Jedro

Ob nespornih dejstvih, da je bil prvi odvetnik, dodeljen tožnici, razrešen zaradi porušenega zaupanja, da je bil razrešen tudi novo postavljen odvetnik, ker tožnica z njim ni želela podpisati pooblastila in po pozivu organa za brezplačno pravno pomoč ni izbrala novega izvajalca BPP, temveč je predlagala podaljšanje roka, nato pa tudi v podaljšanem roku ni izbrala novega izvajalca za BPP, sodišče ji ni znova podaljšalo roka za izbiro izvajalca BPP, je tožena stranka pravilno štela, da prosilki BPP ni bila dodeljena. Posledično pa se uporabljajo določbe o neupravičeno prejeti brezplačni pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je prosilka A.A., v tem upravnem sporu tožnica, dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka tega sklepa iz naslova vračila stroškov postopka, ki so bili izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), plačati znesek 120,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2020 dalje do plačila na račun tožene stranke. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila z odločbo z dne 11. 2. 2019 prosilki dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v socialnem sporu, ki se je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. I Ps 154/2018. V tem postopku je tožena stranka s sklepom z dne 27. 3. 2019 dodeljenemu odvetniku B.B. priznala stroške zastopanja v znesku 120,12 EUR, ki jih je 5. 8. 2019 tudi izplačala. Tožena stranka nadalje navaja, da je s sklepom z dne 14. 6. 2019 odločila, da se skladno z 11. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) šteje, da prosilki BPP ni bila dodeljena in se zato uporabljajo določbe o neupravičeno prejeti BPP. To odločitev pojasnjuje s tem, da je prosilki dodeljenega odvetnika s sklepom z dne 12. 3. 2019 zaradi porušenega zaupanja razrešila in za izvajanje BPP določila novega odvetnika C.C., s katerim prosilka pooblastila ni želela podpisati, zato je sam predlagal svojo razrešitev. Tožena stranka je tudi slednjega s sklepom z dne 16. 4. 2019 razrešila, prosilki pa dodelila osemdnevni rok za izjasnitev o izbiri odvetnika in jo hkrati opozorila, da če odvetnika za izvajanje BPP v dodeljenem roku ne bo izbrala, ji tožena stranka novega izvajalca BPP ne bo določila, temveč bo skladno z določbami zakona štela, da ji BPP ni bila dodeljena. Tožena stranka je prosilki dodeljeni rok za izbiro odvetnika s sklepom z dne 13. 5. 2019 podaljšala, nato pa je prosilka ponovno 21. 5. 2019 zaprosila za podaljšanje roka za izbiro odvetnika, katerega pa ji tožena stranka s sklepom z dne 14. 6. 2019 ni podaljšala, saj za navedeno prosilka ni navedla nobenih utemeljenih razlogov, in je sklenila, da se šteje, da prosilki BPP ni bila dodeljena, zato se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP. Na tej podlagi je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče je prosilko namreč z dopisom z dne 25. 5. 2020 pozvalo na plačilo dolgovanega zneska v roku 30 dni, prosilka pa svoje obveznosti v dodeljenem roku ni izpolnila, zato se na podlagi 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteje, da je v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti z dnem 27. 6. 2020. 2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri navaja, da se njena situacija od takrat, ko je zaprosila za BPP, ni v ničemer spremenila. Še vedno prejema samo nadomestilo ZPIZ v višini 227,29 EUR, zaradi česar meni, da je do BPP vsekakor še vedno upravičena. Zadeva, v kateri je zaprosila za dodelitev BPP, se še vedno rešuje. Njeno premoženjsko stanje ostaja nespremenjeno, kar pomeni, da je na robu preživetja. Glede na navedeno sodišče prosi, da jo oprosti plačila sredstev v višini 120,12 EUR, skupaj z obrestmi.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem najprej povzema potek postopka, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Glede tožbenih navedb o slabem premoženjskem stanju, zaradi katerega tožnica predlaga, da jo sodišče oprosti dolžnosti plačila, tožena stranka navaja, da je višino lastnega dohodka in socialni položaj upravičenca mogoče upoštevati le za namen sklenitve dogovora o obročnem plačilu dolga, možnosti oprostitve vračila stroškov postopka pa zakon ne določa. Tako bi lahko tožnica predlagala le obročno plačilo dolga, česar ni storila, zato je tožnica po stališču tožene stranke dolgovani znesek dolžna povrniti z enkratnim plačilom. Tožena stranka ocenjuje tožbene navedbe kot v celoti neutemeljene. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

6. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je izpodbijani sklep tožene stranke, na podlagi katerega je dolžna tožnica vrniti 120,12 EUR stroškov, izplačanih iz sredstev BPP v zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 154/2018. 7. Po desetem odstavku 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. Na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP se v primeru, če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

8. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bila tožnici z odločbo z dne 11. 2. 2019 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zgoraj navedenem postopku. Nadalje ni sporno, da je bil s sklepom z dne 12. 3. 2019 prosilki dodeljeni odvetnik B.B. Po tem, ko je podal izjavo, v kateri je navedel, da se tožnica z njegovim stališčem v obravnavani zadevi ne strinja in je bilo med njima porušeno zaupanje, je bil razrešen. S sklepom z dne 16. 4. 2019 je bil razrešen tudi novo postavljeni odvetnik C.C., ker tožnica pooblastila z njim ni želela podpisati. Nesporno je tožena stranka tožnico tudi z dopisom z dne 28. 3. 2019 pozvala, naj si izbere v roku 8 dni novega izvajalca BPP, česar tožnica ni storila, pač pa 29. 4. 2019 predlagala podaljšanje roka. Temu je sodišče ugodilo, vendar nesporno tudi v podaljšanem roku tožnica ni izbrala novega izvajalca BPP, pač pa ponovno 21. 5. 2019 predlagala podaljšanje roka, da si bo lahko izbrala odvetnika, čemur sodišče ni ugodilo. S sklepom z dne 14. 6. 2019, ki je postal pravnomočen 27. 7. 2019, namreč prosilki ni podaljšalo roka za izbiro izvajalca BPP (I. točka izreka), hkrati pa je z njim še ugotovilo, da se šteje, da tožnici ni bila dodeljena BPP (II. točka izreka). Nadalje ni sporno niti, da so bili s sklepom z dne 27. 3. 2019 dodeljenemu odvetniku B.B. v postopku, za katerega je bila tožnici dodeljena BPP, priznani in izplačani stroški zastopanja v znesku 120,12 EUR.1 Končno pa tudi ni sporno, da je tožena stranka z dopisom z dne 25. 5. 2020 pozivalo tožnico na plačilo navedenega zneska v roku 30 dni (ki ga je tožnica prejela 27. 5. 2020).

9. Glede na navedena nesporna dejstva je tožena stranka na podlagi že pravnomočnega sklepa z dne 14. 6. 2019 po presoji sodišča pravilno štela, da prosilki BPP ni bila dodeljena. Na pravnomočne sodne odločbe je namreč sodišče vezano. Posledično se v konkretni zadevi na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP, in sicer drugega odstavka 43. člena ZBPP. V skladu z navedeno določbo je upravičenec dolžan neupravičeno prejeto BPP vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V tožbi tožnica navedenih stroškov ne prereka niti po višini niti ne prereka teka zamudnih obresti, pač pa le navaja, da se njena situacija ni spremenila, da je na robu preživetja, zato meni, da ji BPP še pripada. Vendar pa sodišče ugotavlja, da slabo premoženjsko stanje ob zgoraj navedenem dejanskem stanju in pravni podlagi na odločitev o dolžnosti vračila prejete BPP ne vpliva, zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.

10. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno (8. točka obrazložitve), sporna je le presoja pravilnosti uporabe materialnega prava s strani tožene stranke, poleg tega oprave glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v upravnem sporu.

1 Za konferenco s stranko, udeležbo na naroku za glavno obravnavo in potne stroške, skupaj z odmerjenim 22% DDV.