Jedro

Obravnavana zadeva je postala odmevna zaradi izjemne medijske izpostavljenosti, ki je sledila neposredno odvzemu otrok, v javnosti pa so se na sporni dogodek prek medijev s svojimi komentarji in interpretacijami odzivale številne osebe, ki s samim sojenjem niso bile seznanjene. V takih okoliščinah je sodišče upravičeno in tudi dolžno o zadevi podati informacije z namenom objektivnega prikaza celotnega poteka dogodkov.

Drži, da je obravnavana zadeva postala skrajno medijsko izpostavljena. Vendar to ne more biti razlog za prenos krajevne pristojnosti. V nasprotnem bi namreč lahko deležniki postopka že samo z vzbujanjem medijske pozornosti izigrali pravila procesnih zakonov o krajevni pristojnosti. Enako velja glede toženkine trditve, da naj bi splošna javnost pristojnemu sodišču ne zaupala več. Javnost namreč prav vseh upoštevnih okoliščin konkretne zadeve ne pozna in jih (zaradi tajnosti postopka) tudi ne more in ne sme poznati. Javno mnenje je odvisno od nepopolnih informacij, ki jih pristojno sodišče lahko dopolni le v okvirih, kot so pojasnjeni zgoraj. Na ta način ustvarjeno (ne)zaupanje splošne javnosti v (ne)pristranskost sojenja pa ne more pomeniti razloga za delegacijo pristojnosti sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je v teku postopek glede razveze pravdnih strank in dodelitvi njunih treh otrok v vzgojo in varstvo, ureditvi stikov ter določitvi preživnine.

2. Toženka je predlagala delegacijo pristojnosti na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V obširnem predlogu opisuje številne okoliščine, povezane z dosedanjim tekom postopka (ta se vodi že od leta 2018), ki naj bi utemeljevale, da so podani „drugi tehtni razlogi“ za delegacijo: v konkretni zadevi naj bi ne bilo več zagotovljeno nepristransko in objektivno sojenje. Njene navedbe je mogoče povzeti, kot sledi. Zadeva naj bi bila razpravljajoči sodnici dodeljena v sojenje v nasprotju z določbami Sodnega reda (predodelitev od druge sodnice zaradi njene daljše odsotnosti naj bi formalno temeljila na 158. členu Sodnega reda, a vsebinsko naj bi ta člen ne bil upoštevan). Vse toženkine zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice sta predsednik in podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani pavšalno zavrnila, čeprav naj bi toženka izkazala znanstvo med sodničinim bratom in tožnikom ter eno od prič. Zavrnila sta tudi vse toženkine nadzorstvene pritožbe in rokovne predloge. Pregled poslovanja, ki ga je izvršil višji sodnik A., je (po mnenju predlagateljice neutemeljeno) pokazal, da razlogi, da še ni prišlo do končne odločitve, niso na strani sodišča. Razpravljajoča sodnica naj bi postopala izključno v korist tožnika in onemogočala toženko, kar naj bi se med drugim kazalo pri neenakopravni procesni obravnavi strank (napake v pravnem pouku, kjer je imela pravico do pritožbe toženka; pri izdaji začasnih odredb vzpostavljanje kontradiktornosti šele po njihovi izdaji, kadar so bile v škodo toženki, sicer pa vzpostavljanje kontradiktornosti že pred njihovo izdajo; toženko in njeno mamo naj bi v obrazložitvah žalila ipd.). CSD-ju naj bi dajala navodila, naj pripravijo predloge v korist tožnika, tudi z drugimi državnimi organi – policijo, tožilstvom, vrtcem, OŠ ipd. – naj bi nenavadno komunicirala, določene komunikacije sploh niso zavedene v spisu ipd.). Odredila naj bi izvršbo – odvzem otrok materi s pomočjo policije in izvršitelja – ter pri njej vztrajala tudi za ceno uporabe fizične sile, čeprav so se otroci upirali, jokali in je želel izvršitelj izvršbo prekiniti. Šlo naj bi za neprofesionalno, nečloveško in neetično dejanje. V času odvzema naj bi sodnica s toženko govorila po telefonu na neprofesionalen način. Okrožno sodišče v Ljubljani naj bi nato na novinarski konferenci javnosti predstavilo sporni dogodek, čeprav bi moral zaradi koristi otrok ostati tajen (medtem ko je bilo hkrati toženki z začasno odredbo prepovedano objavljati s postopkom povezane zadeve na družbenih omrežjih), ter s pojasnili prejudiciralo postopek. Otroke naj bi s tem trajno stigmatiziralo, krivdo za stanje v zadevi pa prevalilo na stranke, njihove pooblaščence in pomanjkanje sodnih izvedencev. Z rezultati pregleda poslovanja naj bi javnost seznanilo še pred strankami. Višje sodišče v Ljubljani naj bi v Pravni praksi polemiziralo z objavami toženkine nekdanje odvetnice, kar naj bi kazalo na odkrit konflikt. Zoper razpravljajočo sodnico sta v zvezi s spornim dogodkom odvzema otrok trenutno vloženi najmanj dve javni kazenski ovadbi (vložnika sta Revija ... in B. B.). Otroci naj bi po odvzemu mame ne videli že več kot pol leta oziroma zgolj enkrat za tri ure na nadzorovanem stiku, sodnica pa še ni odločila o morebitnem drugačnem začasnem režimu stikov. Zadeva je skrajno medijsko izpostavljena, pri čemer naj bi splošna in strokovna javnost razpravljajoči sodnici in pristojnim sodiščem ne zaupala več. Predlagateljica meni, da je vodstvu Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani v interesu izključno ščitenje svojih sodnikov, zakrivanje odgovornosti vpletenih, ne pa korist mladoletnih otrok. Omenjena sodišča naj bi bila pristranska, prav gotovo pa naj bi bil okrnjen najmanj videz nepristranskosti. Predlogu je priložena tudi peticija civilne iniciative z nekaj tisoč podpisi, naslovljena „Peticija za takojšnje prenehanje kršitve pravice otrok do stikov z materjo ter vrnitev otrok v njihovo primarno okolje“.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen ZPP). Pravdni standard "drugih tehtnih razlogov" zajema različne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samo zadevo, ampak lahko nanjo vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče, torej prav vse sodnike stvarno in krajevno pristojnega sodišča, te okoliščine pa bi lahko pri razumnem človeku in v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti sojenja na tem sodišču. 5. Predlagateljičine konkretne očitke je mogoče umestiti v dva sklopa. Del očitkov zadeva razpravljajočo sodnico – dvom o njeni nepristranskosti zaradi domnevne povezave s tožnikom in eno od prič, ki naj bi bila znanca sodničinega brata, ter nestrinjanje z načinom njenega procesnega postopanja v zadevi, ki naj bi favoriziralo tožnika ter bilo hkrati nestrokovno in neprofesionalno. Teh okoliščin ni mogoče uvrstiti v kategorijo „drug tehten razlog“ v smislu 67. člena ZPP, ki bi utemeljeval delegacijo pristojnosti celotnega sodišča. Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja posamičnih sodnikov, ki sodijo v konkretni zadevi, so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Če stranke menijo, da postopek teče nedopustno dolgo in da jim je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, imajo na voljo pravna sredstva v skladu z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (rokovni predlogi, nadzorstvene pritožbe). Teh pravnih sredstev se je toženka tudi poslužila – vložila je več predlogov za izločitev sodnice, pritožbe zoper njene sklepe (z nekaterimi je tudi uspela) ter več rokovnih predlogov in nadzorstvenih pritožb. Če z njimi ni uspela, to samo po sebi še ne pomeni, da so odločitve o teh pravnih sredstvih nepravilne. Še manj pa je to lahko »drug tehten razlog« za prenos krajevne pristojnosti.

6. Drugi del očitkov zadeva ravnanje vodstva Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani. Tudi tu gre za toženkin neuspeh s predlogi za izločitev razpravljajoče sodnice ter z rokovnimi predlogi in nadzorstvenimi pritožbami, le da z drugega zornega kota. Predsedniku in podpredsednici Okrožnega sodišča v Ljubljani očita neutemeljeno ščitenje sodnice in prikrivanje odgovornosti. Enako naj bi veljalo za novinarsko konferenco, kjer je podpredsednica sodišča po odvzemu otrok javnosti posredovala nekatere informacije o zadevi. Tudi Višje sodišče v Ljubljani naj bi po mnenju toženke ščitilo odgovorne – preko nadzora poslovanja, ki naj bi bil sam sebi namen, in preko javnega polemiziranja s toženkino nekdanjo odvetnico. Vrhovno sodišče ugotavlja, da te okoliščine sicer res zadevajo sodišče kot táko, vendar pa to niso okoliščine, ki bi na konkretni primer vplivale od zunaj. Gre za okoliščine, ki se tičejo prav obravnavane zadeve same in so z njo neločljivo povezane – odločanje o vseh omenjenih predlogih in nadzor poslovanja sta se nanašala na določene vidike postopanja razpravljajoče sodnice v tej konkretni zadevi (seveda pa ne na njene vsebinske odločitve, ki so lahko podvržene zgolj kontroli instančnega sodišča preko sistema pravnih sredstev v pravdnem postopku). Gre za formalno predvidena pravna sredstva, ki so namenjena samo in izključno temu, za kar so bila uporabljena, ter jih (kljub predlagateljičinemu nezadovoljstvu z njihovim izidom) ne more nadomestiti delegacija pristojnosti.

7. Sodišče v skladu s Sodnim redom (in ob upoštevanju procesnih predpisov v posameznem postopku ter predpisov o informacijah javnega značaja) lahko obvešča javnost o svojem delu, ugotovitvah, problemih, odločbah in stališčih, preko publikacij in drugih medijev, na tiskovnih konferencah ali na drug primeren način.1 V postopkih, kjer je javnost izključena, daje sodišče obvestilo pred razglasitvijo sodbe le izjemoma, če gre za odmevno zadevo, pri čemer se ne objavlja podatkov, ki bi kakor koli omogočili prepoznavo udeleženih oseb.2 V obravnavani zadevi, ki je družinskopravni spor, v katerem je treba posebej upoštevati interese mladoletnih otrok, je javnost sojenja izključena. Kljub temu je postala obravnavana zadeva odmevna zaradi izjemne medijske izpostavljenosti, ki je sledila neposredno odvzemu otrok, v javnosti pa so se na sporni dogodek prek medijev s svojimi komentarji in interpretacijami odzivale številne osebe, ki s samim sojenjem niso bile seznanjene. V takih okoliščinah je sodišče upravičeno in tudi dolžno o zadevi podati informacije z namenom objektivnega prikaza celotnega poteka dogodkov. Okrožno sodišče v Ljubljani je to storilo na tiskovni konferenci, povsem enak namen pa je zasledovala (in bila tudi vsebinsko podobna) objava predsednika Višjega sodišča v Ljubljani v reviji Pravna praksa kot odgovor na očitke toženkine nekdanje odvetnice. Da bi bila pri podajanju informacij dopustna meja objektivno gledano prekoračena, ni mogoče trditi. Zato očitek o kompromitiranju tajnosti postopka ni utemeljen. Prav tako ni razvidno, da bi sodišče v nasprotju z zakonskimi določbami s čimerkoli omogočilo identifikacijo mladoletnih otrok.

8. Drži, da je obravnavana zadeva postala skrajno medijsko izpostavljena. Vendar to ne more biti razlog za prenos krajevne pristojnosti. V nasprotnem bi namreč lahko deležniki postopka že samo z vzbujanjem medijske pozornosti izigrali pravila procesnih zakonov o krajevni pristojnosti. Enako velja glede toženkine trditve, da naj bi splošna javnost pristojnemu sodišču ne zaupala več. Javnost namreč prav vseh upoštevnih okoliščin konkretne zadeve ne pozna in jih (zaradi tajnosti postopka) tudi ne more in ne sme poznati. Javno mnenje je odvisno od nepopolnih informacij, ki jih pristojno sodišče lahko dopolni le v okvirih, kot so pojasnjeni zgoraj. Na ta način ustvarjeno (ne)zaupanje splošne javnosti v (ne)pristranskost sojenja pa ne more pomeniti razloga za delegacijo pristojnosti sodišča. 9. Ker predlog za določitev pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča po povedanem ni utemeljen, ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.

1 5. člen Sodnega reda. 2 Tako smiselno sedmi odstavek 11. člena Sodnega reda v povezavi z 12. členom Sodnega reda.