Jedro

Z dnem pravnomočnosti sodbe (9. 11. 2005) je terjatev tožnice kot prejemnice brezplačne pravne pomoči prešla na Republiko Slovenijo. Tega dne je vstopila v razmerje do nasprotne stranke kot upnik. Zato v zadevi niti ni pomembno, da sta tožnica in B.B. dne 6. 12. 2005 (torej po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča) sklenila v obliki notarskega zapisa poravnavo in pogodbo o razdružitvi solastnine. Ob sklenitvi poravnave tožnica glede na določbo prvega odstavka 46. člena ZBPP z zahtevkom za povrnitev stroškov namreč ni več razpolagala.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 413/2002 z dne 26. 10. 2012 odpravi.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožena stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnici naložila, da je dolžna povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Bpp 413/2002 z dne 26. 11. 2009 v višini 1.815,00 EUR, in sicer v 15 dneh od prejema sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka do plačila (1. točka izreka). V 2. točki je navedla številko transakcijskega računa, na katerega mora ta sredstva nakazati. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 413/2002 z dne 26. 11. 2002 dodeljena brezplačna pravna pomoč, za izvajanje je bil določen odvetnik A.A. iz Ljubljane. Postopek, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je bil pravnomočno končan dne 9. 11. 2005 s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1212/2003-1 z dne 3. 6. 2004. Iz navedene sodbe izhaja, da je bila nasprotna stranka B.B. dolžan povrniti tožnici stroške postopka v višini 434.874,00 SIT (sedaj 1.815,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) B.B. pozvala na plačilo stroškov. Dne 30. 11. 2011 je prejela njegov ugovor s pojasnilom, da je bila dne 6. 12. 2005 sklenjena poravnava in pogodba o razdružitvi solastnine v obliki notarskega zapisa opr. št. Sv-1463/05, iz katerega je razvidno, da je B.B. izplačal upravičenki C.C. (tožnici) znesek v višini 5.000.000,00 SIT (sedaj 20.864,63 EUR). S podpisom notarskega zapisa je tožnica potrdila prejem prej navedenega zneska, poleg tega tudi, da so s sklenitvijo te listine v celoti urejena njuna razmerja, ki izhajajo iz navedene pravnomočne sodbe, tako da nimata nobenih medsebojnih zahtevkov več. Tožena stranka tudi navaja, da je bilo iz naslova brezplačne pravne pomoči odvetniku A.A. izplačanih 80.784,00 SIT (sedaj 337,11 EUR) na podlagi sklepa opr. št. Bpp 413/2002 z dne 15. 4. 2004 in 469.128,00 SIT (sedaj 1.957,64 EUR) na podlagi sklepa opr. št. Bpp 413/2002 z dne 28. 12. 2004, kar skupaj znaša 2.294,75 EUR. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odločila, da je tožnica dolžna povrniti znesek v višini 1.815,00 EUR.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, ker meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Navaja, da se sicer pravilno sklicuje na določbo 46. člena ZBPP, vendar te določbe ni pravilno uporabila. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je postala sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1211-2003/1 z dne 3. 6. 2004 pravnomočna dne 9. 11. 2005, kar pomeni, da je tega dne glede na določbo 46. člena ZBPP terjatev prešla na toženo stranko. Zato ni jasno, ter v izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, zakaj tožena stranka skladno z citirano določbo ZBPP svoje terjatve ne izterja od B.B. Protispisna pa je tudi navedba tožene stranke pod 3. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi iz sklenjene obravnave in pogodbe o razdružitvi solastnine v obliki notarskega zapisa opr. št. Sv 14363-05 med drugim izhajalo, da so s sklenitvijo te listine v celoti urejena razmerja med strankama poravnave, ki izhajajo iz navedene pravnomočne sodbe, tako da nimata nobenih medsebojnih zahtevkov več. Ob vpogledu v navedeni notarski zapis je namreč moč ugotoviti, da je bila poravnava sklenjena v zvezi s problemu razdružitve solastninskega premoženja, znesek 5.000.000,00 SIT, ki ga je B.B. po tej poravnavi izplačal upravičenki C.C. (tožnici), pa predstavlja denarno protivrednost njenega deleža do ½ na skupni nepremičnini, ne pa hkrati tudi plačila stroškov postopka, ki jih je bil dolžan nositi po sodbi Okrožnega sodišča z dne 3. 6. 2004. Poleg tega meni tudi, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb postopka, zaradi česar se odločbe niti ne more preizkusiti. Ugovarja tudi zastaranje zahtevka tožene stranke v tej zadevi. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in sklep tožene stranke spremeni tako, da se tožečo stranko oprosti dolžnosti povrniti sredstva, izplača iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Bpp 413/2002 z dne 26. 11. 2002 v višini 1.815 EUR. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Hkrati s tožbo je tožnica zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne rešitve te tožbe. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da je tožnica samohranilka, ki mora preživljati tudi svojega nezaposlenega 19 let starega sina. Živi v najetem stanovanju, ki ji ga je dodelil Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, nima pa nikakršnih prihrankov. Zato zneska, naloženega z izpodbijanim sklepom, ni sposobna poravnati. Z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tožene stranke bi bilo zato ogroženo njeno preživljanje in tudi preživljanje njenega sina. Nasprotni stranki pa nepopravljiva škoda ne bi nastala. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu in še dodatno pojasnjuje svojo utemeljitev. Glede zahteve za izdajo začasne odredbe se ni izjasnila.

Tožba je utemeljena.

K 1. točki izreka: Po presoji sodišča je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer določbo 46. člena ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslovov brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. V drugem odstavku je določeno, da za prehodno terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog Državnega pravobranilstva pristojni državni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje kot izvršilni naslov.

Iz upravnega spisa izhaja, kar med strankama ni sporno, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1211/2003 v 4. točki odločeno, da je tožena stranka (B.B.) dolžna tožeči stranki (C.C.) povrniti znesek 434.874,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova stroškov pravdnega postopka. Med strankama tudi ni sporno, da je citirana sodba postala pravnomočna dne 9. 11. 2005. Glede na prvi odstavek 46. člena ZBPP je s tem dnem, torej z dnem pravnomočnosti sodbe (9. 11. 2005), terjatev tožnice kot prejemnice brezplačne pravne pomoči, prešla na Republiko Slovenijo. Tega dne je vstopila v razmerje do nasprotne stranke (B.B.) kot upnik. Zato v zadevi niti ni pomembno, da sta tožnica in B.B. dne 6. 12. 2005 (torej po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča) sklenila v obliki notarskega zapisa poravnavo in pogodbo o razdružitvi solastnine. Ob sklenitvi poravnave tožnica glede na določbo prvega odstavka 46. člena ZBPP z zahtevkom za povrnitev stroškov namreč ni več razpolagala. Kot že povedano, je z dnem pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča opr. št. P 1212/2003 z dne 3. 6. 2004 zahtevek za povrnitev stroškov postopka prešel glede na določbo prvega odstavka 46. člena ZBPP na Republiko Slovenijo.

Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi, se do ugovora zastaranja ni opredelilo.

Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo zadeve ni vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Začasno odredbo po drugem ali tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je v postopku na prvi stopnji mogoče zahtevati le z veljavnostjo do pravnomočne odločitve o sporu. S sodbo pod točko 1 izreka je o sporu odločeno pravnomočno, ker zoper njo ni dovoljena pritožba (73. člen ZUS-1). Zato ni podan procesna predpostavka o odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe in je bilo iz tega razloga treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. K 3. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožnici, skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov v upravnem sporu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o po vrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečan za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).