Jedro

Upnika sta zoper dolžnico vložila tožbo zaradi ugotovitve prenehanja služnostne pravice. Če bosta s svojim zahtevkom uspela bo sodba, ki pa bo sodišča izdalo, deklaratorna. Deklaratorne sodbe pa se ne izvršujejo (1. odst. 1. čl. ZIZ). Začasne odredbe so namreč sredstva časovno omejenega zavarovanja bodoče uresničitve upnikove terjatve, za katere izpolnitev v izvršilnem postopku bi bilo pristojno izvršilno sodišče. Izvršujejo pa se le kondemnatorne, ne pa tudi konstitutivne in deklaratorne odločbe. To pa pomeni, da terjatev, ki so predmet slednjih dveh, z začasno odredbo res ni mogoče zavarovati. V skladu s tem ZIZ sploh ne vsebuje določb o načinu izvršitve ugotovitvenih in konstitutivnih odločb.

Izrek

Pritožbi dolžnice se ugodi. Izpodbijani sklep se spremeni tako, da se sklep o začasni odredbi razveljavi, predlog za njegovo izdajo pa zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o začasni odredbi, ki jo je dne 29.5.2000 pod opr. št. Z 1999/978 - 5 samo izdalo in s katero je dolžnici M. K. prepovedalo vsakršna zemeljska dela na parc.št. 1161/1 k.o..., last upnikov, vsakega do 1/2, zlasti kopanje zemljišča ter podobnih dejanj. Dolžnica takšen sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). Predlaga pritožbenemu sodišču naj ga spremeni tako, da začasno odredbo razveljavi in predlog za njeno izdajo zavrne. Sodišču prve stopnje najprej očita, da je o njenem ugovoru odločilo, ne da bi izvedlo katerega od dokazov, ki ga je v ugovoru predlagala, ampak se je naslonilo zgolj na navedbe upnikov. Da terjatev obstoji, je s stopnjo verjetnosti zaključilo le na podlagi pisnih izjav prič upnikov, vendar sta podpise na izjavi upnika pridobila tako, da sta podpisnikom zatrjevala izkrivljena dejstva, kar je v svoji novi izjavi potrdil A.K., na čigar parceli je zgrajen vodni zbiralnik in po čigar zemljišču poteka del vodovodne napeljave. Imenovani obnovi vodnega zajetja in vodovodne napeljave ne nasprotuje. J. Z., ki naj bi po mnenju sodišča prve stopnje izjavo z dne 1.9.1999 podpisal kot lastnik parcele 1161/1 k.o..., do prodaje le te sedaj že pokojnemu I. K., je očitno sin J. Z. z istim imenom, kar je povsem očitno, če se primerja njegov podpis na izjavi z dne 1.9.1999 in podpis na kupni pogodbi z dne 23.12.1968. Glede na to, kako šepavi so dokazi, na katerih je sodišče prišlo do ocene o verjetnosti terjatve upnikov napram dolžnici, je dolžnica pričakovala, da bo naslovno sodišče vsaj o njenem ugovoru odločalo po opravljenem naroku. Graja tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnica z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upnikoma. Takšna ocena temelji na zaključku, da naj bi bilo potrebno daljše obdobje za vzpostavitev prvotnega stanja na dvorišču, kjer naj bi se kopalo, saj je urejeno oz. na njem raste trava, ob robu pa drevje; takšen zaključek bazira na izmišljenih navedbah upnikov. Če bi sodišče vpogledalo v spis V P 368/99, ki teče na podlagi 21.10.1999 vložene tožbe zaradi motenja posesti, bi lahko iz obširne spisu priložene listinske dokumentacije ugotovilo, da se izkop ne bi opravil tam, kjer je zasajeno drevje, pač pa na trasi služnostne poti, vendar je sodišče opustilo izvedbo prav vseh dokazov, ki jih je predlagala dolžnica, takšno ravnanje pa pri njej vzbuja določen sum v nepristranskost sodišča. Po njenem prepričanju so že listine, ki se nahajajo v prej navedenem pravdnem spisu zadosten dokaz, da ni izpolnjena predpostavka iz 3. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ. Dodatno še opozarja, da ji zaradi nemožnosti sanacije zajetja in vodovodne napeljave nastaja gmotna škoda, ker vode iz zajetja ne more uporabljati v polni meri, pa tudi zato, ker je za sanacijo sklenila pogodbo o izvajanju obnovitvenih in vzdrževalnih del z izvajalcem M. P. že 1.9.1999 in bo zaradi odlaganja del morala plačati višjo ceno. Upnika sta ji namreč 22.9.1999 preprečila obnovitvena dela na vodnem rezervoarju, saj sta ji preprečila, da bi tja peljala delovni stroj, naložen na tovornjak preko dvorišča na parc.št. 1161/1. Upnika sta torej sama priznala, da sta dolžnici preprečila preko svojega dvorišča s tovornjakom peljati delovni stroj do vodnega zajetja, sodišče pa je na neresničnih in lažnih podatkih pustilo samovoljno ravnanje upnikoma, pri tem pa ni upoštevalo niti okoliščine, da obnova vodnega zajetja ni zgolj v dolžničinem subjektivnem interesu, ampak, kot je pisno potrdil tudi oddelek za zaščito in reševanje mestne občine Ljubljana, v splošnem interesu. Pa tudi, če bi zanemarili vse doslej navedeno, bi sodišče prve stopnje moralo ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, če že ni zavrnilo predloga za njegovo izdajo, ugoditi in sicer zato, ker je izdajo začasne odredbe mogoče predlagati le v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve. Kaj je terjatev, določa 1.tč. 16. čl. ZIZ: pravico do denarnega zneska ali do neke druge storitve ali opustitve. V konkretnem primeru sta upnika zoper dolžnico vložila tožbo na ugotovitev prenehanja služnostne pravice, ustanovljene v breme parcele št. 1161/1 k.o. ... in v korist parcele št. 1156/2 iste k.o., sodba ki bo v primeru uspeha tožnikov v pravdi izdana, zato ne bo vsebovala dajatvenega ukaza, v posledici česar tudi izvršljiva ne bo. Vse to pa pove, da ne gre za terjatev, ki bi jo upnika z začasno odredbo sploh lahko zavarovala. Če bo njunemu tožbenemu zahtevku ugodeno, bo sodba učinkovala že s pravnomočnostjo, to pa pomeni, da ne more biti govora o nevarnosti, ki sta jo v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da bi bilo namreč uveljavljanje njune terjatve onemogočeno ali precej oteženo. Pritožba je utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 1. odst. 272. čl. ZIZ, ki je podan, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Prvenstveno meni, da termina terjatev, ki je uporabljen v poglavju o zavarovanju terjatev, ni mogoče interpretirati v smislu 1. tč. 1. odst. 16. čl. ZIZ kot pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve, ampak širše, ki jo je mogoče z eno od z zakonom predvidenih začasnih odredb mogoče zavarovati. V zvezi s tem sta upnika že v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da nameravata vložiti tožbo na ugotovitev prenehanja služnostne pravice in sicer zato, ker je le-ta zaradi nad 20 letnega neizvrševanja zastarala, pa tudi zato, ker je postala nepotrebna od takrat, ko je naselje pridobilo javno vodovodno napeljavo mestnega vodovoda Ljubljana, zaradi česar za služnost napeljave vodovoda po gospodujočem zemljišču ni več gospodarske potrebe. Iz sklepa o začasni odredbi je razvidno, da je sodišče štelo, da je terjatev iz (takrat bodoče) tožbe, verjetno izkazana iz obeh prej navedenih razlogov: o objektivnem kriteriju izdaje začasne odredbe je odločilo tako, da se je oprlo tako na določbo 1., kot tudi na določbo 3. odst. 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Dolžnica ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju javnega vodovoda ni nikoli zanikala, v ugovoru je poudarila le, da potrebuje tudi vodo iz zajetja, saj ima za to ekonomski in gospodarski interes: voda je namreč iz tega zajetja brezplačna, je boljše kvalitete, poleg tega pa ji omogoča neodvisnost od javnega omrežja, kar se predvsem izkaže kot pomembno v primeru izpada vodovodne napeljave ali suše. Ugotovitve, da je dolžničina nepremičnina oskrbljena z vodo iz javnega vodovodnega omrežja, ne ugovor in ne pritožba dolžnice torej nista omajala. Razloge, ki jih o tem, zakaj potrebuje tudi napeljavo vode iz spornega zajetja, bo moralo pravdno sodišče tehtati z argumenti o tem, kakšno breme služnost predstavlja za gospodujoče zemljišče. Vendar pa so trditve o zgoraj navedenih dejstvih, ki jih je imelo sodišče na razpolago ob odločanju o ugovoru dolžnice zoper začasno odredbo in ki jih dolžnica v ugovoru ter upnika v odgovoru na ugovor niso prerekali, dovolj podlage za zaključek, da je verjetnost terjatve tožnikov izakazana. Pri tem pa ni prezreti niti, da je dolžnica v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi in kasneje v pritožbi glede preostale pravne podlage svojega zahtevka, to je zastaranja služnosti, zatrjevala le, da sta neverodostojni izjavi dveh prič o tem, da vode iz spornega zajetja in s tem tudi ne vodovodne napeljave ne uporablja več že nad 20 let. Sodišče pa svojega zaključka o verjetnosti, da je zaradi teh dejstev terjatev verjetno izkazana, ni oprlo le na izjavi A. K. in J. Z., ampak tudi M. Č., verodostojnosti te priče pa dolžnica ne oporeka. Ker trditve o dejstvih, ki so zadoščale za zaključek sodišča o verjetnosti terjatve upnikov napram dolžnici sploh niso bile prerekane, tudi ni bilo potrebe, da bi sodišče za njihovo obravnavanje razpisalo narok. Kontradiktornost postopka je bila ne glede na to zagotovljena: v postopkih po predlogu za izdajo začasne odredbe se kontradiktorno postopek začne z vložitvijo ugovora. V njem se mora dolžnik izreči o vseh trditvah v predlogu in k tem trditvam predlagati dokaze. Če si trditve strank o odločilnih dejstvih nasprotujejo, so ta dejstva sporna. Samo sporna dejstva pa sodišče ugotavlja v dokaznem postopku. Od subjektivnih pogojev za izdajo začasne odredbe je sodišče ugotovilo obstoj pogoja iz 3. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ, ki je podan, če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnika sta zatrjevala, da bo njuna škoda v tem, ker se bo izvajalo zemeljska dela na dvorišču njune stanovanjske hiše oz. na prostoru, kjer je urejeno dvorišče ter gredice, medtem, ko dolžnici ne bo nastala nobena škoda, če bo začasna odredba izdana. Dolžnica je v zvezi s tem uveljavljala, da vodo iz spornega zajetja potrebuje, kajti omogoča neodvisnost od javnega omrežja v primeru izpada vodovodne napeljave ali suše, predvsem pa, ker iz njega vodo prejema brezplačno. Tehtanje med tema dvema škodama pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pokaže, da dolžnica z izdajo začasne odredbe, tudi če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upnikoma. Pritožbeni trditvi, da dolžnici nastaja škoda zaradi nemožnosti sanacije zajetja in vodovodne napeljave, zato ker vode iz zajetja ne more uporabljati v polni meri in ker bo odlog sanacije le to podražil (v tem prihaja sama s seboj v nasprotje, saj v ugovoru trdi, da sporna vodovodna napeljava deluje brez kakršnihkoli sanacijskih del in to posebej poudari), pa pomeni uveljavljanje novih dejanskih trditev, kar v pritožbi ni dopustno (1. odst. 337. čl. ZPP). Ne glede na vse navedeno pa je pritožnici treba pritrditi, da je izpodbijani sklep materialnopravno napačen. Upnika sta namreč zoper njo, kot je bilo že poudarjeno, vložila tožbo zaradi ugotovitve prenehanja služnostne pravice. Če bosta s svojim tožbenim zahtevkom uspela, bo sodba, ki jo bo sodišče prve stopnje izdalo, deklaratorna. Deklaratorne sodbe pa se ne izvršujejo (1. odst. 1. čl. ZIZ). Začasne odredbe so namreč sredstva časovno omejenega zavarovanja bodoče uresničitve upnikove terjatve, za katere izpolnitev v izvršilnem postopku bi bilo pristojno izvršilno sodišče. Izvršujejo pa se le kondemnatorne, ne pa tudi konstitutivne in deklaratorne odločbe. To pa pomeni, da terjatev, ki so predmet slednjih dveh, z začasno odredbo res ni mogoče zavarovati. V skladu s tem ZIZ sploh ne vsebuje določb o načinu izvršitve ugotovitvenih in konstitutivnih odločb. Zgoraj obrazloženo pa je ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevalo spremembo izpodbijanega sklepa, z ugoditvijo ugovoru dolžnice zoper sklep o začasni odredbi, tako, da se ga razveljavi, predlog za njegovo izdajo pa zavrne (2.tč. 365. čl. ZPP).