Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v obsegu 70 % ugotovilo na podlagi dejstva, da je tožnik ravnal malomarno in neskrbno, ker pred prevzemom tovora v prevoz oziroma, najkasneje ob vstopu v prikolico ni preveril, ali so sporne deske ustrezno zavarovane, saj mu tega nobena od zatrjevanih okoliščin ni preprečevala. Poleg tega tožnik ni uporabljal zaščitne čelade, ki mu jo je zagotovila tožena stranka. Na drugi strani pa delavec tožene stranke, za katerega odgovarja tožena stranka, ni ustrezno pričvrstil desk, zaradi česar je prišlo do njihovega sesutja in do tožnikove poškodbe. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi opustitvami k nastali škodi prispeval v obsegu 70 %, kar ima za posledico odgovornost tožene stranke v višini 30 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je temelj tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal plačilo odškodnine v višini 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2016 dalje do plačila, podan v deležu 30 %, soprispevek tožnika pa znaša 70 % (I. točka izreka). Odločilo je, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno zoper odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v višini 30 %) in sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno: s sodbo v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ugotovitev sodišča o obstoju 30 % soprispevka tožene stranke, ni nepravilna, saj je storila vse potrebno, kar je bilo v njeni moči, da je tožniku zagotovila varnost pri delu. Njene trditve v zvezi z nastankom škodnega dogodka je potrdil tudi sodni izvedenec za stroje in opremo ter motorna vozila. Tožnik s tem, ko navaja, da je pred odhodom pregledal tovor, da pa zaradi naloženega tovora ni mogel videti, kako so bile deske zložene, zgolj opravičuje svojo neskrbnost in prelaga odgovornost za pripravo prikolice na svojega sodelavca, ki je prikolico natovarjal. Dejansko pa je tožnik kršil svoje delovne zadolžitve, da mora pred prevzemom tovora v prevoz vselej preveriti, ali je tovor pravilno naložen. Tudi iz ugotovitev sodišča izhaja, da bi tožnik lahko preveril prednjo steno s paletami in deskami tako, da bi odmaknil levo ali desno stranico. S tem pa bi imel pogled na pritrdilni mesti. Tožnik je ravnal malomarno in je edini odgovoren za nastalo škodo. Sodišče je ugotovitev o soprispevku tožene stranke oprlo predvsem na izpoved A.A. in ni presodilo ostalih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja. S tem je sodišče kršilo 8. člen ZPP. Nadalje navaja, da se A.A. ni natančno spomnil, ali je paleti, ki sta bili spredaj na prikolici, pričvrstil samo s pasom, ali pa je uporabil tudi zatezno sponko. Zato sodišče njegove izpovedi ne more razlagati na način, da priča zagotovo ni zateznila predmetnih palet tudi z zatezno sponko. To pa pomeni, da ni mogoče ugotoviti, da delavec A.A. ni ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi. Sodišče je v tem delu odločilo v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki ima strokovno znanje. Izpostavlja, da je izvedenec z veliko verjetnostjo trdil, da v kolikor deske in palete resnično ne bi bile pritrjene s pridržnim trakom, bi imelo to za posledico sesutje desk že med samim natovarjanjem oziroma pri razkladanju. Sodišče se je opredeljevalo do strokovnih vprašanj, za katero nima znanj, zato je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev določb postopka. Ni pa se opredelilo do načina nastanka poškodbe tožnika. V zvezi s tem opozarja na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je bila skupna višina zloženih palet in desk do 1,30 m, zato ni jasno, kako je lahko prišlo do tožnikove poškodbe. Meni, da ni podane vzročne zveze med morebitnimi protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, saj je do tožnikove poškodbe prišlo na drug način. Ker je sodišče odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. člena drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka očita sodišču prve stopnje predvsem v zvezi z neupoštevanjem izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za stroje in opremo B.B. Navedena kršitev je podana zgolj takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi oziroma kadar sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima. Sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. To, da je sodišče izvedenskemu mnenju dalo drugačen dokazni pomen kot tožena stranka, pa ne predstavlja očitane protispisnosti.

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ugotovitev o obstoju 30 % soprispevka tožene stranke k tožnikovi nezgodi sprejelo zgolj na podlagi izpovedbe A.A., ostalih izvedenih dokazov pa ni presodilo, zlasti ne izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za stroje in opremo B.B. Če sodišče ugotovitev v zvezi z okoliščinami nastanka nezgode pri delu ni v celoti oprlo na izvedensko mnenje postavljenega izvedenca, ne pomeni, da ga ni upoštevalo pri dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je v zvezi z okoliščinami nastanka poškodbe verjelo tožnikovi izpovedi, predvsem tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je izpovedjo A.A., prijavo nezgode pri delu in predloženo medicinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je tako pri oblikovanju dokazne ocene poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Po presoji pritožbenega sodišča zato dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Po tej določbi, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo razloge za odločitev o 30 % odgovornosti tožene stranke za nastalo nezgodo. Zato uveljavljani očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP ni utemeljen.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke, svojega delodajalca, uveljavljal plačilo odškodnine v višini 3.300,00 EUR, ker se je poškodoval pri opravljanju dela dne 5. 5. 2015 v Nemčiji. Do poškodbe je prišlo, ko so se med pospravljanjem prikolice tovornjaka nanj usule deske, ki so bile naložene na sprednji strani stranice prikolice tovornjaka in mu povzročile 5 cm površinsko rano na glavi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v višini 30 %. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še navaja:

8. Pravno podlago tega spora, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavlja prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katerim mora delodajalec delavcu, ki mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami nastanka tožnikove poškodbe ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine in sprejelo pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik spornega dne poškodoval na način, da mu je po končanem razkladu, ko je pospravljal prikolico, na glavo padla najmanj ena lesena deska - letev (ki so jo delavci uporabljali za podlaganje tovora) in mu povzročila 5 cm rano. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do ocene sodnega izvedenca, da, v kolikor sporne deske ne bi bile pritrjene in fiksirane s trakom "gurtno", bi se med sami prevozom z veliko verjetnostjo posule na pod tovorne prikolice. V 9. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku, da je do nezgode prišlo zaradi slabe oziroma neustrezne pričvrstitve desk, za kar je bil sicer odgovoren drug delavec tožene stranke, to je A.A., ki je predhodno (dne 3. 5. 2015) pripravil tovor za prevoz. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja. Pritožbeni očitki, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljiva, pa so neutemeljeni. Ob upoštevanju izpovedi A.A., da je deske pričvrstil s pasom, ki pa ga ni zategnil do konca zaradi prihranka pri prostoru, in listinske dokumentacije, ki potrjujejo nastanek poškodbe spornega dne (prijava poškodbe pri delu, poročilo zdravniškega izvedenca, sestavljenega 5. 5. 2015 v Nemčiji) je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal nastanek poškodbe pri delu. Tudi sicer pa ocena sodnega izvedenca, da naj bi v primeru slabe pričvrstitve desk do razsutja z veliko verjetnostjo prišlo že pri nakladanju ali razkladanju tovora, ne izključuje možnosti nastanka poškodbe na način, kot ga je zatrjeval tožnik. Zato so pritožbene navedbe, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o načinu nastanka tožnikove poškodbe v nasprotju z izvedenskim mnenjem, neutemeljene.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnostnega ravnanja, kot ga določa Zakon o varnosti iz zdravja pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11, s spremembami), saj je tožena stranka tožniku zagotovila usposabljanje za varno in zdravo delo ter varstvo pred požarom, tožnika je poučila o nevarnostih pri delu (zlasti o privezu premikajoče se delovne opreme) in mu zagotovila ustrezno zaščitno opremo, tj. čelado. Je pa v konkretnem primeru podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker delodajalec odgovarja tudi za škodo, ki jo drugemu povzroči njegov delavec. V skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do razsutja desk in s tem do tožnikove poškodbe prišlo zaradi neustrezne pričvrstitve desk, za kar je bil odgovoren delavec tožene stranke A.A., ki je dne 3. 5. 2016 pripravil tovor za prevoz, ki ga je prevzel tožnik. Za takšno ugotovitev je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izpovedi A.A. Ta je sicer res izpovedal, da se ne spomni natančno, ali je deske spornega dne pričvrstil ali ne, vendar pa je nadalje prepričljivo pojasnil, da jih je verjetno pričvrstil le s pasom ("gurtno"), ki ni bil do konca zategnjen, saj na ta način prihrani dodatnih pet centimetrov prostora. Deske, ki so bile naložene na paletah višje od utora, pa niso bile privezane, saj se je nakladal tovor (giter boksi), ki so bili naloženi povsem do palet. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedi A.A. pravilno ugotovilo, da je A.A. s tem, ko zaradi prihranka pri prostoru za tovor, zatezne spone ni zategnil do konca, višje naloženih desk pa sploh ni pričvrstil s trakom, povzročil, da deske niso bile ustrezno zavarovane pred razsutjem, zaradi česar je prišlo do tožnikove nezgode. Ker tožena stranka ni dokazala, da je njen delavec, A.A., v obravnavanem primeru ravnal, kot je bilo treba, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana njena krivdna odgovornost za nastalo nezgodo. Pritožbeno sodišče se strinja, da so podani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, vzročna zveza med opustitvijo dolžnosti ustrezne pričvrstitve desk in nastalo škodo ter malomarno ravnanje delavca, ki je opustil ustrezno zaščito desk.

12. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v obsegu 70 % ugotovilo na podlagi dejstva, da je tožnik ravnal malomarno in neskrbno, ker pred prevzemom tovora v prevoz oziroma najkasneje ob vstopu v prikolico ni preveril, ali so sporne deske ustrezno zavarovane, saj mu tega nobena od zatrjevanih okoliščin ni preprečevala (vidljivost spornega dne ob 12.40 uri je bila dovolj dobra; odmik stranskih PVC stranic pa vozniku omogoči pogled na sprednjo stranico s spornimi deskami). Poleg tega pa tožnik ni uporabljal zaščitne čelade, ki mu jo je zagotovila tožena stranka. Na drugi strani pa delavec tožene stranke, za katerega odgovarja tožena stranka, ni ustrezno pričvrstil desk, zaradi česar je prišlo do njihovega sesutja in do tožnikove poškodbe. Zaradi opustitve obveznosti ustreznega zavarovanja desk, ki je torej v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom, se tožena stranka ne more v celoti ekskulpirati odškodninske odgovornosti, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi opustitvami k nastali škodi prispeval v obsegu 70 %, kar ima za posledico odgovornost tožene stranke v višini 30 %.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).