Jedro

V obravnavani zadevi je tožnica ves čas nasprotovala ugotovljenemu dejanskemu stanju in zatrjevala, da navedeni subjekti ne delujejo usklajeno oz. da niso sklenili delničarskega sporazuma, in je tako nasprotovala dejanskim ugotovitvam toženke.

Tožena stranka je predhodno navedene tožničine dokazne predloge za zaslišanje stranke in predlaganih prič po presoji sodišča neupravičeno zavrnila, ker je menila, da z njimi tožnica dokazuje pravno vprašanje (da v zadevi ni podano usklajeno delovanje navedenih subjektov oz. ni sklenjen delničarski sporazum).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, Odločba Banke Slovenije PHB-24.50-010/18-02 z dne 22. 10. 2018 se odpravi v delu, ki se nanaša na tožnico in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.753,97 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano Odločbo o ugovoru PHB-24.50-010/18-02 z dne 22. 10. 2018 (v nadaljevanju Odločba) je svet Banke Slovenije zavrnil ugovore zoper Odredbo o odsvojitvi delnic PBH-24.50-010/18-001 z dne 3. 7. 2018 (v nadaljevanju Odredba) družb: A. d.o.o., Ljubljana, katere lastnik in zakoniti zastopnik je B.B. (točka 1 izreka), družbe C. d.o.o., katere lastnik in zastopnik je D.D. (točka 2 izreka), družbe E. d.o.o., katere lastnik in zastopnik je F.F. (točka 3 izreka), družbe G. d.o.o., katere lastnica in zastopnica je H.H. (točka 4 izreka), družbe I. d.o.o., Maribor, katere lastnik in zastopnik je J.J. (točka 5 izreka), družbe K. d.o.o., katere lastnik in zastopnik je L.L. (točka 6 izreka) in družbe M. d.o.o., Ljubljana, katere lastnik in zastopnik je N.N. (točka 7 izreka). V skladu s 343. členom Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) se rok za odpravo kršitev, določen z Odredbo, podaljša za čas od vložitve ugovora do vročitve odločbe o ugovoru (točka 8 izreka).

2. Iz obrazložitve Odločbe izhaja, da je toženka z Odredbo ugotovila, da so družbe A. d.o.o., C. d.o.o., Ljubljana, E. d.o.o., G.d.o.o., Maribor, I. d.o.o., K. d.o.o., družbe M. d.o.o., in O. d.n.o., na dan 3. 7. 2018 skupaj imetnice 38.371 rednih delnic P. d.d., ... (v nadaljevanju hranilnica) z oznako ..., oziroma 33,12% deleža v kapitalu hranilnice v sestavi, ki jo navaja. Podane so okoliščine, ki kažejo na usklajeno delovanje (dejavniki usklajenega delovanja), kot jih opredeljujejo Skupne smernice o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju (v nadaljevanju Skupne smernice) v točki 4.6, in sicer so njihovi posamezni lastniki sorodstveno povezani, pojavljajo se kot zastopniki druge družbe, skupno vlagajo zahteve za izdajo soglasja za opravljanje dejavnosti, so medsebojno lastniško in upravljalsko prepletene, na sejah skupščine hranilnice predlagajo vsebinsko podobne in dopolnjujoče sklepe, zoper skupščinski sklep hranilnice v drugem krogu dokapitalizacije vlagajo dopolnjujoča si pravna sredstva, v časovnem zaporedju so vstopale v lastništvo hranilnice in si medsebojno prenašale delnice hranilnice, so za nakup delnic hranilnice uporabile sredstva drugih družb, ki so lastniško povezane oziroma prepletene in so na sejah skupščine hranilnice 14. 12. 2017 in 8. 5. 2018 usklajeno glasovale, kar podrobneje pojasni. Citirane družbe so bile na dan 3. 7. 2018 skupaj imetnice kvalificiranega deleža v hranilnici v višini 33,12%, pred pridobitvijo deleža pa niso pridobile dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža, zato se šteje, da so v skladu s 60. členom ZBan-2 neupravičene imetnice in v skladu z drugim odstavkom 73. člena ZBan-2 iz delnic, ki presegajo 10% skupnega deleža, nimajo glasovalnih pravic. Ker v roku 1 meseca od 8. 5. 2018 (seja skupščine hranilnice), ko so začele usklajeno delovati, niso vložile zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža, jim je toženka v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZBan-2 z Odredbo naložila, da morajo delnice hranilnice, ki jih imajo v nasprotju z Zban-2, odsvojiti v roku 4 mesecev od prejema Odredbe in ji predložiti poročilo o odsvojitvi, z navedbo dokazov o odsvojitvi in pridobitelju. V skladu s 277. členom ZBan-2 se na spletnih straneh Banke Slovenije po dokončnosti tega postopka javno objavijo informacije, ki jih toženka navaja.

3. Toženka je vse ugovore tožnice zoper Odredbo z Odločbo zavrnila kot neutemeljene. Razlogi, zaradi katerih je mogoče vložiti ugovor, so taksativno navedeni v 344. členu ZBan-2. Tožnica ugovarja nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in kršitve določb postopka. Na straneh 7 do 20 obrazložitve Odločbe toženka navaja razloge za zavrnitev ugovorov glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer glede usklajenega delovanja navedenih družb oz. sklenitve kvalificiranega delničarskega sporazuma (zavrnila je ugovor, da ni bilo sklenjenega delničarskega sporazuma oz., da navedene družbe niso delovale usklajeno). Toženka navaja ugotovljeno dejansko stanje glede delničarskega sporazuma (na straneh 7 do 11 obrazložitve) in glede dejavnikov usklajenega delovanja po posameznih dejavnikih (na straneh 11 do 20 obrazložitve), kot jih opredeljuje točka 4.6. Skupnih smernic, ki jih je 1. 10. 2017 sprejel Evropski bančni organ, ki opredeljujejo usklajeno delovanje subjektov in primeroma navajajo posamezno vrsto dokazov o sodelovanju: 1. obstoj družinskih razmerij; 2. da ima bodoči pridobitelj višji; vodilni položaj ali pa je član upravljalnega organa ali upravljalnega organa v nadzorniški funkciji v ciljnem podjetju ali tako osebo imenuje; 3. razmerja podjetij v isti skupini; 4. da različne osebe uporabljajo isti vir financiranja; 5. nesprejemljivi vzorci glasovanja zadevnih delničarjev. Sklenitev delničarskega sporazuma oziroma usklajeno delovanje ne izhaja iz vsakega posameznega dejavnika, marveč iz vseh dejavnikov skupaj. Pri presoji obstoja delničarskega sporazuma oziroma usklajenega delovanja gre za pravni standard, ki ga mora Banka Slovenije napolniti v vsakem posameznem primeru. Pri tem uporablja ZBan-2 in Skupne smernice. Glede ugovorov v zvezi s kršitvami pravil postopka pa se je toženka opredelila na straneh 20 do 25 obrazložitve Odločbe. Toženka je v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZBan-2 tožničine ugovore kot neutemeljene zavrnila.

4. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v obsežni tožbi uvodoma povzema potek postopka. Podane so bistvene kršitve določb postopka, ki jih v bistvu povzema: opustitev izvedbe predlaganih dokazov, opustitev razpisa glavne obravnave in kršitev pravice stranke do izjave, kršitev dokaznih pravil - negativna dejstva, kršitev prepovedi ponovnega odločanja, izrek ne vsebuje predpisanih sestavin in ni izvršljiv ter arbitrarnost odločanja (na straneh 4 do 7 tožbe). Ugovarja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer relevantnih predpisov glede domnevno sklenjenega kvalificiranega delničarskega sporazuma ter usklajenega delovanja, materialni predpis (ZBan-2) pa tudi ne predvideva sankcije (na straneh 7 do 9 tožbe). V nadaljevanju na straneh 9 do 20 podrobneje pojasni posamezne bistvene kršitve določb postopka, na straneh 20 do 32 tožbe pa podrobneje pojasni razloge v zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava. Na straneh 32 do 50 podrobneje pojasni razloge, zaradi katerih je bilo dejansko stanje v zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno glede domnevnega obstoja delničarskega sporazuma ter glede obstoja okoliščin, na podlagi katerih je toženka sklepala o usklajenem delovanju citiranih družb po posameznih dejavnikih. Tožnica ugovarja tudi nesorazmernost izrečenega ukrepa. Sklepno sodišču predlaga, da naj Odločbo z dne 22. 10. 2018, s katero je toženka odločila o njenem ugovoru zoper Odredbo o odsvojitvi delnic z dne 5. 7. 2018, v točkah 1 in 8 izreka odpravi in spremeni tako, da tožničinemu ugovoru ugodi in Odredbo o odsvojitvi delnic z dne 5. 7. 2018 odpravi v delu, ki se nanaša na tožnico. Sodišče naj tožnici tudi prisodi povrnitev stroškov postopka po odmeri sodišča v roku 15 dni od prejema sodne odločbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

5. Tožena stranka se v obsežnemu odgovoru na tožbo opredeljuje do tožničinih tožbenih navedb. Prvenstveno sodišču predlaga, da naj tožbo kot nedovoljeno zavrže v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker ni podan pravni interes družbe A. d.o.o. (na straneh 2 do 5). V nadaljevanju se opredeljuje do tožbenih navedb glede glede bistvenih kršitev določb postopka (na straneh 5 do 13), glede nepravilne uporabe materialnega prava (na straneh 13 do 22 odgovora) in glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (na straneh 22 do 30). Na strani 30 zavrne ugovor o nesorazmernosti izrečenega ukrepa. Sodišču primarno predlaga, da naj tožničino tožbo zavrže, podrejeno pa, da naj jo zavrne kot neutemeljeno in tožnici naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Upravno sodišče RS je s sodbo in sklepom I U 2370/2018-10 z dne 24. 4. 2019 zadeve, ki so se pri temu sodišču vodile pod opr. št. I U 2370/2016, I U 2379/2018 in 2380/2018, združilo v skupno obravnavanje in odločanje ter odločilo, da se zadeva vodi pod opr. št. I U 2370/2018 (točka I izreka). Tožbo je zavrnilo (točka II izreka). Glede stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka III izreka).

7. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 3/2020 dne 18. 5. 2020 reviziji ugodilo in sodbo Upravnega sodišča RS 2370/2018-10 z dne 24. 4. 2018 razveljavilo v delu, ki zadeva revidenta (tožnico) in v tem delu zadevo vrnilo Upravnemu sodišču RS v novo sojenje (točka I izreka) zaradi kršitev določb postopka (točki 17 in 20 obrazložitve sklepa VS). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka (točka II izreka).

K I. točki izreka

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče je v skladu z napotki iz sklepa VS v postopku vpogledalo v vse listine predmetnega upravnega spisa, kakor tudi listine, ki jih je tožnica predložila k tožbi ter v zadevi ponovno odločalo.

10. Postopek sodnega varstva urejajo določbe od 354. člena do 362. člena ZBan-2. Na podlagi prvega odstavka 354. člena ZBan-2 se za postopek sodnega varstva uporablja Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), če z ZBan-2 ni določeno drugače. Na podlagi četrtega odstavka 356. člena ZBan-2 je odločbo, s katero je Banka Slovenije zavrnila ugovor zoper odredbo, možno izpodbijati v upravnem sporu. V skladu z določbo 359. člena ZBan-2 tožnica v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZBan-2, ki določa meje preizkusa, ki ga opravi sodišče, je sodišče v predmetni zadevi opravilo preizkus izpodbijane odločbe v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi. Sodišče je v obravnavani zadevi presojalo zgolj dejstva in dokazne predloge navedene v tožbi, ki jih je tožnica uveljavljala že v ugovoru zoper Odredbo, ostali pa po presoji sodišča predstavljajo nedopustno tožbeno novoto (359. člen ZBan-2).

11. Na podlagi 315. člena ZBan-2 se za hranilnice uporablja ZBan-2. V predmetni zadevi je toženka po izvedenem postopku nadzora nad tožnico, kot subjektom nadzora, sprejela Odredbo, s katero je izrekla ukrep nadzora zoper nezakonite kvalificirane imetnike delnic hranilnice, med drugim tudi tožnici (267. člen ZBan-2). Z Odločbo je zavrnila tožničine ugovore zoper predhodno navedeno Odredbo. Sodišče je v konkretnem primeru v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi, presojalo, ali je bilo dejansko stanje v tem postopku pravilno oziroma popolno ugotovljeno in ali so v zadevi podane bistvene kršitve pravil postopka, zlasti pa: ali je imela tožnica možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe v postopku v skladu z ZBan-2 (točka 2 drugega odstavka 360. člena ZBan-2), ali Odločba omogoča preizkus (točka 5 drugega odstavka 360. člena ZBan-2).

12. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je Banka Slovenije zakonito izdala izpodbijano odločbo, za katero tožnica sodišču predlaga, da naj v izpodbijanem delu ugotovi njeno nezakonitost in naj jo v tem delu odpravi.

13. Iz ugotovljenega dejanskega stanja iz izpodbijane Odločbe izhaja, da so družbe A. d.o.o., C. d.o.o., E. d.o.o., G. d.o.o., I. d.o.o., K. d.o.o., družbe M. d.o.o., Ljubljana in O. d.n.o., na dan 3. 7. 2018 skupaj imetnice 38.371 rednih delnic hranilnice z oznako ..., oziroma da imajo 33,12% deleža v kapitalu hranilnice.

14. Med strankama pa je sporno, ali so v zadevi podane okoliščine (indici), ki kažejo na usklajeno delovanje (dejavniki usklajenega delovanja) predhodno navedenih družb (osmih delničarjev hranilnice) oz. na obstoj delničarskega sporazuma med njimi. Na usklajeno delovanje posameznih subjektov je možno sklepati na podlagi okoliščin (indicev), ki kažejo na tovrstno sodelovanje (indirektni dokazi) in jih primeroma navajajo Skupne smernice v točki 4. 6. in sicer: 1. obstoj družinskih razmerij; 2. da ima bodoči pridobitelj višji, vodilni položaj ali pa je član upravljalnega organa ali upravljalnega organa v nadzorniški funkciji v ciljnem podjetju ali tako osebo imenuje; 3. razmerja podjetij v isti skupini; 4. da različne osebe uporabljajo isti vir financiranja; 5. nesprejemljivi vzorci glasovanja delničarjev. Sklenitev delničarskega sporazuma oziroma usklajeno delovanje ne izhaja iz vsakega posameznega predhodno navedenega dejavnika usklajenega delovanja, marveč izhaja iz več dejavnikov skupaj.

15. V primeru ugotovitve obstoja usklajenega delovanja se posredno sklepa na obstoj delničarskega sporazuma. Na podlagi 59. člena ZBan-2 je delničarski sporazum opredeljen kot sporazum o usklajenem izvrševanju upravljalskih upravičenj iz delnic. Delničarji banke, ki so skupno imetniki delnic, na podlagi katerih ne dosegajo kvalificiranega deleža v banki in ki sklenejo sporazum o usklajenem izvrševanju upravljalskih upravičenj iz teh delnic, morajo v osmih dneh po sklenitvi sporazuma o tem obvestiti Banko Slovenije. Na podlagi drugega odstavka 60. člena ZBan-2 osebe, ki so se sporazumele, da bodo delovale usklajeno pri pridobivanju delnic banke, z namenom sklenitve delničarskega sporazuma (bodoči skupni kvalificirani imetniki) in nameravajo pridobiti delež, na podlagi katerega bi skupno dosegle ali presegle kvalificirani delež, morajo pred pridobitvijo takega deleža pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZBan-2 delničarji banke, ki so skupno že imetniki delnic banke, na podlagi katerih dosegajo ali presegajo kvalificiran delež v banki, in ki nameravajo skleniti delničarski sporazum, morajo pred sklenitvijo takega sporazuma pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Na podlagi šestega odstavka 60. člena ZBan-2 pa se šteje, če se ne dokaže drugače, da delujejo kot bodoči skupni kvalificirani imetniki ali so sklenili delničarski sporazum: 1. člani organa vodenja ali nadzora s pravnimi osebami, v katerih opravljajo to funkcijo; 2. osebe, ki so med seboj povezane kot ožji družinski člani; 3. družba za upravljanje in investicijski skladi, ki jih ta družba upravlja; 4. osebe, ki so na skupščini banke: - predlagale sprejetje sklepa o imenovanju ali odpoklicu članov upravljalnega organa ali drugega sklepa, ki se po ZGD-1 sprejema z večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, in - z uresničevanjem glasovalnih pravic ali na drug način dosegle sprejetje tega sklepa.

16. Med strankama je sporno dejansko stanje, in sicer, ali gre med predhodno navedenimi subjekti (osmimi delničarji hranilnice) za usklajeno delovanje oz. za sklenjen delničarski sporazum, pri čemer tožnica navedeno zanika. S tem v zvezi je tudi že v upravnem postopku predlaga zaslišanje stranke in prič. Po mnenju toženke pa gre pri presoji obstoja delničarskega sporazuma oziroma usklajenega delovanja za pravni standard, ki ga mora toženka napolniti v vsakem posameznem primeru. Tožena stranka je tožničine dokazne predloge z zaslišanjem stranke in predlaganih prič zavrnila, ker je tožnica s tem dokaznim predlogom dokazovala, da v zadevi ni podano usklajeno delovanje navedenih subjektov oz. ni sklenjen delničarski sporazum, kar pa je po mnenju toženke pravno vprašanje, o katerem ni dopustno zaslišati strank ali prič. S slednjim se tožnica ne strinja in meni, da se s takšnim stališčem toženka skuša izogniti izvedbi ugotovitvenega postopka, ker naj bi šlo za pravno vprašanje o katerem odloča sama, brez ugotovitvenega postopka. Po mnenju tožnice je vprašanje usklajenega delovanja navedenih subjektov v konkretni zadevi, ki je sporno, dejansko vprašanje in ne pravno vprašanje. Toženka pa po mnenju tožnice neupravičeno skuša pravno subsumpcijo pod ustrezno pravno pravilo prikazati kot določeno polje diskrecije, ki naj bi ga imela kot nadzornik kreditnih in finančnih institucij.

17. Tožnica bi nasprotovala zgolj pravnim zaključkom toženke, če ne bi nasprotovala, da med navedenimi subjekti (osmimi delničarji hranilnice) ni podanega usklajenega delovanja oz. ni sklenjen delničarskega sporazuma, kar sodi v spodnjo premiso silogizma, ampak bi zgolj nasprotovala pravni kvalifikaciji tako ugotovljenega nespornega dejanskega stanja, torej zgornji premisi silogizma (sklep VS, točka 19 obrazložitve). V obravnavani zadevi pa je tožnica ves čas nasprotovala ugotovljenemu dejanskemu stanju in zatrjevala, da navedeni subjekti ne delujejo usklajeno oz. da niso sklenili delničarskega sporazuma, in je tako nasprotovala dejanskim ugotovitvam toženke.

18. Banka Slovenije razpiše ustno obravnavo, če je treba zaslišati priče ali izvedenca ali če sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi interesi (točki 1 in 2 drugega odstavka 324. člena ZBan-2). Tožnica tudi po mnenju sodišča v obravnavani zadevi ni imela na voljo neposrednih listinskih dokazov v zvezi z zatrjevanim negativnim dejstvom, da navedeni subjekti (tožnica in sedem delničarjev hranilnice) ne delujejo usklajeno oziroma da niso sklenili delničarskega sporazuma. Zato je v zvezi z dokazovanjem predhodno navedenega dejstva v ugotovitvenem postopku podala povsem substanciran in primeren dokazni predlog zaslišanja stranke in prič. Gre tudi za odločilna dejstva, ki vplivajo na sprejeto odločitev. V zvezi z dokazovanjem obstoja družinskih razmerij je tožnica v ugovoru zoper Odredbo predlagala zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika, B.B. in prič D.D., H.H. ter R.R.. V zvezi z razmerji med podjetji v isti skupini je predlagala zaslišanje zakonitih zastopnikov vseh navedenih delničarjev hranilnice in postavitev izvedenca za področje poslovanja gospodarskih subjektov glede razmerij obvladovanja med navedenimi subjekti. Glede zastopanja navedenih subjektov (osmih delničarjev hranilnice) na skupščini hranilnice je predlagala zaslišanje B.B., D.D. in F.F.. Glede usklajenega vlaganja v hranilnico ter vlaganja pravnih sredstev je tožnica predlagala zaslišanje B.B. ter zakonitih zastopnikov navedenih družb, delničarjev hranilnice kakor tudi njihovo soočenje. Glede glasovanja na 32. seji in 33. seji skupščine hranilnice je tožnica predlagala zaslišanje in soočenje zastopnikov vseh navedenih družb, delničarjev hranilnice. V zvezi z ugotavljanjem dejstva, da med navedenimi subjekti ni bilo sklenjenega delničarskega sporazuma in tudi ni bilo usklajenega delovanja pa je tožnica predlagala zaslišanje S.S., T.T. in U.U..

19. Tožena stranka je predhodno navedene tožničine dokazne predloge za zaslišanje stranke in predlaganih prič po presoji sodišča neupravičeno zavrnila, ker je menila, da z njimi tožnica dokazuje pravno vprašanje (da v zadevi ni podano usklajeno delovanje navedenih subjektov oz. ni sklenjen delničarski sporazum). Z navedenim se sodišče ne strinja iz razlogov, navedenih v točki 17 obrazložitve te sodbe. Med strankama pa po mnenju sodišča sporno dejansko stanje, in sicer obstoj usklajenega delovanja oz. delničarski sporazum med navedenimi subjekti, čemur je tožnica ugovarjala ves čas upravnega postopka. Po presoji sodišča toženka predlaganega dokaznega predloga z zaslišanjem prič ni zavrnila iz pravilnih in pravno dopustnih razlogov.

20. Sodišče se strinja tudi z razlogi tožnice, s katerimi utemeljuje, da ji ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi. Toženka tožnici očita usklajeno delovanje oz. sklenjen delničarski sporazum med osmimi delničarji hranilnice. Tožnici pa v postopku ni bila dana možnost, da se o navedbah preostalih navedenih delničarjev hranilnice izjavi, glede usklajenega delovanja med njimi, gre pa tudi po mnenju sodišča za relevantna dejstva za presojo obstoja usklajenega delovanja oz. delničarski sporazuma in tožničine vloge pri tem, kot to pravilno ugovarja tožnica. Po presoji sodišča je v zadevi podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka drugega odstavka 360. člena ZBan-2).

21. Ker so bile v obravnavani zadevi podane bistvene kršitve pravil postopka, je posledično ostalo v izpodbijanem delu nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede okoliščin, ki so bistvenega pomena za odločitev (glede obstoja usklajenega delovanja osmih delničarjev hranilnice oz. sklenitev delničarskega sporazuma ter tožničini vlogi pri tem). Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravilo v skladu s 2. točko in 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženki stranki v ponovni postopek, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1. 22. Upoštevajoč sklep VS ter stališča sodišča iz te sodbe, bo morala toženka v predmetni zadevi v ponovnem postopku ponovno odločiti. Pri tem naj toženka dopolni ugotovitveni postopek in popolno ugotoviti dejansko stanje v predmetni zadevi glede obstoja usklajenega delovanja oz. delničarskega sporazuma oziroma glede tožničinega sodelovanja pri usklajenem delovanju osmih delničarjev hranilnice, nato pa naj jasno in celovito oceni in analizira objektivna dejstva (okoliščine oz. indice), jih poveže v smiselno celoto in navede, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale obstoj usklajenega delovanja med navedenimi subjekti oz. tožničino sodelovanje pri usklajenem delovanju osmih delničarjev hranilnice.

23. Sodišče se je v obravnavani zadevi izrecno opredelilo do tožbenih navedb, ki so po presoji sodišča bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe.

24. Ker je sodišče izpodbijano odločitev odpravilo iz predhodno navedenih razlogov in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, ostalih tožničinih ugovorov ni presojalo.

25. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

26. Ob pravilni uporabi materialnega prava ter ob upoštevanju pravil postopka glede ugotavljanja dejanskega stanja ima toženka podlago za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Pred tem bo morala toženka razmejiti, katera dejstva (okoliščine oz. indici) so v obravnavani zadevi sporna in katera ne, ter opredeliti relevantna sporna dejstva (okoliščine oz. indice) in nato ta dejstva tudi ugotovil (glede tožničinega sodelovanja pri usklajenem delovanju oz. glede tožničine sklenitve delničarskega sporazuma z ostalimi osmimi delničarji hranilnice), ob upoštevanju vseh pravil postopka. Šele po tako dopolnjenem ugotovitvenem postopku, v katerem bo toženka ugotovila relevantno dejansko stanje (upoštevaje vsa možna dokazna sredstva in vse okoliščine predmetne zadeve), bo v zadevi lahko, ob upoštevanju stališč sodišča iz te sodbe in ob pravilni uporabi materialnega prava in pravil postopka, v zadevi ponovno odločila.

27. Ker je bilo potrebno relevantno dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, kot tudi v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, sodišče v zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije na podlagi 65. člena ZUS-1, ker za takšno odločanje v predmetni zadevi ni bilo podlage.

K II. točki izreka

28. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

29. Stroške revizijskega postopka je sodišče odmerilo na podlagi 154. in 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Pri odmeri stroškov je sodišče izhajalo iz vrednosti spornega predmeta, ki znaša 502.180,00 EUR. Tožeča stranka je zahtevala povračilo stroškov tako za predlog za dopustitev revizije kot za revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Nagrada za predlog za dopustitev revizije tako znaša 3500 točk (4. točka tarifne številke 21 v povezavi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 30 in 1. točko tarifne številke 18 OT), za revizijo pa 2450 točk (5. točka tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50% nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Tožeči stranki se torej za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 3.570,00 EUR (5950 točk) in 41,70 EUR (69,5 točk) materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22% DDV (794,57 EUR), skupaj torej 4.406,27 EUR.

30. Tožena stranka mora po navedenem tožeči stranki povrniti 4.753,97 EUR stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.