Jedro

Od vsake posamezne zadeve je odvisno, kaj bo policija ukrenila za izsleditev storilca kaznivega dejanja, kako bo zavarovala sledove in predmete kaznivega dejanja, in zato zgolj umanjkanje bioloških sledi v tej drugi zadevi in zavrženje kazenske ovadbe ne more utemeljevati zaključka o nezakonitosti odvzema brisa ustne sluznice. Ocena, kateri dokazi naj se zavarujejo in s tem povezano vprašanje o potrebnosti odvzema brisa ustne sluznice, je namreč v pristojnosti policije, ki je pri preiskovanju kaznivih dejanj in odkrivanju njihovih storilcev vezana na določila 148. člena ZKP in mora storiti vse potrebno, da se odkrije storilec kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo kazen deset mesecev zapora in mu nato po 3. točki drugega odstavka in četrtem odstavku 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazen zapora po tej sodbi in enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021, pravnomočno dne 6. 8. 2021, izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 mu je v izrečeno enotno kazen vštelo del prestane kazni, ki jo je obsojenec po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021 že prestal, in sicer od dne 24. 8. 2021 dalje. Oškodovanko B. B. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR v celoti napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila in povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugo sodnico posameznico.

3. Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka, ki se z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ne strinja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z navedbami o nezakonitosti odvzema brisa ustne sluznice v drugi zadevi, po kazenski ovadbi Policijske postaje K., ki je bila kasneje s sklepom državnega tožilstva zavržena, ker odvzem brisa naj ne bi bil neogibno potreben, zagovornik primarno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zakaj naj bi bil odvzem brisa ustne sluznice sploh potreben. In ker je sodišče prve stopnje predlog za izločitev tega dokaza zavrnilo, je po oceni zagovornika kršilo še določbo drugega odstavka 149. člena ZKP in s tem storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

6. Zatrjevane kršitve niso podane. Res je, da ZKP v drugem odstavku 149. člena za odvzem brisa ustne sluznice določa, da mora biti odvzem brisa neogibno potreben za uresničitev namenov, navedenih v prvem odstavku 148. člena ZKP, kot to poudarja zagovornik, vendar je sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in tehtno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je bil odvzem brisa potreben. Pravilno je namreč poudarilo, da je od vsake posamezne zadeve odvisno, kaj bo policija ukrenila za izsleditev storilca kaznivega dejanja, kako bo zavarovala sledove in predmete kaznivega dejanja, in zato zgolj umanjkanje bioloških sledi v tej drugi zadevi in zavrženje kazenske ovadbe ne more utemeljevati zaključka o nezakonitosti odvzema brisa ustne sluznice. Ocena, kateri dokazi naj se zavarujejo in s tem povezano vprašanje o potrebnosti odvzema brisa ustne sluznice, je namreč v pristojnosti policije, ki je pri preiskovanju kaznivih dejanj in odkrivanju njihovih storilcev vezana na določila 148. člena ZKP in mora storiti vse potrebno, da se odkrije storilec kaznivega dejanja. Nobenega dvoma ni, da so v drugi zadevi obstajali razlogi za sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, zaradi česar so se policisti odločili, da z namenom potrditve te hipoteze obdolžencu, ki je takrat imel status osumljenca, odvzamejo bris ustne sluznice. Po podatkih predmetnega spisa je ugotoviti, da mu je bris bil odvzet utemeljeno, saj je splošno znano, da DNK preiskave lahko zanesljivo potrdijo ali ovržejo, ali je osumljena oseba storilec kaznivega dejanja. To je legitimen cilj in tudi povsem sorazmeren glede na okoliščine tega primera (to je glede na naravo in način storitve kaznivega dejanja), saj bi se v primeru odkritja kakšnih bioloških sledov na kraju kaznivega dejanja, z DNK preiskavo potrdili ali ovrgli razlogi za sum. Pri tem ZKP kot pogoj za odvzem brisa ustne sluznice ne določa, da bi moral za veljaven odvzem brisa prehodno obstajati biološki material na kraju storitve kaznivega dejanja,1 kot si to zagovornik v zvezi z potrebnostjo odvzema brisa napačno razlaga in zato že iz tega razloga ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno. Če k temu dodamo še, da iz kazenske ovadbe in zapisnika o ogledu tega drugega kaznivega dejanja, kar je državna tožilka priložila tudi v odgovoru na pritožbo, izhaja, da so bili na kraju tega drugega kaznivega dejanja, najdeni predmeti, na katerih je bila opravljena analiza bioloških sledov (razbito PVC ohišje senzorja zunanje luči), se vsi zagovornikovi pomisleki o pomanjkanju neogibne potrebnosti odvzema brisa ustne sluznice pokažejo kot neutemeljeni.

7. Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik vidi še v neutemeljeni zavrnitvi predloga po postavitvi neodvisnega izvedenca forenzične stroke, ki bi opravil ponovno analizo bioloških sledi. Relevantnost navedenega dokaznega predloga si neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je navajal tekom sojenja na prvi stopnji in jih je že sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in argumentirano zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z argumenti prvostopenjskega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V skladu z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora namreč obramba v vsakem posamičnem primeru zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljiti pravno relevantnost predlaganega dokaza in zgolj okoliščina, da NFL spada pod Generalno policijsko upravo avtomatično ne pomeni, da sta analiza in mnenje NFL nestrokovna in pristranska zato, ker je obdolženec v drugi kazenski zadevi storil kaznivo dejanje na škodo policistov.2 Zato po presoji pritožbenega sodišča zagovornik s svojimi pavšalnimi navedbami ne more vzbuditi dvoma v nepristranskost in strokovnost analize NFL, zaradi česar so njegovi očitki o kršitvah pravice do obrambe neutemeljeni.

8. S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornik graja dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in argumentirano zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

9. Zagovornik se v bistvenem ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zaključka, da je obdolženec bil tisti, ki je storil očitano kaznivo dejanje, a takšne navedbe je pravilno in utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je v točkah 10 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj ni dvoma, da biološke sledi v mešanih spornih sledeh pripadajo obdolžencu, in ne njegovemu očetu C. C., ki je sicer zatrjeval, da je obravnavano kaznivo dejanje storil on. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev imelo podlago zlasti v poročilu o preiskavi NFL z dne 16. 8. 2021, ki je najdene biološke sledi iz oškodovankinega vratu (sled št. 1) in jopice (sled št. 2) primerjal z biološkim materialom obdolženca in njegovega očeta. NFL je pri tem z visoko stopnjo verjetnosti ugotovil, da najdene biološke sledi pripadajo obdolžencu, po drugi strani pa z visoko stopnjo verjetnosti izključil, da te sledi pripadajo obdolženčevemu očetu C. C. Zagovornik sicer tudi v tem delu polemizira, da NFL s tem ni z gotovostjo izključil obdolženčeva očeta kot donorja ene od komponent v najdenih bioloških sledeh in tako še vedno obstaja (majhna) možnost, da je on storilec obravnavanega kaznivega dejanja, posledično pa zato ni dosežena potrebna stopnja verjetnosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe. Zagovornik s takšnimi navedbami ne more uspeti, saj podaja le lastno dokazno ocene ugotovitev NFL, prezre pa pojasnilo izpovedbe priče D. D., zaposlene na NFL, da so DNK preiskave statistični dokaz. Tako tudi izvedenec ne bi mogel z stoodstotno gotovostjo izdelati mnenja, ali najdena sled res pripada obdolžencu oziroma izključiti obdolženčevega očeta kot storilca kaznivega dejanja, za kar se zavzema zagovornik. Povedano drugače, na podlagi DNK preiskav je mogoče le z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali določena sled pripada določeni osebi, sodišče pa v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) presoja, ali je to z gotovostjo, ki je tako povzdignjena na raven resničnosti, tudi dokazano.

10. Sodišče prve stopnje je povzetim ugotovitvam NFL utemeljeno sledilo, saj so te podane z dovolj visoko stopnjo verjetnosti, da najdene sledi pripadajo obdolžencu, in ne njegovemu očetu C. C., izpoved katerega je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje neverodostojna. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v povezavi z drugimi dokazi v spisu argumentirano izključilo C. C. kot možnega storilca obravnavanega kaznivega dejanja (točka 10 razlogov izpodbijane sodbe) in se zato pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik zatrjuje nasprotno, pokažejo kot neutemeljene. Prav tako pritožba ne more biti uspešna s selektivnim izpostavljanjem izpovedbe oškodovanke glede opisa storilca kaznivega dejanja (175 cm visok, temne polti, star med 35 in 40 let), ki ne ustreza obdolžencu, ki je svetle polti in je bil v času storitve star 21 let. Prezre namreč, da je oškodovanka, ki storilca res ni prepoznala, ves čas zatrjevala, da je imel slednji ob izvršitvi kaznivega dejanja na sebi kapuco in sončna očala, kar seveda izkustveno in logično zmanjša možnost točne zaznave navedenih detajlov, ob čemer tudi ni mogoče prezreti še hitrosti dogajanja in dejstva, da oškodovanka na storilca ni bila tako pozorna (pogovarjala se je po telefonu), zaradi česar njena izpovedba zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati, kot to zmotno meni zagovornik, zlasti ker so bile na oškodovankinem telesu najdene biološke sledi obdolženca. Po drugi strani pa ni dokazano, da bi kaznivo dejanje storil obdolženčev oče, kot je že bilo obrazloženo, saj po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni dokazano, da bi se ta kritičnega dne res nahajal v kraju, kjer je bilo dejanje storjeno. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana.

11. Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji, in sicer nasprotuje izreku enotne kazni oziroma temu, da mu je sodišče prve stopnje kazen, ki mu je bila določena za obravnavano kaznivo dejanje, združilo s kaznijo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020. Navaja, da je takšna združitev kazni obdolžencu v škodo in ga ovira pri pridobivanju ugodnosti med prestajanjem zaporne kazni, onemogočen pa mu je tudi predčasen ali pogojni odpust. Vendar takšnim pritožbenim navedbam ni slediti, saj mora sodišče prve stopnje pri izreku kazni upoštevati tudi določila 55. člena KZ-1, na kar tudi pravilno opozarja državna tožilka v odgovoru na pritožbo. Poleg tega je po ustaljeni sodni praksi3 vsakokratna uporaba pravila o steku kaznivih dejanj po 53. členu KZ-1 obdolžencu v korist, saj enotna kazen ne sme doseči seštevka posameznih kazni (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1).

12. Zagovornik v nadaljevanju višine kazni, ki je bila obdolžencu določena za obravnavano kaznivo dejanje, ne graja, kot tudi ne graja višine izrečene enotne kazni, vendar je pritožbeno sodišče glede na uveljavljani pritožbeni razlog izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije za obravnavano kaznivo dejanje, in sicer je glede na ugotovljene obteževalne okoliščine, ki jim je dalo ustrezno težo, ter tudi glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo in njegovo predkaznovanost slednjemu določilo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo prostostne narave, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. Ker je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil, še preden je začel prestajati kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 55. člena KZ-1 kazen za predmetno kaznivo dejanje in kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 pravilno upoštevalo kot določeni ter mu nato na podlagi določil 53. in 55. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesecev zapora, v katero mu je vštelo del kazni, ki jo je obdolženec že prestal po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021. 13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Pritožbeno sodišče je obdolženca ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

1 Prim.: sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 20523/2013-214 z dne 14. 7. 2016, točka 12. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30336/2019 z dne 22. 4. 2021. 3 Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11881/2014 z dne 27. 9. 2017.