Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v notranjem razmerju etažni lastniki odgovarjajo v višini solastninskih deležev (115. člen SPZ v zvezi z 68. členom SPZ), s tem, da so solidarno odgovorni za škodo, ki so jo povzročili skupaj (186. člena OZ).

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je rešetka na jašku manjkala vsaj eno leto, zato so solastniki opustili dolžno skrbnost pri vzdrževanju objekta in zemljišča, ki temu objektu pripada.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek v razmerju do prvo tožene stranke po podlagi utemeljen v deležu 12,67 %, zmanjšano za 350,00 EUR (I), v razmerju do drugo tožene stranke pa v celoti (II), odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo (III). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka padla v štiri metre globok jašek, ker ni bil pokrit z rešetkami. Jašek je nameščen na funkcionalnem zemljišču poslovne stavbe, ki je bila zgrajena leta 1991, katerega solastnik je tudi drugo tožena stranka, ki je skupaj z ostalimi lastniki poslovne stavbe opustila dolžnost vzdrževanja jaška. Drugo tožena stranka ima pri prvo toženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti, zato prvo tožena stranka odgovarja v obsegu, kot je njena odgovornosti določena s pogodbo o zavarovanju.

2. Prvo tožena stranka izpodbija 1. točko izreka vmesne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da razveljavi vmesno sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se v izogib ponavljanju sklicuje na pritožbene navedbe drugo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugo tožena stranka na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) pridobila pravico uporabe na parc. št. 4620/13, k. o. ..., na kateri leži jašek, ker naj bi bil ta del zemljišča nujno potreben za redno uporabo stavbe. Tega dejstva tožeča stranka v trditveni podlagi ni navajala. To zemljišče ni bilo nikoli določeno kot funkcionalno zemljišče k poslovni stavbi, ker takšna odločba ni bila izdana. Jašek, ki stoji na drugi parceli, ni del poslovne stavbe, zato zanj etažni lastniki ne odgovarjajo. Iz projektne dokumentacije za stavbo izhaja, da jašek ni del stavbe, saj na tlorisu ni narisan. Poslovna stavba je vpisana v kataster stavb in ima št. 4389 k. o. ... Med njenimi skupnimi ali posameznimi deli ni jaška, zato jašek ni sestavni del stavbe. Parc. št. 4620/13, k. o. ... ni v solasti etažnih lastnikov stavbe št. 4389. Kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka, bi bil varno prehoden, če ne bi neznani storilec odstranil del rešetk z jaška. Drugo tožena stranka ni mogla vedeti, niti ni mogla predvideti, da bo nekdo odstranil izjemno težke rešetke. Nihče od uporabnikov stavbe ni opazil, da bi rešetke manjkale, zato ni mogel ukrepati preventivno. Tožeča stranka ni ravnala s povprečno skrbnostjo, saj ni bila dovolj pozorna ob škodnem dogodku, glede na to, da je hodila v temi in pohodne površine ni poznala. Tožeča stranka v lokalu ni bila prvič, v lokal je prišla pri dnevni svetlobi, zato je vedela, kakšna je okolica lokala. V stavbi je deloval zgolj predmetni lokal. V kolikor bi tožeča stranka ravnala s povprečno skrbnostjo, ne bi hodila po površini, ki je bila slabo osvetljena in kjer se ni moglo videti tal. V lokal je prišla po ustaljeni poti, pri odhodu pa se je odločila za drugo neobičajno pot, ki temu ni bila namenjena. Povprečen skrben človek ponoči ne hodi po neznanih pohodnih površinah, ki se ne uporabljajo za dostop do objekta.

3. Drugo tožena stranka izpodbija 2. tč. izreka vmesne sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo lastništvo nepremičnine, na kateri se nahaja jašek, v katerega je padla tožeča stranka. Drugo tožena stranka ni solastnica nepremičnine parc. št. 4620/13 k.o. ... na kateri je jašek, kar je dokazala z zemljiškoknjižnim izpiskom. Sodišče se v sodbi ni opredelilo glede trditev drugo tožene stranke, da je stavba že vpisana v kataster stavb, s tem pa so opredeljeni njeni skupni in posamezni deli, med katerimi ni jaška, v katerega je padla tožnica. Vpis v kataster stavb je bil opravljen na podlagi elaborata. Stavba ne stoji na parc. št. 4620/13 k.o. ... Sodišče se zmotno sklicuje na navidezno solastnino in na sodno prakso ter na določbe ZVEtL-1. V tej zvezi ni bila izdana nobena odločba. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago, ker tožeča stranka ni zatrjevala, da je parcela, na kateri se nahaja jašek, pripadajoče zemljišče k stavbi. Tožeča stranka ni trdila, da je jašek splošni skupni del stavbe ali pripadajoče zemljišče. Tožeča stranka je zatrjevala, da je svetlobni jašek posamezni del stavbe, ki je v solasti drugo tožene stranke. Sodišče je zavzelo stališče, da teh trditev tožnica ni dokazala, spregledalo pa je, da je drugo tožena stranka predložila načrt, iz katerega izhaja, da jašek ni ne skupni ne posamezni del stavbe, zato drugotožena stranka ni bila dolžna vzdrževati svetlobnega jaška. Do elaborata, ki je bil podlaga za izdajo odločbe o vpisu stavbe v kataster stavb, s katerim je drugo tožena stranka dokazovala, da jašek ni ne posamezni, ne skupni del stavbe, se sodišče ni opredelilo. Sodišče se je oprlo na izpovedbo policista, ki je izpovedal, da je funkcionalna povezanost jaška s stavbo očitna. Toženi stranki sta navedli, da stavba ni bila vzdrževana. Te trditve se ne izključujejo s trditvijo, da rešetka ni manjkala daljše časovno obdobje. Dejstvo je, da nihče do škodnega dogodka ni padel v jašek, čeprav je bil lokal, v katerem je bila tožnica, odprt vsak dan. Drugo tožena stranka ni bila dolžna vsakodnevno pregledovati okolice objekta, ki ga sama ni uporabljala. Sodišče ni pojasnilo, kako pogosto bi morala drugo tožena stranka pregledovati okolico stavbe. Obstoj vzročne zveze ni izkazan. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil objekt zapuščen in ni bil vzdrževan, zato bi se vsak povprečno razumen človek izognil hoji sredi noči okrog takšnega objekta. Površina ni bila javna in ni bila namenjena prehodu. Tožeča stranka je ob prihodu v lokal videla, da okolica objekta ni vzdrževana. Tožnica bi morala oditi iz lokala po isti poti, kot je prišla v lokal. Ravnanje tožeče stranke je bilo neprevidno, kar izhaja že iz ugotovitve sodišča, da je rešetka manjkala eno leto. V tem času nihče ni padel v jašek, kar pomeni, da nihče ni hodil okoli objekta v popolni temi, zato je bilo ravnanje tožeče stranke neodgovorno.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je drugo tožena stranka solastnica poslovne stavbe M., ki še ni etažirana in ima v katastru oznako št. ...; - je poslovna stavba v lastnini lastnikov posebnih delov, ki pa še niso vknjiženi v zemljiško knjigo kot posebni deli v etažni lastnini; - je drugo tožena stranka lastnica vsaj enega poslovnega prostora v poslovni stavbi; - je imela drugo tožena stranka 9. 7. 2013 pri prvo toženi stranki sklenjeno zavarovanje svoje civilne odgovornosti; - je solastninski delež drugo tožene stranke na skupnih delih 12,75 % in da drugo tožena stranka odgovarja skladno s solastninskim deležem tožene stranke na skupnih delih, zmanjšano za odbitno franšizo v višini 350,00 EUR; - je tožnica 9. 7. 2013 pri hoji ob poslovni stavbi padla v jašek, globok štiri metre, ker ni bil pokrit z rešetkami in se pri tem telesno poškodovala; - je jašek nameščen na nepremičnini parc. št. 4620/13, k. o. ... in se dotika poslovne stavbe; - drugo tožena stranka ni zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine parc. št. 4620/13, k. o. ... in da ni bila izdana odločba, da ta nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi; - se jašek neposredno dotika stavbe in je sestavni del zemljišča, ki obkroža stavbo in ki predstavlja tlakovano ploščad ob stavbi, ki je del zaključene gradbene celote, ki je povezana s stavbo; - jašek ni imel rešetke vsaj eno leto pred škodnim dogodkom in da drugo tožena stranka ni pregledovala stanja okoli stavbe in ni opravila potrebnih vzdrževalnih del na jašku; - v okolici stavbe niso bila nameščena opozorila, da se stavbi ne sme približevati, ker ni vzdrževana oziroma da je hoja ob stavbi nevarna; - je tožeča stranka hodila ponoči in po poti, ki ni bila osvetljena; - je tožnica odšla iz lokala po drugi poti, kot je bila pot, po kateri je prišla v lokal; - tožnica pred padcem v jašek ni kadila oziroma ni govorila po telefonu: - je bila koncentracija alkohola pri tožnici približno enaka dovoljeni koncentraciji alkohola za voznike v cestnem prometu in da zato tožeča stranka ni bila zmanjšano sposobna za odzivanje v primerjavi z običajnim ravnanjem povprečnega pešca.

6. Sodišče ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih tožeča stranka ni navajala. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve vmesne sodbe navedlo pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri je tožeča stranka zatrjevala, da je jašek funkcionalno namenjen stavbi, zato bi ga morala drugo tožena stranka kot solastnica redno pregledovati in vzdrževati. Zatrjevala je še, da se jašek drži stavbe in zato služi njenemu namenu. Na podlagi te trditvene podlage, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je nepremičnina, kjer je nameščen jašek, funkcionalno povezana s stavbo, s tem, da je sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva opozorilo pravdne stranke, da bo sporno pravno vprašanje glede lastništva nepremičnine, na kateri se nahaja jašek, presojalo tudi na podlagi kriterijev, ki jih je vzpostavila sodna praksa na podlagi ZVEtL-1. Sodišče se je dokazno opredelilo in pri odločitvi upoštevalo dokumentacijo iz katastra stavb, kar izhaja tudi iz obrazložitve vmesne sodbe, zato so v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Razlogi v sodbi so podrobno, sistematično, pregledno in skrbno obrazloženi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejanskih in pravnih vprašanj, ki so podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Argumentacija sodišča je prepričljiva in popolna ter temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila poslovna stavba zgrajena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), s tem, da iz dokumentacije iz katastra stavb izhaja, da je bila stavba zgrajena leta 1991. Ugotovilo je še, da je bila na stavbi vzpostavljena t. i. dejanska etažna lastnina oziroma navidezna solastnina, saj ni sporno, da je poslovna stavba razdeljena na nevknjižene posebne dele. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev, da je drugo tožena stranka pridobila lastninskopravna upravičenja na zemljišču, kjer se nahaja tlakovana pot ob poslovni stavbi, kjer je tudi jašek, tako na podlagi gradnje na tujem zemljišču (glej 24. člen ZTLR in 25. člen ZTLR), kakor tudi na podlagi 43. člena ZVEtL-1.1 Gre namreč za zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe. Sodišče prve stopnje je v 30. - 32. tč. obrazložitve sodbe podrobno predstavilo dejanske okoliščine, ki so skladne z zakonskim dejanskim stanom iz ZTLR in ZVEtL-1 in na podlagi katerih so nastopili učinki pridobitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču v korist etažnih lastnikov stavbe v dejanski etažni lastnini. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo funkcionalno povezanost zemljišča s stavbo le na podlagi izjave policista. Te dejanske ugotovitve ne temeljijo le na izpovedbah tožnice in prič, marveč tudi na fotografijah, iz katerih izhaja, da se svetlobni jašek dotika stene poslovne stavbe. S komunalnega vidika je jašek njen sestavni del, hkrati pa je umeščen v okviru tlakovane ploščadi, ki je funkcionalno povezana s stavbo, kar pomeni, da gre za del zaključene gradbene celote. Toženi stranki nista trdili, še manj pa dokazali, da jašek ni namenjen uporabi stavbe. Toženi stranki tudi nista zatrjevali, čeprav ju je sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva na to opozorilo, da so sedanji zemljiškoknjižni lastniki nepremičnine, ki predstavlja pripadajoče zemljišče, pridobili lastninsko pravico na dobroveren način. Odločba o priznanju (določitvi) funkcionalnega zemljišča ima le subsidiarni značaj, kot je to toženima strankama že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zato niso relevantne pritožbene navedbe, da za poslovno stavbo odločba o priznanju pripadajočega zemljišča (še) ni bila izdana.

9. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je jašek del nepremičnine, ki je pripadajoče zemljišče k stavbi, tudi niso relevantne trditve tožeče stranke, da je jašek posebni del poslovnega prostora, ki je v lasti drugo tožene stranke, s tem, da je sodišče prve stopnje te trditve tožeče stranke zavrnilo kot nedokazane.2

10. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v notranjem razmerju etažni lastniki odgovarjajo v višini solastninskih deležev (115. člen SPZ v zvezi z 68. členom SPZ), s tem, da so solidarno odgovorni za škodo, ki so jo povzročili skupaj (186. člena OZ).

11. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da se navedbe toženih strank medsebojno nasprotujejo. Toženi stranki sta zatrjevali, da rešetka na jašku ni manjkala daljše časovno obdobje, kar pomeni, da so lastniki stavbe redno pregledovali stanje stavbe oziroma njene okolice, hkrati pa sta zatrjevali, da je bil objekt prazen in nevzdrževan ter neprimeren za hojo. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je rešetka manjkala vsaj eno leto, zato so solastniki opustili dolžno skrbnost pri vzdrževanju objekta in zemljišča, ki temu objektu pripada.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP utemeljeno sledilo izpovedbam tožnice in prič in ne opisu škodnega dogodka iz policijskega poročila. Prepričljivo je bilo dokazano, iz katerih razlogov je tožnica zapustila lokal skupaj s prijateljico in zakaj sta izbrali pot ob stavbi, kjer se je nahajal tudi jašek. Nobenega razloga ni bilo, da bi tožeča stranka lahko sklepala oziroma pričakovala, da je izbira poti neprimerna oziroma da bi morala izbrati pot, po kateri je prišla v lokal, kot to toženi stranki v pritožbah očitata tožeči stranki, s tem, ko zatrjujeta, da je tožeča stranka že pred vstopom v lokal lahko opazila, da poslovna stavba ni vseljena in ni vzdrževana. Hoja ponoči na neosvetljenih delih ob stavbi, v kateri je gostinski lokal, zagotovo ni neprimerna, še posebej iz razloga, ker ni bilo nobene označbe, ki bi opozarjala na nevarnost hoje ob stavbi oziroma ki bi prepovedovala hojo po poti, ki jo je izbrala tožnica. Tudi količina alkohola pri tožnici ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom oziroma ni soprispeval k škodnemu dogodku, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, ob upoštevanju tudi ugotovitev izvedenca.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 Podrobneje glej povzete zakonske določbe iz ZTLR in ZVEtl-1 ter Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v 29. - 31. tč. obrazložitve vmesne sodbe. 2 Glej 34. tč. obrazložitve vmesne sodbe.