Jedro

1. Razlog za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga je podan, če preneha potreba po opravljanju del, določenih v PZ in ne, če preneha potreba po opravljanju del pod pogoji iz sistemizacije delovnih mest delodajalca. Zato obstoj sistemizacije delovnih mest ni pogoj za zakonitost odpovedi PZ iz poslovnega razloga.

2. Če se naloge posameznih delovnih mest združijo in na novo opredelijo (reorganizacija), je podan organizacijski razlog za redno odpoved PZ po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR.

3. Če delodajalec objavi potrebo po zaposlitvi delavcev za en mesec, to ne pomeni, da potreba po delu tožnika še obstoji in je zato podana odpoved PZ nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se zahtevek, ki se glasi: "Odločba tožene stranke z dne 4.11.2003 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita in se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožnika z dnem 5.12.2003 vrniti na delo, ga prijaviti v socialno zavarovanje po osnovni plači najmanj 140.000,00 SIT in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v 8 dneh pod izvršbo." Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odločba (pravilno: odpoved pogodbe o zaposlitvi) tožene stranke z dne 4.11.2003 nezakonita in jo je razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnika z dnem 5.12.2003 vrne nazaj na delo, ga prijavi v socialno zavarovanje po osnovni plači najmanj

140.000,00 SIT, mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu povrne stroške postopka v znesku 144.738,00 SIT. Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Navaja, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in da je materialno pravo napačno uporabljeno. Tožena stranka res nima sistemizacije delovnih mest, kljub temu pa so pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali. Tožnik je bil razporejen na delovnem mestu vodje tkanja in je to delo tudi opravljal tako, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Ker je drastično zmanjšanje naročil ogrozilo obstoj podjetja, je bilo nujno potrebno nekaj delavcev odpustiti. Zato tudi vodja tkanja ni bil več potreben; njegove naloge so se združile z nalogami N. G., ki je opravljala komercialne posle in ki je tudi prej pomagala tožniku pri zagotavljanju nemotenega poteka proizvodnje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne

4.11.2003 po tem, ko je bil o nameravani odpovedi pisno obveščen.

Tožnik je s toženo stranko sklenil dne 28.1.2003 pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodja tkanja. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je kot razlog navedena ukinitev delovnega mesta, v obvestilu o nameravani odpovedi pa prenehanje potreb po delu na delovnem mestu vodja tkanja. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka nima sistemizacije delovnih mest in da so bile naloge vodje tkanja določene v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi: pregled nad kvaliteto tkanja, nadzor nad tkalci, manjša popravila na strojih, nadzor nad delom na strojih ter ostala potrebna dela. Ker sistemizacija delovnih mest ne obstaja, je zaključilo, da tudi delovno mesto vodje tkanja ni obstajalo ter se zato ni moglo ukiniti. Dejansko naj bi zato tožnik ves čas opravljal delo tkalca oz. delavca v proizvodnji. Ta dela še obstajajo, zato resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni podan.

Pritožbeno sodišče se s takim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je akt o sistemizaciji delovnih mest obvezen organizacijski splošni akt delodajalca. Vendar pa obstoj sistemizacije ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razlog za redno odpoved iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in ne pod pogoji iz sistemizacije. Naloge delovnega mesta vodje tkanja so bile opredeljene v pogodbi o zaposlitvi in jih je tožnik tudi opravljal. To izhaja tako iz njegove izpovedi, da je uvajal v delo nove delavce, ker je bil na usposabljanju na Irskem, kot iz izpovedi priče N. G., ki je povedala, da je moral tožnik nadzirati delo sodelavcev, poskrbeti za odpravo raznih problemov, če bi se pojavili na tkalskem stroju v času dela, se dodatno izobraževati in pomagati sodelavcema tkalcema. Tudi priča T. F. je potrdil, da je bil tožnik vodja tkanja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je za svoje delo tožnik prejemal tudi višjo plačo kot tkalci. Kljub temu torej, da sistemizacije ni bilo, je tožnik opravljal delo na delovnem mestu vodja tkanja.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi tožnikova dela prevzela N. G., ki je to izpovedala sama, vendar pa dela, ki jih je navedla, ne sodijo v delokrog vodje tkanja, ki je določen v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. To naj bi bil dodaten dokaz, da delovnega mesta vodje tkanja ni bilo. S tem zaključkom pritožbeno sodišče ne soglaša. Naloge, ki jih je navedla priča so dokaz, da so se dejansko naloge vodje tkanja, kot so bile opredeljene v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, ukinile. Reorganizacija, ki je kot razlog navedena v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je lahko tudi v tem, da se posamezne naloge delovnih mest združijo in na novo opredelijo. Prav to se je zgodilo v spornem primeru, ko je N. G. poleg dotedanjih komercialnih nalog prevzela še nekaj nalog s področja proizvodnje na tkalskem stroju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zmanjšala število izmen na tkalskem stroju, tako da je v končni fazi na tem stroju delal le en sam delavec. Vendar pa je tožena stranka zaposlovala "na črno" in sicer je imela dne 23.9.2003 objavljene potrebe po delu 29 delavcev v proizvodnji za določen čas enega meseca. Tudi to naj bi dokazovalo, da resnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bilo.

Tudi s tem zaključkom pritožbeno sodišče ne soglaša. Zmanjšanje števila delavcev na tkalskem stroju oz. ukinitev izmen je zadosti resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi vodji tkanja. Ta za vodenje enega samega delavca res ni potreben. Objava potrebe po zaposlitvi proizvodnih delavcev za čas enega meseca pa ne kaže na to, da je potreba po delu tožnika še vedno obstajala.

Iz navedenega sledi, da je tožena stranka izkazala utemeljenost razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Njegovo delo zaradi reorganizacije in zmanjšanja števila delavcev in izmen na tkalskem stroju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi

4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (tožnik na podlagi 154. člena ZPP, tožena stranka pa na podlagi 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94).