Jedro

Tožnik, ki ni zmožen za delo, na katerega je razporejen (monter na adjustaži), je pa zmožen za drugo delo z omejitvami v skrajšanem 6-urnem delovniku, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu priznata pravica do dela s skrajšanim delovnim časom 6 ur dnevno z omejitvami ter pravica do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki VII. spremeni tako, da se znesek 690,57 EUR nadomesti z zneskom 701,22 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu (točka VI) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in odpravilo odločbi toženke z dne 24. 9. 2008 in z dne 10. 12. 2008 (I. točka izreka sodbe), tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s skrajšanim delovnim časom po 6 ur dnevno, pri delu, kjer bo hodil po ravnem terenu z normalnim korakom, brez dela kjer so večji telesni napori, od 8. 9. 2008 dalje (II. točka izreka sodbe), mu priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 8. 9. 2008 dalje (III. točka izreka sodbe), naložilo toženki da o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo, izdano v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka sodbe), napotilo tožnika, da se je ta dolžan prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od vročitve sodbe (V. točka izreka sodbe), zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti (VI. točka izreka sodbe) ter toženki naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 690,57 EUR (VII. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe in pravdne stroške se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti oziroma, da se mu prizna invalidska pokojnina od 8. 9. 2008 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska pokojnine do plačila, prav tako pa vlaga pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožniku prizna vse pravdne stroške oziroma podrejeno, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moral biti tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in v posledici tega opravičen do polne invalidske pokojnine. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem izvedenca A.A., saj meni, da tožnik ni več sposoben za delo in ne zmore svojega dela, to je mojster adjustaže, ki je delo, ki ga je nazadnje opravljal. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpoved tožnika, osebnega zdravnika pa sodišče ni zaslišalo. Tožnik dela, glede na vse težave ki jih ima, enostavno ne more opravljati, lažja dela pa, ker nima nobene izobrazbe, težje dobi. Sodišče je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 8. 9. 2008 dalje, pri čemer pa mu glede na to, da gre za obdobje za 4 leta nazaj, ko bi bil upravičen do pokojnine, ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov pokojnine, kar bi mu moralo. Glede pravdnih stroškov sodišče ni priznalo priglašenih potnih stroškov za prvotni postopek na relaciji A. – B. – A., prav gotovo pa je upravičen do celotnih stroškov in ne le do 75 %, sploh ker je prepričan, da bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastilo za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti ter je tudi pravilno uporabilo materialno pravo razen glede stroškov postopka, kar bo posebej obrazloženo.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 12. 2008, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnika zoper Odločbo Območne enote C. z dne 24. 9. 2008, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker pri tožniku naj ne bi bilo zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bil razporejen, to je „monter na adjustaži“, zato pri njem invalidnosti ni.

Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo sodnega izvedenca, specialista interne medicine, primarija A.A. ugotovilo, da gre pri tožniku za prirojeno srčno napako, dvolistnato aortno zaklopko, s posledično blago stenozo ustja zaklopke in blago regurgitacijo aortne zaklopke, arterijsko hipertenzijo in stanjem po operaciji koarktacije aorte. Operacija aorte je bila dobro opravljena, po operaciji je svetlina aorte na mesto operacije v dolžini 2 cm 20 mm, pred zožitvijo 25 mm in za zožitvijo 30 mm, kar predstavlja funkcionalno malo pomembno zožitev svetline aorte. Predvsem z obremenitvenimi testiranji so opredelili funkcionalno stanje srca, stanje po operaciji koraktacije aorte in telesno zmogljivost. Ugotovljena je bila manjša oziroma slabša telesna zmogljivost kot je normalna zmogljivost za tožnikov spol in starost ter način življenja. Navedena zmanjšana zmogljivost tako pomeni tožnikovo zmanjšanje delazmožnosti. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi izrecno izpovedal, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, da bi tožnik delo, ki ni naporno lahko opravljal 8 ur, za delo kakor ga je opravljal pa je sposoben za 6 ur. Pri tožniku je podana omejitev pri delu, hoja po ravnem z normalnim korakom. Izvedenec je tako na glavni obravnavi dne 12. 6. 2012 podal pojasnila na pripombe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2012 in tudi izrecno pojasnil, zakaj je pri tožniku podana zmanjšana sposobnost za delo in v kakšnem obsegu. Na takšna pojasnila tožeča stranka ni imela nobenih pripomb niti vprašanj ali dodatnih dokaznih predlogov. Tako tožnikove pritožbene navedbe predstavljajo po eni strani nedovoljeno pritožbeno novoto, po drugi strani pa tudi nimajo objektivne podlage v medicinski dokumentaciji.

Zaposljivost tožnika z priznanimi omejitvami ni kvalifikatorna okoliščina zaradi katere bi moralo sodišče prve stopnje tožnika razporediti v I. kategorijo invalidnosti.

Glede same višine in izplačevanje delne invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka o tem izdati posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. V kolikor se tožnik z višino delne invalidske pokojnine ne bo strinjal, se bo lahko zoper izdano odločbo toženke, ki bo njeno višino in izplačevanje določila, pritožil. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni postavil tožbenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov pokojnine ter tako sodišče prve stopnje o tem tudi ni moglo odločati, tako takšen zahtevek ne more biti stvar pritožbene presoje.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialno pravo – 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V skladu z navedenim členom se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njemu podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Pritožba ima prav, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo potnih stroškov pri prvotnem postopku na relaciji A. – B. – A. v višini 11,84 EUR in 20 % DDV, kar znese 14,20 EUR. Upoštevajoč 75 % uspeh v pravdi pa 10,65 EUR. Ob priznanju navedenega stroška je potrebno priznane stroške s strani sodišča prve stopnje v višini 690,57 EUR povečati za 10,65 EUR in tako navedeni znesek nadomestiti z zneskom 701,22 EUR. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je uspeh tožnika v pravdi največ 75 %. Tožnik je zahteval razporeditev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na podlagi te kategorije, uspel pa je z odpravo odločb tožene stranke, in razporeditvijo v III. kategorijo invalidnosti.

Pritožbeno sodišče je v skladu z zgoraj navedenim, ob uporabi 5. alinee 358. člena pritožbi delno ugodilo glede stroškov postopka, tako da je tožniku priznalo tudi sorazmerni del priglašenih potnih stroškov na relaciji A. – B. – A., v preostalem pa ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je sklenilo (v skladu s 154. členom ZPP), da krije stroške pritožbe tožnik sam, saj je v pritožbi uspel le v neznatnem delu.