Jedro

Oškodovančevo osebno stanje ni pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v deljeno vzročnost. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zviša za 4.550 EUR, znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, pa se zviša na 2.127,51 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 4.856,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2009, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je štelo tožničino pritožbo za umaknjeno.

2.Tožnica je vložila pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče premalo upoštevalo ugotovitve o obsegu in intenzivnosti bolečin ter o obsegu in neugodnostih v zvezi z zdravljenjem. Celotno zdravljenje je trajalo eno leto, v tem času pa je tožnica prestajala množico posegov in rehabilitacij, ki so bili še posebej glede na njeno starost zelo neprijetni. Bolečine bodo ostale za vse življenje. Glede na to je primerna odškodnina iz tega naslova v višini 9.000 EUR. Sodišče je nadalje premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica do škodnega dogodka hodila sama, sedaj pa mora uporabljati berglo, ne more več opravljati večine gospodinjskih del, ne more več hoditi na sprehode in izlete in je pri oskrbi vezana na pomoč drugih. Glede na to bi moralo sodišče prisoditi odškodnino v višini 8.500 EUR. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.V pritožbi zoper sklep je tožnica navedla, da je dolgovani znesek sodne takse plačala 20. 6. 2011, kar je pravočasno, in priložila potrdilo o plačilu, izvršenem na Pošti Slovenije. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

4.Toženka na pritožbi ni odgovorila.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep

6.V skladu s 6.b členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) se pri plačilu sodne takse prek ponudnikov plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v taksnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka.

7.Sodno pisanje, v katerem je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, je bil 19. 5. 2011 puščen v predalčniku tožničinega pooblaščenca. V skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP se je pisanje štelo za vročeno 3. 6. 2011. Petnajsti dan je bila sobota 18. 6. 2011. Tožnica je s predložitvijo kopije plačilnega naloga dokazala, da je sodno takso plačala v ponedeljek 20. 6. 2011. Iz izpiska o opravljenem plačilnem prometu, ki je v spisu (l. št. 79a), izhaja, da je bilo plačilo v korist podračuna sodišča izvedeno 21. 6. 2011. Sodna taksa je bila torej plačana pravočasno.

8.Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o domnevnem umiku pritožbe, ki temelji na nasprotni ugotovitvi, razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

9.Stališče izpodbijane sodbe, da je zaradi tožničinega zdravstvenega stanja pred škodnim dogodkom le 70 % nastale škode, tj. prestanih in bodočih telesnih bolečin in zdravljenja ter 70 % zmanjšane življenjske aktivnosti možno pripisati toženki, je materialnopravno zmotno.

10.V času izdaje izpodbijane sodbe je bilo že uveljavljeno stališče sodne prakse, da oškodovančevo osebno stanje ni pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v deljeno vzročnost. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja se pri ugotavljanju vzročne zveze upošteva le v razmerju do škodnega dogodka. Pri ugotavljanju obsega škode pa je treba izhajati iz konkretnega oškodovanca, takega, kakršen je, z vsemi posebnostmi, ne pa nekega povprečnega ali običajnega oškodovanca. (1)

11.Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnica 5. 6. 2006 pri izstopanju z mestnega avtobusa v upravljanju toženkinega zavarovanca utrpela poškodbo desnega kolka, zaradi katere se je zdravila in ki ji je pustila trajne posledice. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je bila prisojena odškodnina v višini 7.000 EUR (od zahtevanih 9.000 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 5.950 EUR (od zahtevanih 8.500 EUR). Odločitev o višini odškodnine temelji na ugotovitvah o trajanju in intenzivnosti pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter o nevšečnostih med zdravljenjem in na ugotovitvah o intenzivnosti prizadetosti zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodba pri tem upošteva zmanjšanje obsega tožničinih aktivnosti, ki je bila v času škodnega dogodka stara 77 let, v primerjavi z obsegom aktivnosti pred škodnim dogodkom. Na višino prisojene odškodnine pa je ob teh ugotovitvah vplivala tudi ugotovitev, da je vzrok 30 % tožničinih težav v njenih prejšnjih zdravstvenih težavah. Stališče temelji na navedbi izvedenskega mnenja, da "je razmerje zdravstvenega stanja tožeče stranke med predmetno nezgodo in posledicami predhodnih poškodb – to je vstavitve delne kolčne proteze – 70 : 30, saj je predmetna poškodba pustila posledice v slabi gibljivosti desnega kolka kot tudi v neugodnem občutku preskakovanja v višini desnega kolka. Navedeno pomeni, da 70 % težav odpade na posledice predmetne poškodbe, 30 % težav pa predstavlja predhodna poškodba tožeče stranke."

12.Ob upoštevanju gornjega materialnopravnega izhodišča izvedensko mnenje ne daje podlage za stališče izpodbijane sodbe, da je tožnica upravičena le do plačila odškodnine za 70 % ugotovljenega obsega škode (v izpodbijanem delu). Poleg tega iz mnenja sploh ni razvidno, ali in kako naj bi tožničino zdravstveno stanje pred škodnim dogodkom vplivalo na obseg in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti. Tudi obseg zmanjšane življenjske aktivnosti je bil ugotovljen na podlagi primerjave tožničinih aktivnosti pred škodnim dogodkom (se pravi ob tedanjem tožničinem zdravstvenem stanju) in po končanem zdravljenju. Že iz navedenega razloga je treba znesek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišati na zahtevanih 9.000 EUR, znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa na zahtevanih 8.500 EUR. Glede na to se ni bilo treba spuščati v presojo o utemeljenosti pritožbenih navedb o prenizko odmerjeni odškodnini.

13.Ob upoštevanju načina upoštevanja že plačanega dela odškodnine v izpodbijani sodbi, ki mu tožnica v pritožbi ne nasprotuje – sodišče prve stopnje je od celotnega zneska utemeljene odškodnine za nepremoženjsko škodo odštelo valorizirani znesek že plačane odškodnine – je toženka dolžna poleg že prisojenega zneska plačati še 4.550 EUR. (2)

14.Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine zvišalo na 9.407,11 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

15.Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je drugačen tožničin uspeh v pravdi. Ob upoštevanju neizpodbijanega pristopa k izračunu uspeha in višine potrebnih stroškov tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, z obravnavanjem katerega niso nastali posebni stroški. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je uspela glede 15.015,91 EUR, ob upoštevanju spremembe pa je uspela z 19.516,31 EUR (od zahtevanih 20.426,14 EUR). Ob uporabi pravila iz tretjega odstavka 154. člena ZPP je toženka dolžna tožnici povrniti vse stroške, potrebne za pravdo, ti pa po neizpodbijanih ugotovitvah izpodbijane sodbe znašajo 2.127,51 EUR.

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka ni potrebna, ker jih tožnica ni priglasila.

(1)Prim. odločbe VS RS II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008, II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009, II Ips 1094/2008 z dne 17. 4. 2009, II Ips 1198/2008 z dne 18. 6. 2009, II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009, II Ips 429/2008 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010. (2)Celotni znesek pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo znaša 18.200 EUR. Ker valorizirani znesek plačanega dela odškodnine znaša 10.007,60 EUR, po izpodbijani sodbi pa je toženka dolžna iz tega naslova plačati 3.642,40 EUR, ostane za plačilo še 4.550 EUR.