Jedro

Pooblastilo za izdajo Splošnega akta o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc je toženka imela v drugem odstavku 60. člena ZEKom. Iz določb ZEKom-1 ne izhaja dolžnost toženke, da bi bila za njegovo veljavnost dolžna pridobiti soglasje Vlade (to ne izhaja niti iz 60. člena, niti iz določb XIV poglavja ZEKom-1, ki se nanašajo na toženko kot neodvisen regulatorni organ). Zato je brez podlage tožbeni ugovor, da bi organ moral uporabiti Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi obvestila za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja, ki je z uveljavitvijo ZEKom-1 tudi prenehal veljati, oziroma se je uporabljal do uveljavitve Splošnega akta o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc (256. člen ZEKom-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnici kot imetnici odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za namen izračuna plačila uporabe radijskih frekvenc za uporabo radijskih frekvenc zvokovnega radiodifuznega oddajnika na oddajni točki A., določi 3140 točk (1. točka izreka) in z dnem izdaje te odločbe razveljavila odločbo o določitvi števila točk št. 38111-28/2012/4 (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je število točk izračunala v skladu z 8. do 10. členom Splošnega akta o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc (v nadaljevanju Splošni akt), ki je bil izdan na podlagi določb Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Ker je število točk ugotavljala na podlagi svojih uradnih evidenc, je odločbo izdala v skrajšanem postopku (2. točka prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka lahko, skladno z ZEKom-1, zahteva plačilo za uporabo radijske frekvence, najprej pa mora pripraviti podzakonski predpis, s katerim določi način izračuna frekvenčnine, nato pa še določi tarifo oziroma vrednost točke, s katero lahko vsakoletno spreminja višino frekvenčnine. Sklicuje se na drugi in tretji odstavek 60. člena ter šesti odstavek 6. člena ZEKom-1. Navaja, da ZEKom-1 jasno določa, da mora Vlada RS k vsaki spremembi višine frekvenčnine dati soglasje. Ker se frekvenčnina določa dvostopenjsko: tako da najprej toženka določi način obračuna frekvenčnine (torej število točk) in da se šele nato obračuna dejanska frekvenčnina (s tem da se število točk pomnoži s količnikom), mora Vlada RS podati soglasje k vsaki stopnji določanja višine frekvenčnine. Toženka pa je 2. 4. 2013 sprejela Splošni akt, s katerim je nadomestila Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi obvestila, za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja (v nadaljevanju Pravilnik/2004), in s spremenjenim Splošnim aktom – brez soglasja Vlade RS – kar za 57 % povišala frekvenčnino, ki jo mora tožnica plačati v letu 2013 v primerjavi z letom 2012. Ker Vlada RS k Splošnemu aktu ni podala soglasja, kot bi ga morala, je v obravnavani zadevi v skladu z jasno določbo šestega odstavka 6. člena ZEKom-1 treba uporabiti staro tarifo, ker toženka ne bi mogla določiti frekvenčnine skladno z določili Splošnega akta, temveč skladno z določili Pravilnika/2004. Ker tako ni ravnala, je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Toženka lahko spremeni višino frekvenčnine samo glede na potrebno pokrivanje stroškov iz prvega odstavka 6. člena ZEKom-1 in glede na načrtovane cilje in naloge, določene v njenem programu dela, ter saldo finančnih sredstev iz preteklega leta. Toženka pa je v letu 2012 ustvarila za 354.831,00 EUR presežkov prihodkov nad odhodki, zato nima potrebe po zviševanju frekvenčnine oziroma metode izračunavanja frekvenčnine. Vladi RS tudi ni predstavila nobenega razumnega razloga za spremembo metode obračunavanja frekvenčnine tako, da se ta bistveno poviša glede na preteklo leto, saj nima nobenih dodatnih nalog in načrtovanih ciljev, ki bi opravičevali tako povišanje frekvenčnine. Tudi zato je zviševanje števila točk in s tem frekvenčnine nezakonito. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi oziroma razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi ter prereka tožbene navedbe. Navaja, da je v skladu s prehodno določbo 255. člena ZEKom-1 imela obveznost izdati Splošni akt, pravna podlaga za izdajo le-tega pa je v drugem odstavku 60. člena ZEKom-1 izrecno podana, pri čemer zakon soglasja Vlade RS pri sprejemu Splošnega akta ne predvideva. Toženka je namreč neodvisen regulatorni organ ter je pri sprejemanju vseh podzakonskih aktov, razen tarife, samostojna, zato poseganja politike v njeno delovanje, v kar sodi tudi sprejem podzakonskih aktov, ne sme biti (drugi odstavek 170. člena ZEKom-1). Z izpodbijano odločbo pa frekvenčnina še ni določena, saj se višina plačila za uporabo radijske frekvence določi z odločbo o odmeri plačila (prvi odstavek 7. člena ZEKom-1) in sicer tako, da se število točk, ki so določene z odločbo o določitvi števila točk, pomnoži z vrednostjo točke (drugi odstavek 6. člena ZEKom-1). Vrednost ene točke se določi s tarifo, ki se sprejema vsako leto; kot zadnja je bila potrjena tarifa za leto 2012 (Uradni list RS, št. 11/2012), zato se do potrditve tarife za leto 2013 pri odmeri plačila upošteva tarifa za leto 2012. Toženka izpostavlja, da mora dati v potrditev (soglasje) Vladi RS kot svoj splošni akt le tarifo, kot to izhaja iz šestega odstavka 6. člena ZEKom-1, saj za druge splošne akte to ne velja. Zato so brez podlage tožbene navedbe, da bi toženka morala uporabiti določbe razveljavljenega Pravilnika/2004. To bi bilo nezakonito, saj je navedeni Pravilnik/2004 na podlagi 2. točke prvega odstavka 256. člena ZEKom-1 prenehal veljati z dnem uveljavitve ZEKom-1 (to je 15. 1. 2013), uporabljal pa se je do sprejema novega podzakonskega predpisa (drugi odstavek 256. člena ZEKom-1). Toženka dodaja, da je v skladu z določbami Splošnega akta, ki določajo način izračuna števila točk, na podlagi formule in faktorjev, ki jih določa Splošni akt, izračunala število točk, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe; pri tem je v celoti postopala v skladu z navedenimi določbami. Toženka dalje navaja, da tožnica v tožbi ne oporeka samemu izračunu števila točk, temveč se s številom točk le ne strinja. To pa ne more predstavljati razloga za odpravo izpodbijane odločbe, saj ne gre za nezakonitost. Ker je v predmetnem upravnem sporu izpodbijana odločba o številu točk, so nerelevantne navedbe tožnice, ki se nanašajo na samo višino frekvenčnine. Poleg tega toženka še dodaja, da je imela tožnica v okviru javnega posvetovanja na podlagi 204. člena ZEKom-1 možnost, da na predmetni Splošni akt poda pripombe in mnenje, vendar tako ni ravnala. Na tožbene navedbe toženka še odgovarja, da ima na podlagi novega ZEKom-1, gledano z vidika celotnega delovanja in posledično financiranja, vrsto dodatnih nalog in obveznosti, ki jih mora izvajati v okviru svojih regulatornih nalog (na primer nove inšpekcijske pristojnosti, vodenje novih evidenc, izvedba javnega razpisa z javno dražbo več radijskih frekvenc naenkrat, itd.). To je vse predvideno v programu dela in posledično v finančnem načrtu za leto 2013. Toženka še pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za določitev števila točk za namen izračuna plačila za uporabo FM frekvenc in ne vseh frekvenc na splošno. Navaja, da je bil strošek plačila za uporabo posameznih frekvenc do zdaj neenakomerno razporejen, saj so mobilni in fiksni operaterji sofinancirali operaterje na radiodifuziji (FM in DVB-T). Poleg tega je tudi zaradi prehoda na digitalno TV oddajanje v letu 2012 prišlo do večjega nesorazmerja med stroški in prihodki na področju radiodifuzije. Obstoječa nesorazmerja pri obremenitvi imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, to je med plačili za posamezne frekvence je bilo zato treba odpraviti in skladno s 60. členom ZEKom-1 plačila ustrezno razporediti med tiste zavezance oziroma na tista področja, kjer strošek dejansko nastane. Zaradi tega se je število točk za predmetne frekvence spremenilo, pri čemer je bilo obenem predlagano tudi znižanje vrednosti tarife za 11 %. Toženka je tako imela zakonit razlog in podlago, zaradi spoštovanja načela sorazmernosti pa tudi obveznost za sprejem Splošnega akta s predmetno vsebino, ki ustrezno upošteva pokrivanje stroškov v skladu s prvim odstavkom 60. člena ZEKom-1. Toženka glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sporna v obravnavani zadevi odločba o določitvi števila točk, izdana tožnici za namen izračuna plačila uporabe radijskih frekvenc za uporabo radijskih frekvenc zvokovnega radiodifuznega oddajnika na oddajni točki A..

Tožnica neutemeljeno ugovarja, da toženka izpodbijane odločbe ne bi mogla izdati ob uporabi Splošnega akta, ker Vlada RS k njemu ni dala soglasja. Pooblastilo za izdajo Splošnega akta je toženka imela v drugem odstavku 60. člena ZEKom-1, ki določa, da Agencija s Splošnim aktom predpiše način izračuna plačil agenciji na podlagi tega člena (vsebina Splošnega akta – 1. člen). Splošni akt je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/2013 z dne 12. 4. 2013, v veljavo pa je stopil 27. 4. 2013. Iz določb ZEKom-1 ne izhaja dolžnost toženke, da bi bila za njegovo veljavnost dolžna pridobiti soglasje Vlade (to ne izhaja niti iz 60. člena, niti iz določb XIV poglavja ZEKom-1, ki se nanašajo na toženko kot neodvisen regulatorni organ). Zato je brez podlage tožbeni ugovor, da bi organ moral uporabiti Pravilnik/2004, ki je z uveljavitvijo ZEKom-1 tudi prenehal veljati, oziroma se je uporabljal do uveljavitve Splošnega akta (256. člen ZEKom-1).

Tožnica svojega ugovora, da bi toženka k Splošnemu aktu morala pridobiti soglasje Vlade, ne more uspešno opirati na določbe drugega in tretjega odstavka 60. člena ter šestega odstavka 6. člena ZEKom-1. Pravilno sicer navaja, da je določitev plačila urejena dvostopenjsko, kar izhaja iz drugega in tretjega odstavka 60. člena ZEKom-1: višina plačila (frekvenčnina) se izračuna kot zmnožek števila točk, določenega za uporabo radijskih frekvenc, in vrednosti točke za to vrsto plačila, ki se določi s tarifo. Vendar ZEKom-1 v šestem odstavku 6. člena le za tarifo določa, da mora biti predložena v soglasje Vladi.

Kolikor tožnica ugovarja, da lahko toženka višino frekvenčnine spremeni samo glede na potrebno pokrivanje stroškov iz prvega odstavka 6. člena ZEKom-1 in glede na načrtovane cilje in naloge, določene v programu dela ter saldo finančnih sredstev iz preteklega leta, sodišče odgovarja, da se s plačilom za uporabo dodeljenih frekvenc, v skladu s prvim odstavkom 60. člena ZEKom-1, krijejo stroški, ki jih ima agencija z upravljanjem in nadzorovanjem radiofrekvenčnega spektra. Po drugem odstavku 60. člena ZEKom-1 je način izračuna odvisen od pokrivanja ali gostote prebivalstva na območju pokrivanja ali radijske frekvence ali širine radifrekvenčnega pasu ali vrste radiokomunikacij ali kombinacije naštetega, ne sme pa omejevati konkurence ali ovirati vstopa na trg. Višina frekvenčnine pa se določi s tarifo z upoštevanjem potrebnega pokrivanja stroškov, ki jih ima toženka z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra, pri čemer pa se pri izdaji tarife upošteva pokrivanje stroškov glede na načrtovane cilje in naloge, določene v njenem programu dela, ter saldo finančnih sredstev iz preteklega leta (tretji odstavek 60. člen ZEKom-1 v zvezi s petim odstavkom 6. člena tega zakona). O odmeri plačila izda toženka posebno odločbo (prvi odstavek 7. člena ZEKom-1). Izpodbijana odločba je odločba po drugem odstavku 60. člena ZEKom-1 in še ne pomeni višine plačila za uporabo radijskih frekvenc (frekvenčnine). Z njo je šele določeno število točk za namen plačila. Tožbeni ugovori, ki se, kot izhaja iz zgoraj navedenih zakonskih določb, po vsebini nanašajo na razloge, ki se upoštevajo pri izdaji tarife, zato ne morejo biti pravno relevantni pri presoji zakonitosti te odločbe. Da bi toženka pri določitvi števila točk nepravilno uporabila merila iz drugega odstavka 60. člena ZEKom-1, pa tožnica ne trdi.

Tudi če je tožnica svoje ugovore podala ob predpostavki, da Vlada RS (še) ni dala soglasja in bi zato bilo treba uporabiti Pravilnik/2004 (torej v zvezi s številom točk odločbo o določitvi števila točk št. 38111-28/2012/4, ki je v 2. točki izpodbijane odločbe razveljavljena), so ti ugovori v tem upravnem sporu neutemeljeni. Neizdaja soglasja se po že povedanem lahko nanaša samo na tarifo, ki pa pri izdaji odločbe o določitvi števila točk še ni uporabljena. Tak ugovor bi lahko bil relevanten le pri odločbi o odmeri plačila, pri kateri bi bila uporabljena prejšnja tarifa.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.