Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu pravilno upoštevalo kriterije za odmero, ki so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, oziroma v tem okviru predvsem delovno dobo tožnika pri toženki in njegove možnosti za novo zaposlitev. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen tri leta, pet mesecev, 25 dni, zaradi njegove visoke izobraženosti na področju tehnične stroke ga kljub starosti 54 let ob podani odpovedi ni mogoče šteti za težko zaposljivega delavca, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je utemeljeno upoštevalo dejstvo, da se je pri novem delodajalcu zaposlil že štiri mesece po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo tudi nadaljnja kriterija za odmero, in sicer okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (nezagotovitev zagovora), in pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (reparacija za okvirno tri mesece).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 10. 7. 2020; ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 25. 3. 2020 nezakonita; ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo z dnem 25. 4. 2020, ampak je trajalo do 31. 8. 2020, razen v času od 1. 6. 2020 do 17. 6. 2020; toženki je naložilo, da tožniku za čas od 26. 5. 2020 do 31. 8. 2020 plača 2.205,02 EUR mesečno, zmanjšano za denarna nadomestila za čas brezposelnosti in plače, prejete pri A. A., s. p., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu; naložilo ji je, da mu plača denarno povračilo v višini 6.615,06 EUR (točka I izreka). Kar je tožnik zahteval več in drugače, tj. plačilo plače za čas od 26. 4. 2020 do 25. 5. 2020, plačilo denarnega povračila v znesku 15.435,14 EUR, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da mu mora toženka plačati pravdne stroške v višini 1.996,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo višjega denarnega povračila v višini 15.435,14 EUR se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je zahteval višje denarno povračilo, ker je v času sojenja postal starejši delavec. Dne 20. 5. 2021 je tožnik dopolnil 55 let. Pripada mu posebno varstvo. V skoraj dveh letih ni uspel najti druge primerne zaposlitve, dokazov, da je zaposlitev iskal, nima. Zaposlen je za določen čas. Trajanje njegove pogodbe o zaposlitvi je odvisno zgolj od tega, kdaj se odsotni delavec vrne na delo. Sodišče prve stopnje je v premajhni teži upoštevalo to okoliščino. V zadostni meri ni ovrednotilo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v hudi zadregi zaradi sodnega postopka, ki je trajal skoraj dve leti. To je vplivalo na njegovo duševno zdravje. Njegova kariera je uničena. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in samo zviša denarno povračilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Navaja, da nima pravnega interesa za pritožbo, saj se izrecno pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Podredno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin in sodne prakse pravilna, navedbe tožnika pa neutemeljene. Navedbe, da je imel tožnik kariero spoštovanega javnega uslužbenca, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže oziroma jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu pravilno upoštevalo kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, oziroma v tem okviru predvsem delovno dobo tožnika pri toženki in njegove možnosti za novo zaposlitev.1 Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen tri leta, pet mesecev, 25 dni, zaradi njegove visoke izobraženosti na področju tehnične stroke ga kljub starosti 54 let ob podani odpovedi ni mogoče šteti za težko zaposljivega delavca, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je utemeljeno upoštevalo dejstvo, da se je pri novem delodajalcu zaposlil že štiri mesece po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Zatrjevanih drugačnih dejstev glede težje zaposljivosti tožnik ni dokazal niti z vlaganjem prošenj pri drugih delodajalcih.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo tudi nadaljnja kriterija za odmero, in sicer okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (nezagotovitev zagovora), in pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (reparacija za okvirno tri mesece).

8. Prisojeno denarno povračilo je povsem umeščeno v podobne primere sodne prakse, ki jih je citiralo že sodišče prve stopnje.2 Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za njegovo zvišanje.3

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v času sojenja postal starejši delavec, saj to upoštevaje predvsem njegovo izobrazbo zaposlitvenih možnosti ne zmanjšuje. Enako velja za zatrjevane zdravstvene težave. V zvezi s poudarjenim dejstvom, da je pri novem delodajalcu zaposlen za določen čas, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi se v primeru razpisa in pridobitve pedagoškega izpita lahko zaposlil za nedoločen čas. Zaposlitve v trajanju eno leto in sedem mesecev utemeljeno ni štelo kot kratkotrajne.

10. Navedba v pritožbi, da je imel tožnik kariero spoštovanega javnega uslužbenca, v kateri je onemogočen, je kot novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

1 Sodba VS RS VIII Ips 72/2015 - točka 13 obrazložitve; enako je razbrati iz sodbe VS RS VIII Ips 78/2018 - opombe od 2 do 6; sodbe VS RS VIII Ips 115/2018 - opomba 2; sodbe VS RS VIII Ips 178/2018 - opombe 1 do 5; sodbe VS RS VIII Ips 204/2018 - opomba 9. 2 Predvsem sodba VS RS VIII Ips 229/2015. 3 V zadevi VS RS VIII Ips 22/2016 so bile tožnici pravnomočno prisojene (sodba VDSS Pdp 62/2015) štiri plače za skoraj 10 let zaposlitve pri delodajalcu in ob starosti 54 let; tožnica se je po odpovedi upokojila.