Jedro

Pravica do pritožbe se udejanja skozi preizkus prvostopenjske odločbe, ki ga na podlagi pritožbe opravi sodišče druge stopnje, zato mora sodišče o pritožbi odločiti. Če pa je pritožb zoper isto sodbo več, bi bilo procesno gledano nevzdržno, če bi v istem kazenskem postopku zoper določenega storilca zaradi istega kaznivega dejanja hkrati obstajali pravnomočna sodba in sodba, ki jo je še mogoče izpodbijati s pritožbo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kar mu je izreklo kazen osem mesecev zapora. Obtoženo R. M. je oprostilo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan družbi H. d.o.o. plačati znesek 21.236,59 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2005 dalje do plačila, s čemer je ta obveznost solidarna z obveznostjo R. M. do te iste družbe, ki je bila obdolženki sicer odpuščena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1075/2009. Obdolženemu M. N. je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), razen stroškov, ki se nanašajo na R. M., če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP se v delu, ki se nanašajo na R. M., in se dajo izločiti iz skupnih stroškov, krijejo iz proračuna, enako pa tudi izdatki obtožene R. M. ter izdatki in nagrada njene zagovornice.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 22463/2010 z dne 19. 11. 2014 ob reševanju pritožbe zagovornikov obsojenega M. N. izpodbijano sodbo v opisu dejanja pod točko I spremenilo tako, da se v 18 vrstici drugega odstavka izpustijo besede „in R. M.“; pritožbo obsojenčevih zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Obsojenec M. N. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 372. člena ZKP. Navaja, da sta zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi Odvetniška družba G. o.p., d.o.o. in sam obsojenec. Višje sodišče je v svoji sodbi odločilo le o pritožbi obsojenčevih zagovornikov, ne pa tudi o pritožbi obsojenca. S tem je kršilo njegovo zakonsko in ustavno pravico do pravnega sredstva. Navaja še, da naj bi v tej zadevi sodba postala pravnomočna šele 28. 11. 2014 ter da naj bi kazenski pregon zastaral pred pravnomočnostjo sodbe. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obtožba zoper njega iz razloga 4. točke 357. člena ZKP zavrne.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi. Navaja, da iz kazenskega spisa izhaja, da sta zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbi vložila Odvetniška družba G. o.p., d.o.o. in sam obsojenec M. N. (list. št. 718 do 722 spisa). Iz predložitvenega poročila sodišča prve stopnje z dne 6. 11. 2014 (list. št. 723 do 724 spisa) izhaja, da sta bili obe pritožbi predloženi v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani. Višje sodišče je v svoji sodbi odločilo le o pritožbi obsojenčevih zagovornikov, kar je razvidno tako iz izreka izpodbijane sodbe, kot tudi iz povzetka pritožbe (2. točka obrazložitve) in iz celotne vsebinske obrazložitve pritožbene odločitve. Tako se pokaže, da je utemeljen očitek iz zahteve za varstvo zakonitosti, da o pritožbi obdolženca višje sodišče ni odločilo. Zaradi tega je podana zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP, po katerem o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči sodišče druge stopnje z eno odločbo. V nadaljevanju meni, da navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj bi v tej zadevi sodba postala pravnomočna (šele) dne 28. 11. 2014, nima podlage. Iz zaznamka na izvirniku sodbe Višjega sodišča v Ljubljani (list. št. 726 spisa) je razvidno, da je Okrajno sodišče v Ljubljani to sodbo prejelo 21. 11. 2014. Po določbi prvega odstavka 129. člena ZKP pa nastopi pravnomočnost sodbe, zoper katero je bila vložena pritožba, z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.

Ker je bilo kaznivo dejanje, za katerega je postopek tekel zoper M. N., storjeno dne 22. 11. 2004, je pravnomočnost sodbe (s pridržkom v zvezi z zatrjevano kršitvijo postopka) nastopila pred potekom absolutnega desetletnega zastaralnega roka (4. točka prvega odstavka 111. člena in šesti odstavek 112. člena KZ). Zato zatrjevana kršitev zakona na uveljavljani podlagi (da naj bi kazenski pregon zastaral pred pravnomočnostjo sodbe) ni podana.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu, ki pa se o njem ni izjavil. B.

6. Obsojeni M. N. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da je bilo v kazenski zadevi VII Kp 22463/2010 v pritožbenem postopku prezrto, da sta zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbi vložila Odvetniška družbe G. o.p., d.o.o., in sam obsojenec M. N. (list. št. 718 do 722 kazenskega spisa). Tudi iz predložitvenega poročila prvostopenjskega sodišča z dne 6. 11. 2014 (list. št. 723 do 724 spisa) izhaja, da sta bili obe pritožbi predloženi v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani. Zaradi odločitve pritožbenega sodišča z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo, ko je višje sodišče odločilo le o pritožbi zagovornikov obsojenega M. N., odvetnikov iz Odvetniške družbe G. o.p., d.o.o iz Ljubljane, kar je razvidno tako iz izreka te sodbe kot tudi iz povzetka pritožbe (2. točka obrazložitve) in iz celotne vsebinske obrazložitve pritožbene odločitve, je prišlo do položaja, ki je z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) pravno nevzdržno.

7. Pravica do pravnega sredstva je ustavna pravica. Po 25. členu Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do (učinkovite) pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

8. Pritožba je redno pravno sredstvo, vložitev tega sredstva pa procesno dejanje, s katerimi upravičenci izpodbijajo praviloma prvostopenjsko odločbo, sprejeto v kazenskem postopku, in s katerim zahtevajo, da se ta razveljavi ali spremeni. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev. Ta pa bi bil popolnoma izničen, če sodišče druge stopnje o pritožbi ne bi odločilo, s tem pa bi bilo tudi negirano načelo dvostopenjskega sojenja.

9. Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP, po katerem o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči sodišče druge stopnje z eno odločbo. Pravica do pritožbe ni sama sebi namen, pač pa se udejanja skozi preizkus prvostopenjske odločbe, ki ga na podlagi tega rednega pravnega sredstva opravi sodišče druge stopnje, zato mora sodišče o njej odločiti. Če pa je pritožb zoper isto sodbo več, bi bilo procesno gledano nevzdržno, če bi v istem kazenskem postopku zoper določenega storilca zaradi istega kaznivega dejanja hkrati obstajali pravnomočna sodba in sodba, ki jo je še mogoče izpodbijati s pritožbo.

10. Sodišče druge stopnje ne more naknadno odločiti še o pritožbi, o kateri ni odločilo. Zato je z opustitvijo odločitve o obsojenčevi pritožbi kršilo tudi obsojenčevo zakonsko in ustavno pravico do pravnega sredstva, kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe, ki je postala formalno pravnomočna brez obravnavanja pritožbe obdolženca.

11. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ker naj bi kazenski pregon zastaral pred pravnomočnostjo sodbe, po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Po določbi prvega odstavka 129. člena ZKP namreč nastopi pravnomočnost sodbe, zoper katero je bila vložena pritožba, z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Iz zaznamka na izvirniku sodbe višjega sodišča (list. št. 726) je razvidno, da je Okrajno sodišče v Ljubljani drugostopenjsko sodbo prejelo 21. 11. 2014. Kaznivo dejanje, za katerega je tekel postopek zoper obsojenca, naj bi bilo storjeno 22. 11. 2004, zato je pravnomočnost sodbe nastopila pred potekom absolutnega desetletnega zastaralnega roka (4. točka prvega odstavka 111. člena in šesti odstavek 112. člena KZ).

C.

12. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva obsojenega M. N. zoper sodbo sodišča druge stopnje utemeljena, ji je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.