Jedro

Pritožbi ni mogoče pritrditi. Neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo upoštevati, da oškodovanec kot tožilec vrača denar prijateljem, ki si ga je pred tem izposodil in zato mesečno razpolaga s 100,00 ali 200,00 EUR manj za svoje preživljanje (česar v predlogu za oprostitev sodne takse in v pritožbi niti ni z ničemer izkazal) ter da bi zato moralo sprejeti drugačno odločitev in da upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse ne bi smelo strogo presojati v skladu z Zakonom o sodnih taksah, Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakonu o socialno varstvenih prejemkih. Nasprotno, pravilno je upoštevalo podatke, ki so bili pomembni za odločitev v zadevi in je na podlagi določil navedenih zakonov tudi pravilno zaključilo, da ni podlage za to, da oškodovanca kot tožilca oprosti plačila sodne takse, da pa višina njegove mesečne pokojnine, po odtegljaju preživnine, daje podlago za ugoditev predlogu, da jo plača v šestih mesečnih obrokih in da 40,00 EUR mesečno ne predstavlja zneska, ki ga ne bi zmogel plačati in zaradi katerega bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Izrek

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca I. P. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sklepom I K 59957/2018 z dne 2. 9. 2019 pod točko I izreka sklenilo, da se predlog oškodovanca kot tožilca I.P. za taksno oprostitev in predlog za odlog plačila sodne takse kot neutemeljena zavrneta, pod točko II pa je njegovemu predlogu za obročno plačilo sodne takse za vstop v postopek po tarifni številki 7211 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ugodilo in odločilo, da je sodno takso v višini 240,00 EUR dolžan plačati v šestih mesečnih obrokih po 40,00 EUR, s tem, da prvi obrok zapade v plačilo 15. dne v naslednjem mesecu, vsak naslednji obrok pa istega dne v mesecu, in da v primeru, da posamezni obrok ne bo v določenem roku plačan, v plačilo zapade celotni neporavnani znesek sodne takse; da mora plačnik v obrazcu univerzalnega plačilnega naloga navesti podatke iz plačilnega naloga, če je plačilo opravljeno z nakazilom na predhodni podračun sodišča in da mora originalno potrdilo o plačilu sodne takse oškodovanec kot tožilec po plačilu posameznega obroka vrniti sodišču. 2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da oškodovanca kot tožilca plačila sodnih taks oprosti, podrejeno pa, da mu omogoči plačilo sodne takse ob izdaji sodne odločbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker je s sklepom odločil sodnik A.A., ki opravlja sodniško funkcijo pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti, ne pa pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni, pritožba meni, da morebiti ne gre za naravnega oziroma zakonitega sodnika v tej kazenski zadevi in je z napadeno odločitvijo prišlo do kršitve ustavne pravice pritožnika v smislu 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja, da oškodovancu kot tožilcu doslej še ni bila vročena odločba, s katero bi bilo odločeno, da je sojenje v predmetni kazenski zadevi preneseno na Okrožno sodišče v Murski Soboti, ali da je zadeva dodeljena v odločanje drugemu sodniku, ki svojo funkcijo opravlja izven krajevno pristojnega sodišča. 5. Podatki o pristojnosti sodnikov za reševanje sodnih zadev so javnosti dostopni na internetnih straneh sodišč. Iz njih je med drugim razvidno, da je predsednik Okrožnega sodišča v Murski Soboti 15. 2. 2019 na podlagi prvega odstavka 61. člena in prvega ter osmega odstavka 71. člena Zakona o sodiščih določil spremembe in dopolnitve letnega razporeda dela sodnikov okrajnih sodišč, ki so notranje organizacijske enote Okrožnega sodišča v Murski Soboti za leto 2019, pri tem pa se je letni razpored dela sodnikov spremenil tako, da je tudi okrožni sodnik svétnik A.A. določen za reševanje kazenskih zadev za vsa okrajna sodišča z območja sodnega okrožja ter da se mu dodeli tekoči pripad kazenskih zadev Okrajnega sodišča v Gornji Ragoni, navedena sprememba pa velja od 21. 2. 2019 dalje. Obtožni predlog oškodovanca kot tožilca je bil pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni vložen 3. 6. 2019. Odločanje v obravnavani zadevi je zato v njegovi pristojnosti.

6. Pritožba navaja, da je bila oškodovancu kot tožilcu kršena pravica do dostopa do sodišča, kar je ena od temeljnih človekovih pravic, ker njegovi vlogi za oprostitev plačila sodne takse ni bilo ugodeno, temveč je bilo odločeno, da jo plača v mesečnih obrokih. Okrožno državno tožilstvo namreč neutemeljeno ni sprejelo predloga za kazenski pregon obdolžencev, čeprav je dejstvo, da je oškodovanec kot tožilec dvakrat plačal preživnino in v tem kazenskem postopku uveljavlja povrnitev preplačane preživnine. Sklepanje sodišča prve stopnje, da razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo sodne takse, je zmotno, saj je njegova pokojnina mesečno obremenjena z odtegljajem preživnine v korist obdolženca T.R. v znesku 264,34 EUR, oškodovanec kot tožilec pa je v predlogu za oprostitev sodne takse natančno pojasnil dejanska izplačila pokojnine od leta 2016 naprej in jih listinsko podprl z izpisom prometa na svojem transakcijskem računu v tem obdobju. Ker je bila pokojnina njegov edini dohodek in živi sam, se z dejanskimi izplačili pokojnine ni mogel preživljati in si je moral denarna sredstva za svoje preživljanje izposojati, izposojene zneske pa sedaj v zneskih po 100,00 EUR ali 200,00 EUR mesečno vrača prijateljem, ki so mu prej pri preživljanju pomagali. Pritožba se ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je dohodke oškodovanca kot tožilca seštevalo in jih primerjalo s formalno socialno ogroženostjo posameznika, saj ni upoštevalo dejanskega gmotnega stanja oškodovanca kot tožilca, ne le v zadnjih treh mesecih, temveč vsa navedena leta nazaj, ko se s preostankom izplačane pokojnine ni mogel preživljati. Sklepanje, da bo 40,00 EUR mesečno do celotnega plačila sodne takse zmogel plačati, je zmotno, saj navedeni znesek zanj predstavlja sorazmerna velika denarna sredstva glede na njegove obveznosti. Sodišče prve stopnje je oškodovancu kot tožilcu s svojo odločitvijo prekršilo pravico do dostopa do sodišča pri varovanju njegovih utemeljenih zahtevkov ter ravnalo v nasprotju z 22. členom Ustave ter 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

7. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo upoštevati, da oškodovanec kot tožilec vrača denar prijateljem, ki si ga je pred tem izposodil in zato mesečno razpolaga s 100,00 ali 200,00 EUR manj za svoje preživljanje (česar v predlogu za oprostitev sodne takse in v pritožbi niti ni z ničemer izkazal) ter da bi zato moralo sprejeti drugačno odločitev in da upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse ne bi smelo strogo presojati v skladu z Zakonom o sodnih taksah, Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakonu o socialno varstvenih prejemkih. Nasprotno, pravilno je upoštevalo podatke, ki so bili pomembni za odločitev v zadevi in je na podlagi določil navedenih zakonov tudi pravilno zaključilo, da ni podlage za to, da oškodovanca kot tožilca oprosti plačila sodne takse, da pa višina njegove mesečne pokojnine, po odtegljaju preživnine, daje podlago za ugoditev predlogu, da jo plača v šestih mesečnih obrokih in da 40,00 EUR mesečno ne predstavlja zneska, ki ga ne bi zmogel plačati in zaradi katerega bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Stališču pritožbe, da je oškodovancu kot tožilcu zaradi odločitve, da mora v šestih mesečnih obrokih plačati po 40,00 EUR sodne takse, onemogočen dostop do sodišča, ni mogoče pritrditi.

8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).

9. Sodna taksa zaradi neuspešne pritožbe ni bila odmerjena, ker se v postopku odločanja o predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodnih taks sodna taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena ZST-1).