Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSK sodba Cpg 166/2013

ECLI:SI:VSKP:2013:CPG.166.2013 Gospodarski oddelek

pogodba o opravljanju oglaševanja predčasno prenehanje pogodbe odstop od pogodbe odgovornost za odstop izpolnitev pogodbene obveznosti nadomestilo za korist odškodnina neupravičena obogatitev
Višje sodišče v Kopru
11. oktober 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka v spornem obdobju ni postavila oziroma uporabljala vseh objektov in naprav za oglaševanje (če bi jih, bi bil zahtevek glede višine lahko utemeljen), zato bi morala tožeča stranka pri višini okoriščanja (glede na to, da je izhajala iz okoriščenja za vrednost nadomestila za uporabo) izhajati iz števila tistih objektov in naprav za oglaševanje, ki jih je tožena stranka v spornem obdobju dejansko uporabljala brez pravne podlage. V tej zvezi tožeča stranka tudi ni podala nobenega konkretnega procesnega gradiva, na podlagi katerega bi bil možen izračun sorazmernega dela (glede na dejansko uporabo) dosežene koristi (od pogodbeno določenega letnega nadomestila v višini 7.986,02 EUR, ki bi veljalo, če bi tožena stranka postavila oziroma uporabljala vse dogovorjene objekte in naprave za oglaševanje). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru celotnega letnega nadomestila ni mogoče enačiti z doseženo koristjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 918,84 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 39.930,10 EUR s pp, poleg tega pa je še odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.180,35 EUR s pp.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bila pogodba sklenjena na podlagi javnega razpisa. Vse pogodbene sestavine so bile objavljene v tem razpisu. Tožena stranka je že pred sklenitvijo pogodbe pridobila smernice in strokovne podlage za postavitev objektov in naprav za oglaševanje. V točki II/5 javnega razpisa se je izvajalec zavezal pridobiti vsa soglasja in dovoljenja drugih organov in oseb za posege v prostor. Soglasje občine je bilo vsebovano že v pogodbi. Tudi iz točke II/8 javnega razpisa je razviden rok treh mesecev od sklenitve pogodbe, v katerem mora tožena stranka (ki je bila izbrana na javnem razpisu) storiti vse potrebno za postavitev objektov za oglaševanje. V tej zvezi pa izpodbijana sodba nima razlogov, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo vsebine razpisanih pogojev. Po poteku treh mesecev je bila pogodba razvezana že po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tožeča stranka je že pred potekom trimesečnega roka zahtevala izpolnitev, a je ni prejela niti po poteku dodatnega enega meseca, zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 104. člena OZ odstopila od pogodbe. Rok za izpolnitev pogodbe je bil bistven, zato je pogodba prenehala že z iztekom roka. Tožena stranka je postavila le 15 tabel. Te table so bile že postavljene in jih je tožena stranka uporabljala. Za preostalih 351 objektov oziroma naprav pa le zatrjuje, da jih ni bilo mogoče postaviti, ker tožeča stranka ni hotela sodelovati. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta je v izpovedbi med drugim izpovedal, da se pogodba v treh mesecih po podpisu ni izvrševala. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presodilo dopis z dne 27.9.2006. DRSC v tem dopisu navaja, da ni prejel nobene vloge za postavitev objektov za oglaševanje. Tožena stranka je torej v tej zvezi reagirala šele po izteku treh mesecev, kar velja tudi za relacijo do E.. Tožena stranka dolguje tožeči stranki celotno nadomestilo. Njena korist je, da je pogodba prenehala. Ni pa tožena stranka prenehala z oglaševanjem. Višina poslovne koristi, ki jo ima od tega, ni odvisna od poslovanja tožene stranke, ampak od dejstva, da ni plačala tistega, kar bi sicer plačal vsakdo. Ker je šlo v konkretnem primeru za plačilo denarnega zneska, tožeča stranka pravne podlage za iztoževani denarni znesek ni bila dolžna navajati. Sodišče na pravno podlago ni vezano.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji ves čas trdila, da je v konkretnem primeru prišlo do predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju oglaševanja in upravljanja z objekti in napravami za oglaševanje in obveščanje v občini (ki sta jo pravdni stranki sklenili 21.3.2006, priloga A2 spisa), in sicer iz razloga, ker je tožeča stranka podala izjavo, da odstopa od te pogodbe (odstopna izjava z dne 10.8.2006 – A3 spisa). Tožena stranka ni nasprotovala trditvi tožeče stranke, da je omenjeno pogodbeno razmerje zaradi omenjenega odstopa od pogodbe prenehalo, ampak je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila in dokazovala le, da je bila tožeča stranka (in ne tožena stranka, kot je trdila in dokazovala tožeča stranka) odgovorna, da je omenjeno pogodbeno razmerje z odstopom predčasno prenehalo. Neprerekano dejstvo (prenehanje pogodbe z dne 21.3.2006 zaradi odstopa z izjavo tožeče stranke z dne 10.8.2006) se torej šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), pri čemer je sodišče prve stopnje pri sojenju vezano na takšno (neprerekano) pravno pomembno dejstvo (7. člen ZPP). Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prave stopnje postavljeni tožbeni zahtevek (plačilo v pogodbi določenega letnega nadomestila za uporabo objektov in naprav za oglaševanje v višini 7.986,02 EUR za obdobje petih let uporabe, torej v skupni višini 39.930,10 EUR) presojati tudi na pogodbeni pravni podlagi. Ker je pogodbeno razmerje prenehalo, tožeča stranka odtlej naprej ni več upravičena zahtevati plačila omenjenega nadomestila za uporabo kot izpolnitve pogodbene obveznosti.

Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik stvari ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Če je obogateni ravnal krivdno (nedobroverno) in so tudi sicer izpolnjeni pogoji za odškodninsko zavezo, stranka lahko izbira med odškodninskim zahtevkom in med zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v konkretnem primeru uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (navedbe v tč. IX pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 2.4.2012), pri čemer je trdila, da je tožena stranka pet let brezplačno in brez pravne podlage uporabljala in prodajala javni prostor za oglaševanje, spričo česar je za ta čas neopravičeno obogatena najmanj za v pogodbi določeno letno nadomestilo v višini 7.986,02 EUR x 5 let = 39.930,10 EUR. V tej zvezi pa je tožeča stranka tudi trdila, da je tožena stranka po prenehanju pogodbe v spornem petletnem obdobju oglaševala le na 15-ih postavljenih oglaševalskih panojih (ne pa na vseh 366. objektih) in napravah, ki jih je po pogodbi morala postaviti, pri čemer je dolžna plačati celotno nadomestilo, tudi za tiste objekte in naprave, ki jih ni uporabljala, ker jih po svoji krivdi ni postavila in s tem sama povzročila stanje z neizpolnitvijo pogodbene obveznosti. To izhaja iz navedbe v točki IX pripravljalne vloge z dne 16.11.2012, v kateri je tožeča stranka uveljavljala plačilo – škodo iz poslovne obveznosti: če bi tožena stranka pogodbe ne prekršila, bi pogodba veljala in tožeča stranka bi prejela vse, kar je bila po pogodbi upravičena prejeti, to je pogodbeno dogovorjeno letno nadomestilo za uporabo pogodbeno določenih objektov in naprav za oglaševanje v občini. Iz navedb v tej pripravljalni vlogi zato po oceni pritožbenega sodišča izhaja (na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba), da je tožeča stranka uveljavljala svoj zahtevek tudi iz naslova odškodninske pravne podlage, zato je pravno pomembna tudi okoliščina, po krivdi katere pogodbene stranke je prišlo do predčasne razveze pogodbenega razmerja.

S pogodbo z dne 21.3.2006 (člen 6) sta se pravdni stranki res dogovorili, da bo tožena stranka (kot pogodbeni izvajalec) v treh mesecih od podpisa pogodbe postavila predvidene objekte in naprave za oglaševanje in ogrodja objektov za obveščanje (ki so specificirana v 7. členu), pri čemer se upošteva ob tem tudi dvomesečni rok od pridobitve ustreznih soglasij in dovoljenj s strani pristojnih organov. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tudi tožeča stranka v 5. členu pogodbe zavezala, da bo pravočasno izdajala potrebno dokumentacijo, soglasja in dovoljenja za postavitev omenjenih objektov in naprav ter da bo izvajalcu posredovala vse podatke in mu nudila pomoč za nemoteno izvajanje pogodbenih obveznosti. Takšno je bilo izrecno dogovorjeno pravo med pogodbenima strankama, ki ga eventualna nasprotujoča določila javnega razpisa (na katere se sklicuje pritožnik v obravnavani pritožbi) ne morejo ovreči. Sicer pa pritožbeno sodišče na tem mestu ocenjuje, da v tem delu sploh ne gre za kakršnokoli nasprotje med določbami javnega razpisa in pogodbenimi določbami, temveč pogodbena določila zgolj dopolnjujejo in konkretizirajo posamezna določila iz javnega razpisa. Poleg tega so pritožbene navedbe v tem delu (kolikor se podrobneje sklicujejo na posamezne določbe iz javnega razpisa) tudi prepozne in zato pravno neupoštevne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka takoj po sklenitvi pogodbe začela z dolžno skrbnostjo izvrševati svojo pogodbeno obveznost iz 6. člena pogodbe, pri čemer pa ji obveznosti ni uspelo v celoti izpolniti (postavila je le določeno število komercialnih tabel in jih začela tržiti) zaradi opustitev oziroma nesodelovanja (kršitev obveznosti iz 5. člena pogodbe) s strani tožeče stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilno dokazno oceno, ki jo je tudi prepričljivo obrazložilo in je pritožbena izvajanja v ničemer ne morejo omajati. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke (kot tudi iz izpovedbe priče T.K.) namreč jasno izhaja, da je tožena stranka za postavitev usmerjevalnih tabel na državnih cestah potrebovala dovoljenje DRSC (pri čemer tožeča stranka ni zagotovila potrebne dokumentacije glede mikrolokacije zemljišč, na katerih naj bi bile postavljene table, kot tudi ni navedla vsebine, kaj naj bi bilo na konkretni lokaciji postavljeno); za postavitev obešenk na drogovih javne razsvetljave pa soglasje podjetja E. (ker E. soglasja ni izdala, je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka na novo določila, kakšne table bi bile lahko nameščene). Tožeča stranka toženi stranki tudi ni omogočila elektronskega dostopa do njenega informacijskega sistema. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je vsebina teh dokazil skladna tudi s pisnimi dokazili, zlasti e-dopisom tožene stranke z dne 23.3.2006, e-dopisom z dne 3.4.2006, e-dopisom z dne 18.5.2006 in e-dopisom z dne 29.3.2006. Da je tožena stranka za izpolnitev svoje pogodbene obveznosti iz 6. člena pogodbe nujno potrebovala sodelovanje tožeče stranke, pa je razvidno tudi iz dopisa z dne 16.5.2006 (za postavitev uličnih tabel je potrebna pridobitev mapne kopije s stacionažo in vrisanimi infrastrukturnimi vodi, oziroma pridobitev izjave, da določenih vodov ni) in iz dopisa z dne 5.6.2006 (iz katerega izhaja, da bo tožeča stranka poskrbela za preveritev tehnične ustreznosti in možnosti nameščanja objektov oglaševanja na drogove javne razsvetljave, kar je razvidno tudi iz e-dopisa z dne 29.5.2008). Sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi ni zmotno presodilo dopisa z dne 27.9.2006, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Resda iz tega dopisa DRSC (izdanega na podlagi poizvedbe tožene stranke) izhaja, da DRSC ni prejel nobene vloge za postavitev tabel na državnih cestah, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (na podlagi ocene izpovedbe direktorja tožene stranke, izpovedbe priče K. ter vsebine e-dopisa z dne 20.5.2008), da je za realizacijo prioritet potrebno prijaviti elaborat (DRSC), in sicer na podlagi dokumentacije, ki bi jo morala v skladu s pogodbo zagotoviti tožeča stranka. Nikakor tudi ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka v zvezi s pridobivanjem dovoljenj oziroma soglasij reagirala šele po izteku treh mesecev od podpisa pogodbe (gornje ugotovitve tega nikakor ne potrjujejo), upoštevaje ob tem, da brez soglasij oziroma dovoljenj objektov za oglaševanje ni bilo mogoče postaviti. Iz teh razlogov tudi po oceni pritožbenega sodišča več kot jasno izhaja, da tožena stranka za izpeljavo dogovorjenega projekta ni imela vse potrebne podlage že v razpisni dokumentaciji in prejetih strokovnih podlagah. Krivda, da je prišlo do konkretnega predčasnega prenehanja sporne pogodbe, je bila torej na tožeči stranki, kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), zato tožeča stranka ne more uveljavljati nadomestila oziroma odškodninske odmene. Tožena stranka se je v tej zvezi uspela razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti za očitano pogodbeno kršitev (kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), zato v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za njeno odškodninsko odgovornost. Drugo pa je seveda vprašanje, ali je imela tožena stranka kakšno korist od uporabe določenega števila reklamnih panojev v okviru iztoževanega petletnega obdobja po prenehanju pogodbenega razmerja (od meseca avgusta 2006 naprej), pri čemer na tem mestu niti ni pravno pomembno, ali je tožena stranka kot okoriščenka ravnala nedobroverno. Glede uveljavljanja tožbenega zahtevka na podlagi pravne podlage iz 198. člena OZ je tožeča stranka izhajala iz stališča, da je bila tožena stranka okoriščena za vrednost nadomestila za uporabo objektov za oglaševanje, vendar pa tožeča stranka pri tem (glede višine zahtevka) ni upoštevala, da tožena stranka v spornem obdobju ni uporabljala vseh objektov in naprav za oglaševanja, določenih v 7. členu pogodbe, pač pa le manjši del teh objektov in naprav, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (16 oziroma 23 panojev) in kar nenazadnje izpostavlja tudi obravnavana pritožba (15 tabel od 361 panojev, tabel, stolpov, vitrin oziroma znakov). Tožeča stranka bi bila namreč po pogodbi (7. člen) upravičena do letnega nadomestila v celotni višini 7.986,02 EUR (takrat 1.913.770,00 sit) le, če bi postavila oziroma uporabljala vseh 366 (po pritožbi) objektov in naprav za oglaševanje, saj je bilo dogovorjeno, da se letno nadomestilo vsako leto obračuna na podlagi dejanskega števila postavljenih objektov in naprav. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve za obdobje po prenehanju pogodbe po sami višini. Tožena stranka namreč v tem obdobju ni postavila oziroma uporabljala vseh objektov in naprav za oglaševanje (če bi jih, bi bil zahtevek glede višine lahko utemeljen), zato bi morala tožeča stranka pri višini okoriščanja (glede na to, da je izhajala iz okoriščenja za vrednost nadomestila za uporabo) izhajati iz števila tistih objektov in naprav za oglaševanje, ki jih je tožena stranka v spornem obdobju dejansko uporabljala brez pravne podlage. V tej zvezi tožeča stranka tudi ni podala nobenega konkretnega procesnega gradiva, na podlagi katerega bi bil možen izračun sorazmernega dela (glede na dejansko uporabo) dosežene koristi (od pogodbeno določenega letnega nadomestila v višini 7.986,02 EUR, ki bi veljalo, če bi tožena stranka postavila oziroma uporabljala vse dogovorjene objekte in naprave za oglaševanje). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru celotnega letnega nadomestila ni mogoče enačiti z doseženo koristjo.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo, in sicer nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 765,70 EUR ter zahtevani 20 % DDV.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia