Jedro

Suverenostna klavzula državi članici omogoča, da prosilca za mednarodno zaščito ne pošlje v državo, kjer bi mu bile kršene človekove pravice. Vendar pa se sodišče strinja, da v primeru izročitve tožnikov Republiki Madžarski kot državi članici, ki je pristojna za obravnavanje njihove prošnje, ne bi bile kršene njihove človekovih pravic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v 1. točki izreka odločila, da se zadeve tožnikov združijo v en postopek, v 2. točki pa, da ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnikov, saj bodo imenovani predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka prosilcem ob vložitvi njihovih prošenj za mednarodno zaščito v skladu z 39. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) vzela prstne odtise in jih dne 28. 8. 2013 poslala v centralno bazo EURODAC, od koder je prejela podatek, da sta bila A.A. in B.B. dne 22. 6. 2013 vnesena v centralno bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Republike Madžarske in dne 27. 6. 2013 sta bila vnesena v centralno bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Švice. B.B. pa je bil v bazo EURODAC dne 8. 8. 2006 kot prosilec za mednarodno zaščito vnesen s strani Belgije in dne 21. 5. 2013 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Madžarske.

Dne 4. 8. 2013 je tožena stranka od pristojnega organa Republike Madžarske prejela odgovor, da je le ta v skladu s c točko prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da so tudi švicarski migracijski organi zaradi EURODAC zadetkov na Republiko Madžarsko poslali standardne obrazce za ponovni sprejem prosilcev in prejeli odgovor s strani Republike Madžarske v skladu s c točko prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe, da je le ta sprejela odgovornost, da je odgovorna država članice za obravnavanje njihovih prošenj.

Tožniki se z izpodbijanim sklepom ne strinjajo in predlagajo, naj sodišče izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, podrejeno, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovni postopek, predlagali so tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tožbi.

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in sklenilo, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se izpodbijani sklep odloži do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

V tožbi se sklicujejo na suverenostno klavzulo, predvsem pa izpostavljajo dejstvo, da po njihovih izkušnjah Republika Madžarska ne ponuja dovolj zagotovil, da bodo obravnavani na enak način, kot bi se jih obravnavalo v Republiki Sloveniji. Sklicujejo se na sodbo M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2013. Navajajo, a iz mnogih poročil izhaja, da je stanje v Republiki Madžarski, kar se tiče azilnih postopkov in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, zelo slabo. Ob vrnitvi oziroma po predaji Republiki Madžarski morajo namreč ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, ta druga prošnja pa deportacije ne zaustavlja. To pomeni, da je teoretično prosilec lahko deportiran, še preden se odloči o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tudi ESČP je v primeru predaje prosilca iz Sudana iz Avstrije Madžarski ustavilo transfer zaradi razmer v priporu in uporabe koncepta tretje varne države. Sklicujejo se na sodbo avstrijskega sodišča S4 422.020-1/2011/5E z dne 31. 10. 2011, češ da iz navedene sodbe izhaja, da so prosilci, vrnjeni po Dublinski uredbi, v veliki večini primerov pridržani na Madžarskem. Dogajajo se zlorabe s strani policije, nekateri prosilci pa so načrtno pod vplivom pomirjeval. Sklicujejo se tudi na poročila, ki ga je izdal Hungarian Helsinki Committe, iz katerih izhaja, da so prosilci, ki so že zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski, nato pa državo zapustili, preden je bilo odločeno o njihovi prošnji in so bili nato vanjo vrnjeni, izpostavljeni tveganju, da bodo vrnjeni v svojo izvorno državo, saj je bil s spremembo zakonodaje odpravljen suspenzivni učinek vložitve ponovne prošnje. Iz navedenega poročila izhaja, da je problem v tem, da je skoraj avtomatičen odvzem svobode prosilcem za mednarodno zaščito. Odločitev o odvzemu svobode je sicer podvržena sodni praksi, vendar pa sodišča odločajo skoraj vedno enako. Odvzem osebne svobode je v Republiki Madžarski možno izreči tudi družinam. Ta ukrep naj bi se družinam sicer izreklo zgolj, če njihove deportacije ne bi bilo mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom, vendar Helsinški komite opozarja, da se v praksi ta ukrep izreka skoraj avtomatično. To pomeni, da bi bila tožnikom skoraj gotovo odvzeta osebna svoboda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in v odgovoru poudarja, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite. Te države se v skladu s Protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države. Meni tudi, da sodbe, na katere se sklicujejo tožniki, niso primerljive z obravnavano zadevo. Opozarja tudi, da gre v obravnavanem primeru za družino z mladoletnimi otroki, kar pomeni, da je praktično nemogoče, da bi bila v primeru vrnitve Republiki Madžarski družina tudi pridržana. Izpostavljajo tudi okoliščino, da je bil tožnik B.B. v letošnjem letu v obdobju enega meseca dvakrat kot prosilec v Republiki Madžarski, pa ni bil pridržan. Meni tudi, da tožniki ne izkazujejo, da bi bili z vrnitvijo v Republiko Madžarsko ogroženi, saj v času njihovega bivanja niso bili ogroženi. Številni EURODAC zadetki kažejo bolj na okoliščino, da tožniki inštitut mednarodne zaščite zlorabljajo. Na odločitev o njihovi prošnji v Republiki Madžarski niso počakali, samovoljno so zapustili to državo in ponovno zaprosili za status mednarodne zaščite v Švicarski konfederaciji. Na vsebinsko odločitve Švicarske konfederacije, da ni uporabila suverenostne klavzule, pa so imeli tožniki možnost izkoristiti vsa pravna sredstva, vendar tožniki tega niso izkoristili, temveč so samovoljno zapustili Švicarsko konfederacijo in se ilegalno preko Republike Italije vrnili in vstopili v Republiko Slovenijo. Tu so ponovno zaprosili za status mednarodne zaščite.

Odgovor tožene stranke je bil tožniku po svetovalcu za begunce posredovan, vendar ta odgovora na odgovor tožene stranke ni vložil. Tožba ni utemeljena.

Dublinska uredba vzpostavlja merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni državi članici vloži državljan tretje države. V določbah prvega odstavka 3. člena navedena uredba določa, da prošnjo za mednarodno zaščito kateregakoli državljana tretje države, ki na meji ali ozemlju katerekoli od držav članic zaprosi za mednarodno zaščito, obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz tretjega poglavja. Po določbah drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe pa lahko z odstopanjem od prvega odstavka vsaka članica obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila te uredbe. V takem primeru navedena članica postane odgovorna v smislu te uredbe in prevzame obveznost v zvezi z odgovornostjo.

V obravnavani zadevi je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbo c točke prvega odstavka 16. člena, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz člena 20 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je obravnavana in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja.

Iz upravnih spisov izhaja, da je Republika Madžarska po izpeljanem postopku, ki ga predvideva Dublinska uredba, sprejela pristojnost za obravnavanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito. Tožniki se v tožbi sicer sklicujejo na suverenostno klavzulo, ki državi članici omogoča, da prosilca ne pošlje v državo, kjer bi mu bile kršene človekove pravice, vendar se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, da v primeru izročitve tožnikov Republiki Madžarski kot državi članici, ki je pristojna za obravnavanje njihove prošnje, ne bi pomenila kršitev človekovih pravic. Tožniki so v tožbi zatrjevali, da na podlagi lastnih izkušenj vedo, da bi bile njihove pravice ob vrnitvi kršene, prav tako tudi, da se ob podaji druge prošnje vse prosilce za mednarodno zaščito avtomatično pripre. Sodišče tem navedbam ne pritrjuje. Pravilnost odločitve tožene stranke namreč potrjuje tudi dejstvo, da je drugi tožnik v Republiki Madžarski dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ni zatrjeval, da bi bil ob podaji druge prošnje priprt. Tožniki, ko so zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski, niso bili priprti, konkretnih oblik kršitev človekovih pravic niso ustrezno utemeljili. Zatrjevali so da, so bile razmere nevzdržne, ker so spali na tleh, vendar so po dveh dneh pobegnili. Ta navajanja po mnenju sodišča nevzdržnosti razmer ne potrjujejo v zadostni meri, da bi bila onemogočena njihova vrnitev v Republiko Madžarsko. Tožniki sicer zatrjujejo, da izjema, da so prosilci priprti, ni odvisna od tega, ali gre za družino ali posameznika, vendar tudi tega ugovora z dokazi niso podprli. Tožniki se v tožbi sklicujejo na sodbo ESČP št. 30696/09 (M.S.S. proti Belgiji in Grčiji), vendar pa se navedena sodba ESČP nanaša na razmere v Grčiji in ne na razmere v Madžarski. Sklicujejo se tudi na sodbo glede predaje prosilca, državljana Sudana iz Republike Avstrije v Republiko Madžarsko, vendar tudi sodišče, kakor tudi tožena stranka, ugotavlja, da gre v navedeni zadevi za drugačen (individualni) primer, saj gre za samsko osebo in ne za družino, kot v obravnavani sporni zadevi. Nikakor pa iz informacij, ki so sodišču znane, ne izhaja, da bi bil postopek Dublinskih transferjev iz držav članic v Republiko Madžarsko ustavljen.

Sodišče ne dvomi, da se v Republiki Madžarski spoštujejo človekove pravice prosilcem za mednarodno zaščito in da madžarski organi spoštujejo načelo o nevračanju. Dokazno breme glede okoliščin, ki jih tožniki zatrjujejo, so na njih, vendar jih, po presoji sodišča, niso uspeli izkazati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo