Jedro

Če razpisanega rubeža izvršitelj, zaradi kakršnegakoli upnikovega ravnanja, v konkretnem primeru je bil to upnikov preklic rubeža in predlog za odlog premičninske izvršbe, ni izvedel, gre izvršitelju nagrada v višini 25 % plačila, ki bi mu sicer pripadalo za opravo rubeža po tarifni števili 1 Pravilnika, saj plačilo za opravljen rubež ne zajema zgolj neposredne oprave rubeža na kraju samem, temveč tudi priprave nanj (razpis rubeža, obveščanje sodišča in strank in podobno).

Stroškov, ki nastanejo upniku z vložitvijo zahteve, da o izvršiteljevem obračunu stroškov odloči sodišče, ni mogoče naložiti v plačilo izvršitelju kot separatnih stroškov.

Izrek

Pritožbi izvršitelja se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se stroški izvršitelja odmerijo na 85,80 EUR (prej 20.560,80 SIT), 2. točka izreka izpodbijanega sklepa pa se razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na zahtevo upnika, odločalo o obračunu stroškov izvršitelja in pod točko 1. izreka izpodbijanega sklepa izvršiteljev obračun stroškov z dne 04.01.2005 spremenilo tako, da je izvršitelju odmerilo stroške v znesku 8.560,80 SIT, pod točko 2. izpodbijanega sklepa pa je izvršitelju naložilo, da mora upniku povrniti stroške v višini 6.732,00 SIT.

Zoper takšen sklep se je pritožil izvršitelj iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in v pritožbi navajal, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj izvršitelju pripada nagrada za rubež, ki ni bil izveden iz razlogov na strani upnika (upnik je umaknil predlog za izvršbo na premičnine), po IV. odstavku tar. št. 1 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l.RS št. 18/2003, v nadaljevanju Pravilnik), saj izvedba izvršilnega dejanja rubeža obsega več opravil, ki so zajeta v postavki neizveden rubež in ne zgolj opravo dejanja na kraju rubeža. Prav tako odločitev sodišča prve stopnje, da mora izvršitelj upniku povrniti stroške v višini 6.732,00 SIT, nima pravne podlage, saj 289. člen ZIZ govori le o odškodninski odgovornosti izvršitelja za pravilno opravo izvršbe, za kar je treba dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, kar pa upnik ni izkazal. Poleg tega upnik sploh ni zahteval povračila stroškov od izvršitelja temveč od dolžnice.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je na zahtevo upnice na podlagi II. odstavka 38.c člena ZIZ odločalo o obračunu plačila za delo in stroške izvršitelja. Izvršitelju je priznalo stroške za seznanitev s spisom in vpis v evidenco v višini 50 točk, za pripravo obračuna zamudnih obresti 50 točk ter za obračun stroškov 20 točk, materialne stroške za poštnino v višini 1.134,00 SIT in 20% DDV, vse skupaj v znesku 8.560,80 SIT, ni pa mu priznalo stroškov za dne 06.01.2005 razpisan rubež, ker je presodilo, da rubeža, ki ga je izvršitelj sicer razpisal, vendar pa ga po prejemu upnikovega preklica rubeža niti ni skušal opraviti, ni mogoče šteti kot neizvedenega rubeža v smislu IV. odstavka tar. št. 1 Pravilnika. Takšna presoja prvostopnega sodišča je napačna. Neizveden rubež iz razlogov na strani upnika, za katerega gre izvršitelju po IV. odstavku tar. št. 1 Pravilnika 25% plačila, ki bi mu sicer pripadalo za opravo rubeža po tej tarifni številki, je namreč ravno rubež, ki ga je izvršitelj razpisal, nato pa ga zaradi kakršnegakoli upnikovega ravnanja - v konkretnem primeru je to bil njegov preklic - ni izvedel. Drugostopno sodišče je že zavzelo stališče, da navedene podzakonske določbe ni mogoče tolmačiti ožje, kot izhaja iz samega besedila, ki je jasno, sploh pa plačilo za opravljen rubež ne zajema zgolj neposredne oprave rubeža na kraju samem, temveč tudi priprave nanj (razpis rubeža in podobno), za katere pa izvršitelj ob takšni razlagi IV. odstavka tar. št. 1 Pravilnika, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, v primeru neizvedbe rubeža zaradi upnikovega preklica sploh ne bi bil upravičen do plačila. Prvostopno sodišče je tako zmotno tolmačilo določilo IV. odstavka tar. št. 1 Pravilnika, ko izvršitelju ni priznalo pravilno priglašenih 200 točk za neizveden rubež iz razlogov na strani upnika, zaradi česar je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi izvršitelja v tem delu ugodilo in izvršitelju priznalo še nadaljnjih 200 točk (10.000,00 SIT) povečano za 20% DDV. Skupno je tako izvršitelj upravičen do plačila 20.560,80 SIT, kolikor je tudi priglasil v obračunu, ker pa je od 01.01.2007 nova slovenska valuta euro, je pritožbeno sodišče ta znesek preračunalo v novo valuto po centralnem paritetnem tečaju (239,64 SIT za 1 EUR), kar znaša 85,80 EUR.

Nepravilno pa je prvostopno sodišče uporabilo tudi določila 289. člena ZIZ in 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ko je nadaljnje izvršilne stroške, ki jih je upnik priglasil v vlogi z dne 13.01.2005, s katero je zahteval, da o izvršiteljevem obračunu stroškov odloči sodišče, naložilo v plačilo izvršitelju. Pri utemeljitvi svoje odločitve se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na določbo 289. člena ZIZ, ki določa odškodninsko odgovornost izvršitelja za napake, storjene pri opravljanju izvršilnih dejanj, vendar je to določbo le povzelo, ne da bi pri tem obrazložilo, v čem je bilo protipravno ravnanje izvršitelja, kakšna je bila škoda, ali obstaja vzročna zveza med škodo in ravnanjem, niti odgovornosti izvršitelja za nastalo škodo. Hkrati se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na 156. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pri čemer je tudi ta člen le povzelo, ne da bi pojasnilo, kako naj bi stroški, ki jih je naložilo v plačilo izvršitelju, nastali po krivdi izvršitelja oz. po naključju, ki se je pripetilo izvršitelju. Tudi sicer je takšna uporaba navedenih določil nepravilna, saj izvršitelju ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki upniku nastanejo s tem, ko izvršuje svojo pravico, ki mu jo daje II. odstavek 38c. člena ZIZ tj. da zahteva od sodišča, da o izvršiteljevem obračunu stroškov odloči sodišče. V kolikor je upnikova zahteva utemeljena in sodišče ugotovi, da je izvršitelj napačno obračunal stroške, to pomeni, da so nadaljnji izvršilni stroški, ki jih bo praviloma na koncu moral plačati dolžnik (če bo upnik pravočasno zahteval plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov), manjši. Zato je šteti, da je takšna zahteva upnika tudi v korist dolžnika, potrebne stroške, ki nastanejo upniku v zvezi s tem, pa je zato mogoče naložiti v plačilo kvečjemu le dolžniku, ne pa izvršitelju. V konkretnem primeru pa glede na to, da je izvršitelj povsem pravilno obračunal stroške, saj mu jih je pritožbeno sodišče priznalo v celoti, nikakor ni mogoče šteti, da bi stroške, ki so nastali upniku z vložitvijo zahteve po II. odstavku 38c. člena ZIZ, moral plačati izvršitelj.

Tako se pokaže, da je izvršiteljeva pritožba v celoti utemeljena. Sodišče druge stopnje ji je zato ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Izvršitelj stroškov v zvezi s pritožbo ni priglasil, zato izrek o njih ni potreben.