Jedro

Tožnik je ustvaril zastrašujoče in sovražno delovno okolje ter s tem ravnal v nasprotju s 7. členom ZDR-1 in s 15.a členom ZJU. Ugotovljeno neprimerno obnašanje tožnika v profesionalnem okolju (udarjanje po mizi, vpitje oziroma govor s povišanim tonom, zaradi katerega so ga nekateri sodelavci mirili, sestanek pa je bil zaradi nevzdržnosti predčasno končan, pri čemer so se sodelavci počutili nelagodno, prestrašeno, ogroženo in šokirano) je hujša kršitev, ki že sama zase upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zgolj dejstvo, da se tožena stranka za prejšnje podobne kršitve ni odločila tožniku izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je nezakonita izredna odpoved za kasnejšo istovrstno kršitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 30. 9. 2016, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še vedno traja, reparacijo ter stroške postopka.

2. Tožnik zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da očitana dejanja ne predstavljajo tako hudih kršitev, ki bi utemeljevale podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Meni, da zgolj ugotovitev, da je bilo tožnikovo obnašanje na sestanku neprimerno, še ne opravičuje podaje izredne odpovedi ter je zato sodišče prve stopnje napačno presodilo obstoj hujše kršitve, za katero pa tudi ni ugotavljalo obstoja naklepa ali hude malomarnosti. Nadalje navaja, da sodišče ni zadostno obrazložilo ugotovitve, da je tožnikovo obnašanje pri sodelavcih povzročilo prestrašenost, saj ni pojasnilo, kakšno stopnjo prestrašenosti so utrpeli. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da se ravnateljica A.A. ni odločila za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je želela zaščititi učence ter ker tožnik nikoli ni obžaloval svojih ravnanj. Poudarja, da nikoli ni ogrožal varnosti otrok, nobeden izmed očitkov se ne nanaša na njegov odnos z učenci, ampak je bilo ugotovljeno nasprotno, da so učenci in njihovi starši zadovoljni z njegovim pedagoškim delom. Nadalje meni, da je glede na to, da je izredna odpoved najhujši ukrep delodajalca, pravno nevzdržen zaključek sodišča, da tudi krajša prekinitev delovnega procesa pomeni tako hudo kršitev, ki bi zahtevala podajo izredne odpovedi. Enako ne dosega standarda hujše kršitve očitek, da je tožnik nadrl pomočnico ravnateljice B.B. ter očitek, da je prekršil osebni prostor C.C., ko mu je rekel, naj se ne vmešava, pri čemer se C.C. ni počutil prestrašenega, temveč mu je bilo v pogovoru s tožnikom le neprijetno. Opozarja, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo tožnikovega značaja, temperamenta, odnosa do učencev in njihovih staršev ter dejstva, da je vedno podal svoje mnenje. Ocenjuje, da je povzdignjen glas, poseg v osebni prostor in udarjanje po mizi lahko opredeljeno kot neprimerno obnašanje delavca, vendar nikakor ne kot hujša kršitev delovnih obveznosti. Prav tako meni, da je treba upoštevati, da je na takšen način komuniciral že prej, pri čemer mu je tožena stranka v zvezi s tem podala zgolj opozorilo zaradi kršitve delovnih obveznosti. Izpostavlja kot nedopustno, da mu je za enakovrstne kršitve tožena stranka enkrat podala opozorilo, drugič pa izredno odpoved, čeprav se enoletno obdobje od izdaje opozorila še ni izteklo. Nadalje navaja, da se sodišče tudi ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi s kršitvijo pravice do svobode izražanja, prav tako pa je pomanjkljiva in nezadostna obrazložitev glede zatrjevane diskriminacije in nedopustnih pritiskov oziroma mobinga. Poudarja, da je glede zatrjevane diskriminacije sodišče popolnoma spregledalo tudi izpovedi prič D.D., E.E. in F.F., da je bil tožnik na določene naloge večkrat razporejen, glede mobinga pa je sodišče v celoti in brez kritične presoje sledilo izpovedi ravnateljice in njene pomočnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do nekaterih (bistvenih) navedb tožnika. Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi s kršitvijo pravice do svobode izražanja v 11. točki obrazložitve sodbe, in sicer da ima delavec na delovnem mestu pravico do svobode izražanja, vendar mora svoje mnenje povedati na primeren, miren in spoštljiv način. Ugotovilo je, da na sestanku 2. 9. 2016 ni šlo za omejevanje tožnikove svobode govora, saj je tožnik svoje mnenje lahko izrazil. Prav tako se je sodišče prve stopnje obširno opredelilo do zatrjevane diskriminacije in mobinga (23. do 27. točka obrazložitve sodbe). V zvezi z zatrjevanji pritožbe o nezadostni obrazložitvi stopnje prestrašenosti, ki so jo utrpeli sodelavci, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedim prič glede občutkov, pri čemer so nekatere priče občutile strah, druge nelagodje, ogroženost ali šok, ter pravilno zaključilo, da je tožnik ustvaril neugodno, stresno, zastrašujoče in sovražno delovno okolje. Neutemeljeni so torej pritožbeni očitki kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 1. 10. 2016. Tožniku se je očitala kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožbeni zahtevek tožnika je pravilno zavrnilo na podlagi naslednjih popolno in pravilno ugotovljenih pravno pomembnih dejstev: - da je tožnik 2. 9. 2016 na delovnem sestanku oddelka za pihala, trobila in tolkala motil potek sestanka, govoril s povišanim tonom in na grozeč način izrazil nestrinjanje, pri tem udarjal po mizi, vstajal, grozeče gestikuliral, dajal glasne pripombe med govorom ravnateljice, motil njen govor, obtoževal ravnateljico, da dela nezakonito in ji grozil z negativnimi posledicami ter se nespoštljivo in žaljivo vedel do ravnateljice in pomočnice G.G, - da je tožnik 2. 9. 2016 zmotil 30-minutni pouk H.H. s pogovorom, ki je trajal 5 minut, - da je 2. 9. 2016 nadrl pomočnico ravnateljice B.B. in ji zavpil: "Saj vem, da me kontrolirate, tukaj sem, me vidite?" - da je tožnik 7. 9. 2016 na hodniku matične šole nadlegoval in opozarjal učitelja C.C., naj se ne vtika, ker ne pozna vsega, - da je tožnik kršil navodila glede shranjevanja vibrafona, - da je bil tožnik 29. 9. 2016 vabljen na zagovor, ki se ga ni udeležil, podal pa je zagovor pisno.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ugotovljene kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ne predstavljajo hujših kršitev, ki bi utemeljevale izredno odpoved. Že samo neprimerno obnašanje tožnika na sestanku 2. 9. 2016 (prva očitana kršitev) predstavlja hujšo kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in utemeljuje podajo izredne odpovedi, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik s to kršitvijo ni kršil kakšnih manj pomembnih delovnih obveznosti, temveč temeljne obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ustvaril zastrašujoče in sovražno delovno okolje ter s tem ravnal v nasprotju s 7. členom ZDR-1 in s 15.a členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002). Ugotovljeno neprimerno obnašanje tožnika v profesionalnem okolju (udarjanje po mizi, vpitje oziroma govor s povišanim tonom, zaradi katerega so ga nekateri sodelavci mirili, sestanek pa je bil zaradi nevzdržnosti predčasno končan, pri čemer so se sodelavci počutili nelagodno, prestrašeno, ogroženo in šokirano) je tudi po oceni pritožbenega sodišča hujša kršitev, ki že sama zase upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker za zakonitost odpovedi zadošča ena kršitev, se pritožbeno sodišče do drugih očitanih kršitev ne bo opredeljevalo.

9. Pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker naj bi sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo izpovedi prič D.D., E.E. in F.F. glede zatrjevane diskriminacije. Sodišče prve stopnje izpovedi navedenih prič ni spregledalo, ampak je pravilno ugotovilo, da so sicer izpovedale, da je bil tožnik na določene naloge velikokrat dodeljen, kot to izpostavlja pritožba, vendar temu ni sledilo, ker so navedene priče izpovedale tudi, da niso seznanjene z vsemi tožnikovimi zadolžitvami in učno obveznostjo. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje glede mobinga v celoti in brez kritične presoje sledilo izpovedi ravnateljice in njene pomočnice. Takšno splošno pritožbeno zatrjevanje pritožbenemu sodišču ni vzbudilo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljivo pojasnilo, da je sledilo izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke tudi zato, ker njeno izpoved potrjujejo listinski dokazi (priloga B38 in B40). Poleg tega pa je na podlagi izpovedi prič C.C. in I.I. ugotovilo, da so tudi drugi učitelji morali opravljati zadolžitve, kot jih je opravljal tožnik. Glede zatrjevanega nadzora nad tožnikom je sodišče prve stopnje prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke in priče B.B. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

10. Pritožba neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da v zvezi s tožnikovim ravnanjem ni ugotavljalo obstoja naklepa ali hude malomarnosti. V dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe je dovolj podlage za zaključek, da so bile kršitve povzročene naklepno, saj to izhaja že iz same narave kršitev, ki jih ni mogoče storiti drugače kot naklepoma (udarjanje po mizi, vpitje, grožnje).

11. Ni mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tožnikov značaj ter njegov odnos do učencev in staršev. Tožnikov značaj, temperament in neposrednost ne morejo opravičevati njegovega objektivno neprimernega obnašanja do sodelavcev. Treba je upoštevati, da imajo zaposleni do delodajalca tudi dolžnosti, med drugim dolžnost lojalnosti, upoštevanja delodajalčevih navodil in prepovedi škodljivega ravnanja, zato njegov značaj ne more imeti za posledico, da ga te dolžnosti ne obvezujejo. Za odločitev ni odločilno, kakšen odnos je imel tožnik z učenci in starši, saj je treba zakonitost izredne odpovedi presojati v povezavi z očitano kršitvijo. Zatrjevane okoliščine ne morejo vplivati na pravilnost ugotovitve, da je očitana kršitev podana in da gre za hujšo kršitev (da torej odpovedni razlog obstaja). Tudi pri presoji, ali je še mogoče nadaljevati delovno razmerje, ni relevantno, kakšen je odnos tožnika do učencev in staršev, saj se očitana kršitev nanje ne nanaša. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi ne vpliva ugotovitev, da je zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala, da je želela zaščititi (tudi) učence. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila izredna odpoved tožniku podana zaradi zaščite učencev, pritožbene navedbe v zvezi s tem zato niso pravno relevantne.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni dopustno za kršitev iste vrste delavcu enkrat podati opozorilo, drugič pa izredno odpoved. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delodajalec izredne odpovedi ni dolžan podati, tudi če so zanjo podani objektivni pogoji, pač pa je to stvar njegove presoje o primernosti delovnopravne sankcije za kršitev. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka za prejšnje podobne kršitve ni odločila tožniku izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je nezakonita izredna odpoved za kasnejšo istovrstno kršitev. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obnašanje tožnika na sestanku 2. 9. 2016 odstopalo od prejšnjih kršitev, zaradi katerih je bil tožnik le opozorjen. Drugačno pritožbeno zatrjevanje je tako neutemeljeno.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.