Jedro

Če je sodišče obsojencu (v izogib zavlačevanju postopka) za zagovornika po uradni dolžnosti postavilo istega odvetnika, ki je zagovarjal tudi druge obdolžence v drugih povezanih kazenskih postopkih, ni kršilo interesov obrambe, saj je bil postopek zoper soobdolžence, ki je bil izločen, takrat že končan, na narokih za glavno obravnavo (razen na dveh) pa je bila navzoča tudi s strani obsojenca pooblaščena zagovornica.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.D. je dolžan plačati 1500 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu D.D. zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem odstavku 311. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo štirih let, odvzeta sta mu bila dva prenosna telefonska aparata ter skica in načrt ulic.

Zoper sodbi je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v smislu 3. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena in po drugem odstavku istega člena ZKP v zvezi s 17. členom ZKP ter kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu, do pravičnega sodnega varstva po 23. členu in do pritožbe po 25. členu Ustave ter pravnih jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navaja, da v izreku sodbe izvršitveno dejanje spravljanja ljudi v združbi in iz koristoljubnosti ni konkretno opisano, ampak samo na abstrakten način in v pogojniku, kaj naj bi bil obsojenec storil. Trdi, da ni jasno, po kateri obtožnici je bil obsojen: sodba v uvodu navaja obtožnico Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve z dne 1.12.2004, ki je bila večkrat spremenjena, na glavni obravnavi dne 6.12.2005 pa je državni tožilec ustno na zapisnik vložil novo obtožnico, katere kopija je bila obsojencu vročena na tej glavni obravnavi, čeprav se opisa dejanja bistveno razlikujeta. S tem je bil obsojenec prikrajšan za pravico do ugovora zoper obtožbo in za pravico, da bi bil seznanjen z zagovori sostorilcev po novi obtožbi. Sodišče je obsojencu postavilo zagovornico K.P., čeprav je zagovarjala tudi S.T., ki je bila obtožena z isto obtožnico z dne 10.5.2005 kot sostorilka in članica iste združbe kot obsojenec. V nasprotju z 68. členom ZKP je vsem trem soobtožencem postavilo to zagovornico, čeprav so že vsi imeli pooblaščene zagovornike. Sodišče prve stopnje ni ocenilo zagovora, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje zadostno utemeljilo svojo odločitev. M.X. in B.S. nista bila zaslišana o njunih prestreženih telefonskih pogovorih, obsojencu pa ni bilo omogočeno, da se z njima sooči, zato sodišče ne bi smelo opreti sodbe na te razgovore. Sodba se tudi ne bi smela opirati na izpovedbo B.S. na glavni obravnavi dne 31.1.2006, ker sodba zoper njega takrat še ni bila pravnomočna in ni jasno, ali je bil zaslišan kot priča ali kot obdolženec in temu statusu ustrezno poučen o pravicah. Sodišče v nasprotju s 17. členom ZKP ni ugotavljalo, ali se je obsojenec s kom dogovarjal za kaznivo dejanje, ali je sprejel prebežnike, kdaj, kje in koga; ali je poskrbel za njihovo nastanitev; ali je koga spravil čez mejo, kdaj in kje oziroma, ali je za tako ravnanje od koga izvedel; ali je sprejel denar, od koga, koliko in za kaj, čeprav bi ugotavljanje teh okoliščin koristilo obsojencu. Sodišče je neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič, ki bi potrdile zagovor o okoliščinah prevzema in predaje pisma, uporabe obsojenčevega telefona in znanstva med obsojenčevima sinovoma in soobdolženci ter za odreditev izvedenstva za identifikacijo glasov udeležencev prestreženih telefonskih pogovorov. Ker sodišče ni zaslišalo soobdolžencev in drugih članov združbe in obsojencu ni omogočilo, da se sooči z njimi, je kršilo njegove pravice do obrambe. Sodbi se opirata na izpovedbi A.Š. in B.U., čeprav sta priči nezanesljivi in njuni izpovedbi v nasprotju z drugimi dokazi. Z nobenim dokazom ni potrjena povezava obsojenca z osebami, ki so bile v Š. avtu, ko ga je policija v P. ustavila. Na glavni obravnavi dne 24.1.2006 je sodišče kljub nasprotovanju obsojenca prebralo zapisnik o zaslišanju M.X. pred vložitvijo nove obtožnice in je tako onemogočilo obsojencu soočenje z njim o novi obtožbi. Obsojenec dejanja ni storil naklepoma, saj ni bil seznanjen z morebitnimi načrti in dogovori drugih, ampak je samo prenesel ovojnico, katere vsebine ni poznal, od U. do M.X., v ovojnici pa ni bil denar, kot se zmotno trdi v sodbi, kar bi lahko potrdila M.S., katere zaslišanje je sodišče brez obrazložitve zavrnilo. Trdi tudi, da ni nobenega dokaza, da se je obsojenec družil s soobdolženci, se dogovarjal z njimi za kaznivo dejanje in ga organiziral oziroma bistveno pripomogel k njegovi izvršitvi. Obsojenec ovojnice n i prenesel zaradi koristoljubja in drugačna ugotovitev sodišča ni utemeljena in tudi ni obrazložena. Sodba tudi ni obrazložila ugotovitve, da je obsojenec vedel za obstoj združbe. Opira se na dokaze, ki niso bili izvedeni v tem postopku, ampak v kazenskem postopku zoper B.S. in F.K. s soobtoženci. Že v predkazenskem postopku je prišlo do zmešnjave, ali je D. priimek ali ime, ki se je prenesla v kasnejše faze, kar je obsojencu škodovalo. B.S. je na glavni obravnavi pojasnil, da se v telefonskem pogovoru omenjeni D. nanaša na obsojenčevega sina, ne pa na obsojenca. Sodišče druge stopnje ni presodile pritožbene navedbe, da so telefon, s katerega so bili prestreženi pogovori, uporabljali poleg obsojenca tudi drugi člani družine in njegova zunajzakonska partnerka M.S. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da je državni tožilec zaradi izločitve kazenskega postopka zoper obsojenca iz kazenskega postopka zoper druge soobtožence dne 6.12.2005 na glavni obravnavi prilagodil opis kaznivega dejanja temu procesnemu dejstvu. Dne 22.2.2006 je podrobno pojasnil razloge za to spremembo. Obtožba navaja čas in način storitve, obsojenčevo prenašanje denarja, njegovo vlogo v združbi in vsa ta odločilna dejstva so v sodbi ustrezno obrazložena. Sodišče je obsojencu postavilo zagovornico, ta je kasneje pooblastil še drugo, sodišče pa ni razrešilo postavljene zagovornice, da je obsojencu preprečilo zavlačevanje postopka, s tem pa ni prišlo do kolizije interesov v obsojenčevi obrambi. V navzočnosti B.S. sicer ni reproduciralo prestreženega telefonskega pogovora med njim in M.X., ker je ta dokaz že izvedlo prej in zato ni kršilo postopka. Kazenski postopek zoper to pričo je bil že pravnomočno končan in je bil torej lahko zaslišan kot priča v postopku zoper obsojenca. Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, ker so bili predlagani dokazi nepotrebni, svojo odločitev pa je tudi obrazložilo. Navedbe zahteve o tem, da obsojenčev naklep ni dokazan, pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen zagovornici, ki se o njem ni izjavila, osebna vročitev poštne pošiljke obsojencu pa ni uspela, ker je kljub obvestilom dne 12. in 14.7. 2008 ni prevzel in je bila vrnjena sodišču z opombo, da je na naslovu, kjer je živel, neznan. Obsojenec preselitve in spremembe naslova sodišču ni sporočil. Zahteva zagovornice obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da morajo biti kršitve tako določno navedene in obrazložene, da jih je mogoče preizkusiti.

Stališče zahteve, da je bil kazenski zakon kršen na način po 3. točki 372. člena ZKP, ker opis obsojenčevega dejanja v izreku sodbe ni konkretiziral vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, ampak je le prepisal zakonske znake (delovanje v združbi in koristoljubni motiv), je napačno. Po 3. točki 372. člena ZKP gre za kršitev kazenskega zakona, kadar sodišče krši določbe KZ o izključitvi kazenskega pregona, zlasti zaradi zastaranja, amnestije, pomilostitve ali prepovedi ponovnega sojenja o že razsojeni stvari. Razlogi v zahtevi ne utemeljujejo nobene od teh ali kakšnih drugih okoliščin, zaradi katerih kazenski pregon ne bi bil dopusten. V bistvu bi lahko ti razlogi, če bi obstajali, utemeljevali bistveno napako sodbe v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv ali če nasprotuje sam sebi. Toda opis v izreku sodbe navaja, da je obsojenec dejanje storil skupaj s tremi znanimi in imenovanimi člani združbe z določeno vlogo in nalogami v njej ter drugimi neznanimi člani, da je za udeležbo pri ilegalnem spravljanju tujcev čez državno mejo in ozemlje Slovenije, to je za prevoz in nastanitev, sprejel najmanj 1200 EUR in jih predal M.X. S pogojnim glagolskim načinom je opisan namen in načrt obsojenca (ter članov združbe in tujcev), namreč, da bi tujce „izven mejnih prehodov odpeljali v G., dne 4.6.2002 pa jih je iz M. proti Italiji, kamor naj bi tujci prišli ilegalno ... „. Tak opis načrtovanega dejanja ni ne pomanjkljiv ne nerazumljiv.

Kazenski zakon naj bi bil kršen tudi v vprašanju, ali „so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja glede na to ..., da je jasno razvidno, da naklepa pri obtoženem ni bilo“ (drugi in tretji odstavek na sedmi strani zahteve), ker da se obsojenec ni zavedal vsebine ovojnice, ki jo je prenesel M.X. S temi razlogi zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa zatrjevano kršitev kazenskega zakona.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na prestrežene telefonske pogovore, čeprav udeleženci pogovorov niso bili zaslišani in zato ni bilo preverjeno, kdo so bili; na izpovedbo B.S. kot priče, čeprav je bil soobtoženec; in na dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku zoper B.S. in F.K., ne pa v postopku zoper obsojenca.

Po določbah 8. točke prvega odstavka 371. člena gre za bistveno kršitev postopka, če se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne sme opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Stališče zahteve, da se sodba ne sme opirati na prikrito prestrežene telefonske pogovore, ker udeleženci pogovorov niso bili zaslišani, je zmotno. Telefonski pogovori niso bili prestreženi nezakonito ali s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in tega zahteva tudi ne trdi. Zahteva v bistvu utemeljuje nezanesljivost teh dokazov zaradi nepreverjene avtentičnosti, kar pa ne predstavlja kršitve postopka, ampak posega na področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Na glavni obravnavi dne 6.12.2005 je obsojenec predlagal, da se zasliši B.S. (poleg zaslišanja vseh štirinajstih obtožencev v obtožnici skupine državnih tožilcev za posebne zadeve in policista B.U.). Sodišče je na isti glavni obravnavi predlog za zaslišanje B.S. zavrnilo z obrazložitvijo, da kazenski postopek zoper njega še ni bil končan. Na glavni obravnavi dne 24.1.2006 je obsojenec vztrajal, da se zasliši B.S., njegov predlog je sodišče sprejelo z obrazložitvijo, da je kazenski postopek zoper S. pravnomočno končan s sodbo istega sodišča, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 4.1.2006. Na glavni obravnavi dne 31.1.2006 je predsednica senata izročila B.S. pred njegovim zaslišanjem kot priče, ki je bil priveden s prestajanja izrečene kazni zapora, prevod omenjenih pravnomočnih sodb. Zaradi tega je zagovornica nasprotovala, da se S. zasliši kot pričo, ker da je pravnomočnost sodb zmotno ugotovljena. To stališče zagovornica ponavlja tudi v zahtevi. S temi razlogi zahteva izpodbija pravilnost ugotovitve izpodbijanih sodb o procesno relevantni okoliščini, namreč, da je bil kazenski postopek zoper B.S. pravnomočno končan, ne pa kršitev konkretne določbe ZKP, zaradi katere naj bi bila izpovedba B.S. nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati. Očitno pa je tudi, da je sodišče dne 31.1.2006 pravilno ugotovilo pravnomočnost sodb; na pritožbeni seji dne 4.1.2006 je bil obsojenec namreč navzoč, kot to izhaja iz uvoda sodbe sodišča druge stopnje in je bil v času zaslišanja že na prestajanju izrečene kazni dveh let zapora.

Trditev, da se sodba opira na dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku zoper B.S. in F.K. je tako nedoločna, da se je ne da preizkusiti, saj ne pove, katere dokaze ima v mislih in v katerem delu se sodbi opirata nanje. Sodba sodišča prve stopnje v petem odstavku na četrti strani sicer trdi, da je kaznivo dejanje obsojencu dokazano tudi „na podlagi posnetih telefonskih pogovorov ter z dokazi, ki so bili izvedeni v ločenih kazenskih postopkih zoper B.S. in F.K.“, vendar pa je iz podatkov o izvedenih dokazov v drugem odstavku na isti strani sodbe, iz zapisnikov o glavni obravnavi ter iz analize dokazov v sodbi povsem jasno, da se sodba opira samo na dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku zoper obsojenca, čeprav so bili pred tem uporabljeni tudi v kazenskih postopkih zoper B.S. in F.K. ter soobtožence.

Da se sodba opira le na dokaze, izvedene v kazenskem postopku zoper obsojenca je razvidno iz navedb, katere dokaze je izvedlo v tem postopku (drugi in tretji odstavek na četrti strani sodbe) in da je le na te dokaze oprlo odločitev (četrti odstavek na isti strani sodbe).

Stališče zahteve, da je sodišče s postavitvijo zagovornice odvetnice K.P. najprej vsem trem obtožencem, nato pa samo obsojencu, v škodo obsojenca kršilo 68. člen ZKP, s čimer naj bi bil (najbrž, ker zahteva tega ne uveljavlja) bistveno kršen postopek v smislu 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni pravilno. Po določbah prvega odstavka 68. člena ZKP v isti kazenski zadevi isti zagovornik ne sme zagovarjati več kot enega obtoženca. V obravnavani zadevi je bil postopek po obtožbi, vloženi zoper obsojenca in B.S. združen s postopkom zoper M.X., ki je bil pred tem izločen iz kazenskega postopka zoper petnajst obtožencev (ne pa tudi obsojenca) pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu zaradi nedosegljivosti tega obtoženca, ki je bil na begu. V tem kazenskem postopku je bila obtožena tudi S.T., ki jo je zagovarjala K.P. Kaznivo dejanje S.T. ni bilo v nikakršni povezavi z dejanjem obsojenega D.D.; udeležba pri slednjem se zatrjuje le M.X., B.S. in A.Š. ter neidentificiranim članom združbe. Sodišče je obsojencu postavilo zagovornico, ki je bila v tej zadevi navzoča pri vseh procesnih dejanjih do konca glavne obravnave, tudi na naroku dne 6.12.2005, ko se dokazi sploh niso izvajali, in 17.1.2006, ko je sodišče reproduciralo sedem prestreženih telefonskih pogovorov, ker je obsojenec dne 4.10.2005 odpovedal pooblastilo vložnici zahteve. Že na naroku dne 24.1.2006 pa je kot pooblaščena zagovornica bila navzoča tudi vložnica zahteve. Kazenski postopek zoper S.T. je bil že končan, ko je sodišče postavilo K.P. za obsojenčevo zagovornico. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper S.T. že pravnomočno končan, ko je K.P. začela zagovarjati obsojenca, da obsojenec ni bil udeležen v njem in ob upoštevanju vsebine dokazov, ki so bili izvedeni v njeni navzočnosti ter, da je bila na narokih za glavno obravnavo, razen na dveh, navzoča tudi pooblaščena zagovornica, Vrhovno sodišče šteje, da postavitev odvetnice K.P. za obsojenčevo zagovornico ni bila v navzkrižju z obsojenčevimi pravicami in interesi obrambe. Zahteva tudi navaja, da je sodišče K.P. za zagovornico vsem trem soobtožencem, to je obsojencu, M.X. in B.S., te navedbe pa ni mogoče preskusiti, ker ne pove, s katerim aktom naj bi bila postavljena in kakšna je bila vsebina tega akta, saj takega akta v spisih, ki jih je prejelo Vrhovno sodišče k zahtevi za varstvo zakonitosti ni.

Z navedbami, da iz sodbe ni jasno, katera obtožnica je bila podlaga zanjo, da sodba nima razlogov o oceni zagovora, zlasti tudi o obsojenčevem koristoljubnem motivu in njegovi zavesti, da obstaja hudodelska družba, o njegovem sodelovanju o spravljanju ljudi čez mejo, o statusu zaslišanega B.S. in o zavrnitvi predloga za zaslišanje M.S., zahteva uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, toda neutemeljeno.

Za kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP gre, če sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so razlogi o njih nejasni ali so si v precejšnji meri v nasprotju. Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in na druge odločitve sodišča v zvezi z njo (tretji odstavek do osmega odstavka 364. člena ZKP).

Podatek o tem, katero obtožnico (če bi bilo v resnici zoper istega obtoženca zaradi istega dejanja vloženih več obtožnic) je sodišče vzelo za podlago svoje sodbe, ni vprašanje o odločilnem dejstvu v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa očitek v obravnavani zadevi tudi ni na mestu: v uvodu sodbe je obtožnica jasno identificirana z imenom vložnika, datumom in opravilno številko, vsebinsko pa z opisom v izreku sodbe, ki je prevzet iz obtožnice in njenih poznejših sprememb vključno s tisto, ki jo vsebuje integralno besedilo v zapisniku na glavni obravnavi dne 6.12.2005. Ta sprememba ni nova obtožnica, ampak vsebuje takšne prilagoditve, ki so bile potrebne zaradi izločitev postopkov zoper soobtožena B.S. in M.X. Zastopnik obtožbe je te spremembe pojasnil na glavni obravnavi dne 22.2.2006. Obsojenec je tedaj izjavil, da spremenjeno obtožbo razume, z zagovornico nista odgovorila nanjo, izjavil je, da se na tem naroku ne bo zagovarjal, ker da je obtožnica zanj sramota. Enake pritožbene navedbe kot v zahtevi glede tega vprašanja je pritožbeno sodišče zavrnilo in obrazložilo v zadnjem odstavku na tretji strani in na prvem odstavku na naslednji strani svoje sodbe. Zahteva zgolj ponavlja svoje mnenje ne da bi argumentirano izpodbijala zakonitost presoje pritožbenega sodišča in tudi zato zahteva v tem delu ne more biti uspešna. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da obsojenčeve zakonite pravice do obrambe s spremembo obtožnice niso bile kršene; ZKP ne predvideva ugovornega postopka zoper spremembe obtožnice in iz sodbe je povsem jasno, katero obtožnico je sodišče obravnavalo kot podlago za sodbo, zato obsojencu niso bile kratene nikakršne pravice, ki mu gredo po zakonu.

Sodba primerno natančno in podrobno povzema zagovor v drugem odstavku na tretji strani in prvem odstavku na četrti strani. Sklep sodišča o dokazanosti kaznivega dejanja se opira tudi na zagovor obsojenca (četrti in peti odstavek na četrti strani sodbe), o tem da je bil uporabnik telefonske številke, s katere so bili prestreženi telefonski pogovori (zadnji odstavek na četrti in peti strani ter prvi odstavek na šesti strani) in okoliščine prenašanja ovojnice (četrti odstavek na šesti strani). Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov vsebuje sodba sodišča prve stopnje v tretjem in četrtem odstavku na sedmi strani.

Razlogi o tem, zakaj sodišče ni sprejelo drugih delov zagovora, so v četrtem in petem odstavku na šesti strani, prvem in drugem odstavku na sedmi strani ter v drugih delih obrazložitve, kjer sodba utemeljuje obstoj odločilnih okoliščin, čeprav jih je obsojenec zanikal. Tako ima sodba tudi razloge o obsojenčevi udeležbi pri protipravnem spravljanju ljudi čez državno mejo, ki jo ugotavlja na podlagi prestreženih telefonskih pogovorov med M.X. in B.S. (zadnji odstavek na peti strani ter prvi in tretji odstavek na šesti strani), med obsojencem in M.X. (četrti, peti in šesti odstavek na peti strani), izpovedbe B.S. (drugi odstavek na šesti strani), A.Š. in B.U. (prvi do sedmi odstavek na peti strani) ter zagovora M.X. O obstoju združbe in obsojenčevem koristoljubnem motivu ima sodba razloge v petem in šestem odstavku na sedmi strani ter prvem odstavku na osmi strani. V drugem odstavku na šesti strani sodbe je sodišče pojasnilo, da je B.S. zaslišalo kot pričo, kar pa je bilo sicer razjasnjeno že na glavni obravnavi 31.1.2006. Razloge za zavrnitev predloga za zaslišanje M.S. sodba vsebuje v četrtem odstavku na sedmi strani.

Zahteva torej neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Enako kršitev postopka uveljavlja tudi v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje, ker da nima razlogov o stališču do pritožbene navedbe, da so obsojenčev telefon uporabljali tudi drugi člani njegove družine. Če sodišče ne presodi relevantnih pritožbenih navedb načeloma ne zagreši bistvene kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, da mora pritožbeno sodišče presoditi vse relevantne pritožbene navedbe, kršitev te določbe pa je bistvenega pomena samo, če vpliva na zakonitost sodbe (kršitev postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje se ni izrecno opredelilo do pritožbene navedbe, da so prenosni telefon, s katerega je bil prestrežen obsojenčev pogovor z M.X., uporabljali tudi drugi člani družine, vendar pa ta opustitev ni vplivala in ni mogla vplivati na pravilnost odločitve sodišča druge stopnje. Sodba sodišča prve stopnje se opira na točno določen pogovor med obsojencem in M.X. Pritožba ni zatrjevala (in tudi obsojenec ne v zagovoru), da obsojenec ni bil udeleženec tega pogovora, zato tudi uporabljanje obsojenčevih družinskih članov tega telefona, tudi če bi bilo dokazano, ne bi moglo vplivati na drugačno dokazno oceno in relevantni sklep o tem, da je bil obsojenec udeleženec tega telefonskega pogovora z M.X. Sodišče naj bi po navedbah zahteve kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker mu ni omogočilo, da se sooči z B.S. in M.X. v zvezi s prestreženimi telefonskimi pogovori med njimi in ker v nasprotju s 17. členom ZKP ni izvajalo dokazov v korist obsojenca (ni zaslišalo predlaganih prič o okoliščinah prevzema in predaje ovojnice z denarjem, ali so poleg obsojenca tudi drugi uporabljali njegov telefon in o znanstvu obsojenčevih sinov s člani združbe, ni postavilo izvedenca za prepoznavo glasov, ni zaslišalo vseh sostorilcev in članov združbe o tem, ali poznajo obsojenca in mu ni omogočilo soočenja z njimi). Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo B.S. in obramba je takrat predlagala reprodukcijo določenega prestreženega telefonskega pogovora med njim in M.X. zaradi razjasnitve udeležencev pogovora in oseb, ki sta jih v njem omenjala. Sodišče je ponovno predvajanje tega posnetka zavrnilo, ker je B.S. potrdil prejšnjo izjavo, da je bil pogovor med njim in M.X. in da je v pogovoru omenjal obsojenčevega sina, ne pa obsojenca. Glede na tak izid zaslišanja B.S. je povsem nejasno, kako naj bi ponovno predvajanje posnetka koristilo obrambi, zato Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga.

Sodišče ni zaslišalo M.X., ker zaradi bolezni ni bil zmožen priti na sodišče, kar je sodišče pojasnilo v prvem odstavku obrazložitve na tretji strani in v tretjem odstavku na četrti strani sodbe, zato z zavrnitvijo tega dokaza ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Sodišče načeloma izvede dokaze v korist obrambe, če so materialnopravno relevantni in če je utemeljena potrebna stopnja verjetnosti obstoja in možnosti izvedbe ter pravne relevantnosti, razen če je očitno, da predlagani dokaz ni pomemben za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje odveč zaradi jasnosti zadeve. Sodišče je zato v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP namesto zaslišanja M.X. na glavni obravnavi prebralo njegov prejšnji zagovor.

Sodišče je na predlog obrambe zaslišalo več prič (tudi takih, katerih zanesljivost sta nato pritožba in zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti izpodbijali). Zaslišanje članov združbe, ki so bili obsojeni v drugem kazenskem postopku, je sodišče zavrnilo, ker niso bili v neposredni povezavi z obsojenčevim kaznivim dejanjem in je torej njihovo morebitno znanstvo obsojenca materialnopravno irelevantno. To velja tudi glede predlaganega zaslišanja obsojenčevih sinov o tem, ali sta poznala B.S. in druge člane združbe. Zaslišanje A.U. je sodišče zavrnilo kot nepotrebno in bi se z njim postopek zgolj zavlačeval. Za tako oceno je sodišče imelo podlago v že izvedenih dokazih, razen tega pa iz podatkov v spisu izhaja, da predlagana priča ne živi v Sloveniji in obramba ob podaji dokaznega predloga ni niti vedela za naslov njegovega bivališča. Ob upoštevanju teh okoliščin tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da glede predlaganih dokazov bodisi ni bila izkazana njihova pravna relevantnost ali pa je bilo zaslišanje zaradi jasnosti zadeve nepotrebno in bi se zato po nepotrebnem zavlačevala odločitev sodišča. Ker naj bi bile uveljavljane kršitve obsojenčevih ustavnih pravic posledica neutemeljeno zatrjevanih kršitev ZKP, tudi kršitve teh pravic niso podane.

Ostale navedbe (da sodišče ni izvajalo dokazov o tem, ali se je obsojenec dogovarjal za izvršitev kaznivega dejanja, ali je koga od tujcev sprejel ali nastanil ali spravil čez mejo, ali je sprejel denar, da ni dokazano, kako je družina K. prišla v Slovenijo, kdaj in kakšna je bila obsojenčeva vloga pri tem, ali je poznal člane združbe in njene cilje, ali je ravnal naklepoma in iz koristoljubnosti, da identiteta osebe, ki sta jo v prestreženem telefonskem pogovoru omenjala M.X. in B.S. ni ugotovljena) uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Ker zahteva zagovornice obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je samostojni podjetnik, lastnik nepremičnin v Makedoniji in v M., ima pa preživninske obveznosti do dveh otrok) ter zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev postopka.