Jedro

Odločanje v zunajobravnavnem senatu sodišča prve stopnje, ko je ta odločal o pritožbi zoper sklep o preiskavi, ni izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP, niti ni v konkretni zadevi sodelovanje iste sodnice v senatu sodišča druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izločitveni razlog iz 5. točke 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni A.G. je dolžan plačati 1.500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16. 2. 2006 spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ RS. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4. 10. 2007 zavrnilo pritožbi državne tožilke in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 24.12.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je sodnica poročevalka v senatu višjega sodišča pred tem v tej kazenski zadevi odločala kot članica izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave. Kot zagovornik navaja v zahtevi obramba „podrejeno zgolj iz previdnosti“ uveljavlja tudi kršitev določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 13. 2. 2008, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 14. 3. 2008 in njegov zagovornik dne 15. 2. 2008 seznanjena.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2

6. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je v konkretni zadevi kot predsednica izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave, sodelovala sodnica, ki je bila sodnica poročevalka v senatu višjega sodišča, ko je le-to odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornik v zahtevi ni konkretiziral, kateri izločitveni razlog iz 39. člena ZKP uveljavlja. Glede na vsebino njegovih navedb je Vrhovno sodišče štelo, da uveljavlja izločitvena razloga iz 4. in 5. točke 39. člena ZKP.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. - 5. točka 39. člena ZKP). Po določbi 4. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec. Po določbi 5. točke istega člena pa sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da odločanje sodnice v izvenobravnavnem senatu sodišča prve stopnje, ko je le-ta odločal o pritožbi zoper sklep o preiskavi, ni izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP. Niti v konkretni zadevi ni sodelovanje iste sodnice v senatu sodišča druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izločitveni razlog iz 5. točke 39. člena ZKP. Kolikor pa zagovornik v zahtevi nakazuje na izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil zagovornik vabljen in navzoč na seji senata sodišča druge stopnje (prvi odstavek 378. člena ZKP), ko je sodišče obravnavalo pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ter kot izhaja iz zapisnika s seje senata z dne 4. 10. 2008, izločitve sodnice iz tega razloga v roku iz tretjega odstavka 41. člena ZKP sploh ni zahteval. 9. Neutemeljeno zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, ker naj bi sodišče eno posojilno pogodbo izpustilo iz opisa dejanja v izreku sodbe, ni pa spremenilo skupne vsote premoženjske koristi ter ker da iz opisa izhaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno v času od 29. 9. do 6. 11. 1995, v izreku pa se citira pogodba z dne 20. 1. 1994 in potrdilo z istega dne, ki sta tako izven časovnega okvira časa storitve dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da seštevki posameznih očitkov obsojencu v zvezi z unovčevanjem čekov in izplačili po fiktivnih posojilnih pogodbah v izreku izpodbijane sodbe znašajo 12.952.688,90 SIT, ki pomeni skupen znesek premoženjske koristi, ki jo je obsojenec s kaznivim dejanjem pridobil sebi in svojemu bratu. Zato so neutemeljene (sicer tudi neobrazložene) navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izrek sodbe nerazumljiv. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da pri znesku pridobljene premoženjske koristi oziroma povzročene škode, ni bilo upoštevano, da je sodišče iz opisa dejanja izpustilo pogodbo za 2.500.000 SIT. Sodišče prve stopnje je, kot to izhaja iz razlogov sodbe, iz opisa dejanja izpustilo očitek glede posojilne pogodbe z dne 22. 11. 1995 za znesek 2.500.000 SIT, za katerega pa sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bil nakazan družbi D.d.o.o. in ni predmet obravnavanja (sodba sodišča prve stopnje, stran 6 in 9, sodba sodišča druge stopnje, stran 2 in 3), kar pa na znesek pridobljene premoženjske koristi v opisu dejanja ni vplivalo. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podano v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovano nasprotje v izreku glede datuma storitve kaznivega dejanja. V opisu dejanja v izreku sodbe se ne zatrjuje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 20. 1. 1994, kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje zagovornik. Navedeni datum je le datum posojilne pogodbe in potrdila o vplačilu zneska 16.461.000 SIT, za katera pa, tako iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, kot iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, izhaja, da sta bila fiktivna (sodba sodišča prve stopnje, stran 7 - 8, sodba sodišča druge stopnje, stran 3) in skupaj z ostalimi fiktivnimi listinami le konkretizirata način storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

C.

10. Zatrjevane bistvene kršitve iz prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom ter obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenčev mesečni osebni dohodek v letu 2006 je znašal 300.000 SIT).