Jedro

Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.

Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.

Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano, je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače. Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 537,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je glede 137.463,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2009 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 4.474,89 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper II. točko izreka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe, to je zoper I. točko izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožeča stranka (dimnikar - koncesionar) v tem postopku od tožene stranke (občine - koncedentke) vtožuje odškodnino 138.000,00 EUR (izgubljeni dobiček) za obdobje med 25. 7. 2007 in 31. 12. 2009. Škodo naj bi ji tožena stranka povzročila s tem, da je z dopisom župana z dne 25. 7. 2007 pravico do opravljanja javne dimnikarske službe podelila še družbi A. d. o. o. To je storila kljub določbi v koncesijski pogodbi, ki je določala način odvzema pravice tožeči stranki za primer opustitve opravljanja koncesionirane gospodarske javne službe s prevzemom javne službe v režijo, in kljub temu, da od spremembe zakona o varstvu okolja opravljanje dimnikarske službe ni več lokalna gospodarska javna služba, torej je delovala na področju izven svoje stvarne pristojnosti.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevku za povrnitev škode ugodilo za vtoževani del leta 2007. Preostanek tožbenega zahtevka (za leti 2008 in 2009) pa je zavrnilo na podlagi stališča, da je s preklicom županovega dopisa pretrgana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem (podeljenim pooblastilom družbi A. d. o. o.) in škodo (izgubljenim dobičkom tožeče stranke).

Pritožba tožeče stranke

9. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo prvega odstavka 186. člena OZ in toženo stranko ter družbo A. d. o. o. šteti za skupni povzročiteljici škode.

10. V prvem odstavku 186. člena OZ je določeno, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo.(1) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.

11. Tožeča stranka tudi nasprotuje materialnopravnim razlogom izpodbijane sodbe, da je preklic pooblastila tožene stranke družbi A. d. o. o. treba šteti kot okoliščino, ki pretrga vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožeči stranki nastajajočo škodo v obliki izgubljenega dobička.

12. Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščine, ki utemeljujejo začetek in prekinitev vzročne zveze, vrednotilo pravilno. Ker je kot odločilni vzrok začetka nastajanja škode tožeči stranki štelo dopis župana z dne 25. 7. 2007, je preklic tega pooblastila upravičeno štelo kot okoliščino, ki vpliva na prekinitev vzročne zveze. S tem, ko je sodišče prve stopnje preklic pooblastila štelo kot razlog za prenehanje vzročne veze med škodljivim dejstvom in nastajajočo škodo, je „zrcalna dejanja“ tožene stranke vrednotilo povsem enako. Zato pa tudi pravilno.

14. Tožeča stranka še opozarja, da naj bi sodišče prve stopnje izvedencu ekonomske stroke napačno postavilo vprašanje glede izračuna izgubljenega dobička ob upoštevanju pravnega pravila iz 168. člena OZ, ki v zvezi s tem velja. Takšne pritožbene navedbe pa niso relevantne, saj je sodišče prve stopnje tožeči stranki za leto 2007 priznalo celotno škodo v zatrjevani višini in se pri tem ni oprlo na izvedensko mnenje. Če bi ravnalo drugače, pa bi prekoračilo trditveno podlago in ravnalo v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP.

15. Pritožba tožeče stranke se glede na obrazloženo izkaže za neutemeljeno, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke

16. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je s podelitvijo pooblastila za opravljanje dimnikarske službe družbi A. d. o. o., ravnala v stiski v skladu z drugim odstavkom 138. člena OZ.

17. Drugi odstavek 138. člena OZ določa, da če nekdo povzroči škodo v stiski, lahko oškodovanec zahteva odškodnino od tistega, ki je odgovoren za nastanek škodne nevarnosti, ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena, vendar od slednjih ne več, kot znaša korist, ki so jo imeli od tega. Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano (prim. 10. člen OZ), je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače. 18. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil v 30. členu koncesijske pogodbe predviden način ravnanja tožene stranke, če koncesionar (tožeča stranka) ne zagotovi opravljanja koncesionirane javne službe. Določeno je bilo, da v takem primeru njeno opravljanje zagotovi koncedent s prevzemom javne službe v režijo (9. točka obrazložitve). Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače. 19. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na deljeno odgovornost iz prvega odstavka 171. člena OZ, kjer je določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožeča stranka imela pravico do opravljanja dimnikarske službe (13. točka obrazložitve). Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da tožena stranka svojega pravnega statusa - pravice do opravljanja dimnikarske službe - ni imela urejenega.

20. Pritožba tožene stranke se glede na obrazloženo izkaže za neutemeljeno, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških

21. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato vsaka nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 1069, in odločbi VS RS II Ips 359/2007 in III Ips 82/2007.