstojnika, da izda odločbe, ki se nanašajo na uresničevanje pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, razen če zakon ne določa drugače, ni navedla nobenega pravnega razloga za izdajo izpodbijane odredbe. Tudi v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe tožena stranka ni opredelila pravne podlage, temveč se je sklicevala na ZDDO, v pritožbi pa je citirala 30. člen navedenega zakona, ki opredeljuje razporejanje delavcev v državnih organih, istočasno pa je trdila, da je šlo za nujne potrebe delovnega procesa, za kar pa bi bila pravna podlaga v 31. a členu citiranega zakona in ne v 30. členu. S takim ravnanjem pa je tožena stranka tožnici otežila uspešno uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja, ker ni točno opredeljeno, kaj je dejanska pravna podlaga za izdano odredbo. Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ker je po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo izvršitev odredbe ministra o začasni razporeditvi tožnice na opravljanje del v Urad A..

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.